Jedro

Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika za plačilo ur, ki jih je kot carinik – preiskovalec opravil izven delovnega časa, za oskrbo službenega psa, je bistveno, ali je bilo mogoče vsa opravila, ki so bila povezana s tožnikovim delom carinika preiskovalca, ki so se nanašala na oskrbo službenega psa, opraviti znotraj rednega delovnega časa, ali pa je narava dela pri toženi stranki narekovala povečan obseg dela, tako, da se je moralo opravljati delo preko polnega delovnega časa. Ker je tožnik 24 ur na dan skrbel za službenega psa z vednostjo in po naročilu tožene stranke, je mogoče tudi ta opravila šteti za opravljanje dela, ugotoviti pa je potrebno obseg tega dela (v okviru rednega delovnega časa in izven rednega delovnega časa).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka obračuna znesek 29.118,96 EUR bruto, od tega zneska plača prispevke in davke, neto znesek pa nakaže tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti (mesečnih zneskov) do plačila, kot je to razvidno iz izreka sodbe, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.157,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v času, ko je tožnik kot carinik - preiskovalec sprejel skrb za službenega psa, pri toženi stranki veljalo Navodilo/95, ki je v 15. členu določalo, da je potrebno v mesečni fond vodnikov delovnih psov prišteti 2 uri dnevno, ki jih vodnik uporabi za pripravo hrane za psa, za njegovo higieno in za sprehode. Zatem je dne 1. 10. 2004 začel veljati Akt/04, ki je v prvem odstavku 19. člena določil, da ima vodnik pravico, da v okviru delovnega časa pelje psa na sprehod. Sprehod lahko traja največ 1 uro, ne glede na različno razporeditev delovnega časa. Med sprehodom izvaja vaje poslušnosti. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da je Akt/04 bistveno zmanjšal pravice in povečal obveznosti vodnikov psov, saj ura, ki so jo imeli na voljo med delovnim časom, za oskrbo in šolanje psa ni zadostovala. Zato so morali psa oskrbeti in šolati izven delovnega časa. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik oskrbo in šolanje psa prevzel prostovoljno s tem, da je na to delo pristal in se zaposlil na delovnem mestu carinik preiskovalec, pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče pri tej ugotovitvi ni upoštevalo, da so se pravice vodnikov psov z Aktom/04 bistveno zmanjšale. Omenjena ugotovitev je tudi v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je Akt/04 pravice vodnikov psov uredil drugače kot Navodilo/95. S tem v zvezi so navedeni razlogi sodbe med seboj v nasprotju, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neumestna je tudi ugotovitev sodišča, da ima tožnik s psom obilo dela in odgovornosti, pa tudi veselja in zadovoljstva. Službeni pes namreč ni tožnikov domači ljubljenček, temveč posebej šolan pes, ki nudi cariniku preiskovalcu najučinkovitejšo pomoč pri odkrivanju mamil in eksplozivov. Zaradi vzdrževanja visoke stopnje pripravljenosti službenega psa, ki ga potrebuje pri svojem delu, je s službenim psom neprimerljivo več dela kot z navadnimi psi. Tožnik ni prevzel službenega psa zaradi lastnega veselja in zadovoljstva, temveč zato, ker je pes nepogrešljivo sredstvo pri tožnikovem delu. V času, ko je psa prevzel, ga je v skladu z Navodilom/95 lahko oskrbel in šolal znotraj delovnega časa, kar po uveljavitvi Akta/04 ni bilo več mogoče. Nadalje pritožba navaja, da iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da med naloge carinika preiskovalca med drugim spada tudi opravljanje posebnega nadzora na mejnih prehodih in v notranjosti, predvsem z uporabo tehnične opreme in službenega psa. Nadzora ne bi mogel opravljati, če ne bi poprej psa redno oskrbel oziroma če psa ne bi redno šolal za odkrivanje mamil in eksplozivnih sredstev. Zdravje, dobra kondicija in usposobljenost psa za odkrivanje mamil ter eksplozivov so ključni za uspešno delo carinika preiskovalca, ki ga v okviru delovnega časa tožnik ni mogel opraviti. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnik po zaključku delovnega dne ni opravljal dela carinika preiskovalca, pač pa je opravljal oskrbo in šolanje psa, zaradi česar mu ne gre plačilo za nadure. Tožnik opozarja, da po 27. členu Akta/04 odgovarja disciplinsko in odškodninsko, če zanemari nego, hranjenje ali redne sprehode s psom. Sodišče je pravilno ugotovilo, da oskrbe in šolanja psa tožnik ni mogel izvesti zgolj v okviru delovnega časa, pri čemer pritožba opozarja, da je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik svoje delo opravljal na mejnih prehodih ter na letališčih. Tega tožnik sicer na glavni obravnavi ni izpovedal, vendar je to v drugem postopku (opr. št. IV Pd 1575/2009) izpovedala priča A.A. - vodja referata za zatiranje tihotapstva, ki je vodil delo preiskovalnih carinikov na podobnih lokacijah. Pritožba opozarja, da mora biti po drugem odstavku 19. člena Akta/04 trening s psom predviden v razporedu dela in se izvaja po potrebi oziroma enkrat mesečno. Kot je že navedeno, tožnik med delovnim časom praviloma, razen tega, da je psu zagotovil opravo fiziološke potrebe in stimulacijski trening, ki je nujen za to, da je pes začel iskati prepovedane substance, sprehodov in drugih treningov kondicijskih vaj poslušnosti, odkrivanja mamil in eksplozivov zaradi delovnega okolja (mejni prehodi in letališča) ni mogel opravljati. Oskrba in šolanje službenega psa, ki sta nujna za delovni proces carinika, ki opravlja naloge s službenim psom, urejajo 2., 3. in 4. alinea prvega odstavka 143. člena ZDR, ki določa, v katerih primerih je dolžan delavec opravljati nadurno delo. Opozarja, da sta se v času veljavnosti Navodila/95 dve uri dnevno všteli v delovni čas, zato potrebe po nadurnem delu iz naslova oskrbe ni bilo. Po uveljavitvi Akta/04 pa se je dnevna obveznost tožnika povečala za 2 uri, s tem da je moral tožnik psa oskrbeti in šolati po zaključku delovnega časa. Tožniku ni razumljivo, zakaj sodišče v obrazložitvi, potem ko je že povzelo navedbe strank, povzema navedbe tožene stranke, iz katerih izhaja, da je imel tožnik možnost ure, ki so mu bile na voljo za sprehod psa, uporabiti po svoji presoji in je to uro porabil na način, da je prišel na delo eno uro kasneje oziroma je odšel eno uro prej. Teh trditev toženka za čas veljavnosti Akta/04 ni uspela dokazati. Res pa je, da je B. v letu 2010 sprejela Akt o uporabi, oskrbi in šolanju službenih psov v B., ki je ponovno povečal pravice vodnikom službenih psov, tako da za oskrbo psa vodniku pripada ena ura na dan neodvisno od tega, ali je vodnik razporejen na delo ali ne. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe tožnika, da mu šef ni dovolil sprehajati službenega psa med delovnim časom, niti se ni opredelilo do izpovedbe priče A.B., da tožnik psa med delovnim časom ni mogel kadarkoli peljati na sprehod, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Neobrazložena in nejasna je odločitev sodišča, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker se nanaša na pravice, ki jih je določalo Navodilo/95, ta predpis pa je tožena stranka spremenila. Širše obrazložitve izpodbijana sodba v tem delu ne vsebuje, zato je ni mogoče preizkusiti. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik do plačila nadurnega dela ne bi mogel biti upravičen za dneve, ko ni bil v službi, ampak na letnem dopustu ali odsoten zaradi bolezni. S tožbenim zahtevkom tožnik uveljavlja plačilo tudi za ta čas, sodišče pa je samo ugotovilo, da oskrba in šolanje psa predstavljata opravilo, ki ga je treba opraviti prav vsak dan. Tožnik mora skrbeti za psa tudi v času, ko je odsoten z dela zaradi bolezni oziroma na letnem dopustu. Tožnik ni bil seznanjen z Aktom/04, ki je v 1. odstavku 18. člena določal, da lahko vodnik svojega psa, za obdobje daljšega bolniškega stanja ali daljšega letnega dopusta, prepusti v začasno oskrbo drugemu vodniku ali po predhodnemu dogovoru oddelku za šolanje službenih psov pri ... akademiji ali ustreznem podjetju ali za to dejavnost registriranemu uporabniku. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil upravičen do plačila za nadurno delo za dneve, ko ni bil v službi, v nasprotju z ugotovitvijo, da oskrba in šolanje psa predstavljata opravilo, ki ga je treba opraviti prav vsak dan. S tem v zvezi so razlogi sami med seboj v nasprotju, kar prav tako predstavlja že zgoraj uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitev določb postopka, ki jo uveljavlja pritožba in tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar je sprejelo napačno odločitev.

Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse bistvene dejanske ugotovitve in pravne zaključke in jo je mogoče preizkusiti. Tožnik s temi pritožbenimi navedbami po vsebini izražale le nestrinjanje glede pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo ur, ki jih je kot carinik - preiskovalec opravil izven delovnega časa, za oskrbo službenega psa, zavrnilo iz dveh razlogov: ker po stališču sodišča ne gre za nadurno delo v smislu določbe 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) ter zato, ker Akt o uporabi službenega psa pri odkrivanju prepovedanih drog in eksplozivov v carinski službi z dne 28. 9. 2004 (Akt/04 - priloga B4) ne daje podlage za takšno izplačilo. Akt/04 je namreč v 1. odstavku 19. člena določal, da ima vodnik pravico, da v okviru rednega delovnega časa pelje psa na sprehod, ki lahko traja največ eno uro, ne glede na različno razporeditev delovnega časa, ter da med sprehodom izvaja vaje poslušnosti. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz takšnega materialnopravnega stališča, ni ugotavljalo, koliko časa je tožnik kot vodja službenega psa porabil izven rednega delovnega časa za oskrbo psa, hranjenje, skrb za higieno ter za usposabljanje. Tožnik je namreč uveljavljal plačilo dveh (nad)ur dnevno za oskrbo službenega psa, kar je po njegovem čas, ki ga je dejansko porabi za oskrbo psa. Glede dokazovanja porabe časa za oskrbo psa se je tožnik skliceval na določbo 15. člena prej veljavnega Navodila o uporabi službenega psa pri odkrivanju mamil in eksploziv v ... službi z 15. 6. 1995 (Navodilo/95), ki je določala, da je treba v mesečni fond vodnikovih delovnih ur prišteti še 2 uri dnevno, ki ju porabi za pripravo hrane za psa, za njegovo higieno in za sprehode z njim (4-5 km).

Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je bistveno, ali je bilo mogoče vsa opravila, ki so bila povezana s tožnikovim delom carinika preiskovalca, ki so se nanašala na oskrbo službenega psa, opraviti znotraj rednega delovnega časa, ali pa je narava dela pri toženi stranki narekovala povečan obseg dela, tako da se je moralo opravljati delo preko polnega delovnega časa. Ker je tožnik 24 ur na dan skrbel za službenega psa z vednostjo in po naročilu (odločitvi) tožene stranke, je mogoče tudi ta opravila šteti za opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnik po prenehanju delovnega dne ni opravljal dela carinika preiskovalca. Zato tudi ni odločilno, da tožnik od tožene stranke ni prejel pisne odredbe pred začetkom opravljanja nadurnega v smislu določbe 2. odstavka 143. člena ZDR. Ker sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik dejansko opravil delo preko polnega delovnega časa, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, v okviru že podanih dokaznih predlogov. Podrobneje bo moralo zaslišati tožnika glede obsega dela, ki ga je bilo treba opraviti pri oskrbi službenega psa, po potrebi pa tudi druge vodnike službenih psov, katerih zaslišanje je predlagal tožnik. Prav tako bo moralo razčistiti, koliko časa za oskrbo službenega psa je lahko tožnik porabil znotraj rednega delovnega časa, glede na določbo 1. odstavka 19. člena Akta/94, da ima vodnik pravico v okviru rednega delovnega časa peljati psa na sprehod, ki lahko traja največ eno uro, ne glede na različno razporeditev delovnega časa, ter da med sprehodom izvaja vaje poslušnosti. Šele na podlagi tako dopolnjene ga dokaznega postopka, v katerem bo moralo oceniti tudi listinsko dokumentacijo v spisu oziroma opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Skladno z določbo 355. člena ZPP sodišče druge stopnje, če na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni preverjalo okoliščin glede zatrjevanega obsega preko polnega delovnega časa. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v obravnavanem primeru ni kršena prepoved iz citirane določbe ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.