Jedro

Dokončno odločanje v smislu 257. člena ZUP o zakonitosti odločbe (gradbenega dovoljenja), izdane v postopku, ki je predmet obnove, pred pravnomočnostjo sklepa o dovolitvi obnove postopka, izdanega po določbi 1. odst. 256. čl. ZUP, ni dopustno zaradi narave odločanja o obnovi v dveh fazah in zaradi pravnih posledic odprave ali razveljavitve prejšnje odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije z dne 11.7.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu, prav: odločbi Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 31.3.1994, s katero je organ prve stopnje odpravil svojo odločbo z isto opravilno številko z dne 30.4.1991, s katero je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti delavnice in za izvedbo končnih del za ureditev gostinskega lokala. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da izda pristojni organ na podlagi 258. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka, na podlagi podatkov zbranih v prejšnjem in v obnovljenem postopku. Prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, lahko pusti v veljavi ali jo nadomesti z novo odločbo, s katero lahko prejšnjo odločbo odpravi ali razveljavi. V konkretnem primeru je organ prve stopnje odpravil svojo prejšnjo odločbo, ker je ugotovil, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju z zazidalnim načrtom za območje zazidalnega otoka BP 10 (Uradni list SRS, št. 3/85) in v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem z dne 25.6.1986, ki je bilo izdano Splošni obrtni zadrugi. Tožniku je organ prve stopnje izdal gradbeno dovoljenje le za spremembo namembnosti, lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnost delavnice v gostinski lokal ni bilo izdano. V obravnavanem primeru gre za bistveno spremembo namembnosti objekta, za kar bi bilo potrebno pridobiti po 51. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljnjem besedilu ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 73/93) lokacijsko dovoljenje. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik kot investitor v prvem postopku ni predložil pravnomočnega lokacijskega dovoljenja (2.odstavek 36. člena zakona o graditvi objektov), ki bi se glasilo na njegovo ime. To je zadosten razlog za odpravo gradbenega dovoljenja ter je zato odločitev organa prve stopnje, ki je poprej preizkusil, če so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbi 256. člena ZUP, pravilna in zakonita.

Tožnik navaja, da gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano tožniku in je predmet obnove v tem postopku, ni bilo izdano v nasprotju z zazidalnim načrtom za območje zazidalnega otoka BP 10 (Uradni list SRS, št. 3/85 in 28/86). Sklep o skladnosti dokumentacije za realizacijo zazidalne zasnove za del navedenega zazidalnega otoka z določili sprejetega zazidalnega načrta za območje zazidalnega otoka BP 10 v 2. členu določa, da je v navedenem območju predvidena gradnja objektov za malo gospodarstvo, kamor sodi tudi gostinstvo v takšnem obsegu, kot je tožnikov lokal. Tožena stranka pa je kršila tudi pravila postopka. Upravni organ je najprej s sklepom z dne 10.8.1993 dovolil obnovo postopka, v katerem je bilo izdano zadevno gradbeno dovoljenje. Proti navedenemu sklepu je tožnik vložil pritožbo in proti odločbi tožene stranke tožbo v upravnem sporu. Ker v navedenem upravnem sporu še ni bilo odločeno, sklep o dovolitvi obnove še ni postal pravnomočen ter je zato upravni organ prve stopnje izdal preuranjeno odločbo o odpravi gradbenega dovoljenja. Nezakonit je namreč predvsem sklep o dovolitvi obnove postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, saj je bil v času izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja lastnik zadevnega objekta še SOZ in ne vlagatelj zahteve za obnovo postopka. Vlagatelji zahteve za obnovo postopka torej niso imeli položaja stranke v postopku in zato iz razlogov 9. točke 249. člena ZUP v postopku ne morejo sodelovati. Ni torej mogoče odločati o odpravi gradbenega dovoljenja v obnovljenem postopku, dokler ni sklep o dovolitvi obnove pravnomočen, če organ odloča o obnovi v dveh fazah. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Tožba je utemeljena.

Bistveno v tem upravnem sporu je vprašanje, ali je dopustno še pred pravnomočnostjo sklepa o dovolitvi obnove postopka, ki ga izda oprgan prve stopnje po določbi 1. odstavka 256. člena ZUP, odločiti o spornem gradbenem dovoljenju oziroma začeti obnovo postopka (257. člen ZUP) in kakšne so posledice odprave sklepa o dovolitvi obnove postopka v upravnem sporu.

Po določbi 258. člena ZUP je zoper sklep izdan o predlogu za obnovo postopka, ki ga izda organ prve stopnje, dovoljena pritožba. Po določbi 4. odstavka 222. člena ZUP pa pritožba zoper sklep nima suspenzivnega učinka oziroma ne zadrži izvršitve sklepa, razen če je z zakonom ali s samim sklepom drugače določeno. Podobno določata tudi 2. in 3. odstavek 271. člena ZUP, da postane sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, izvršljiv, ko se sporoči oziroma vroči strankam. Kadar pa je z zakonom ali s samim sklepom določeno, da pritožba zadrži izvršitev sklepa, postane izvršljiv, če se je stranka pritožila, ko se vroči stranki odločba, s katero je pritožba zavrnjena ali zavrnjena. Navedenih določb v ničemer ne spreminja 2. odstavek 260. člena ZUP, po katerem sklep, s katerim se dovoli obnova postopka, zadrži izvršitev odločbe (konkretno gradbenega dovoljenja), glede katere je obnova dovoljena. Po povedanem torej ni bilo ovir, da organ prve stopnje po izdanem sklepu (1. odstavek 256. člena ZUP) ne bi začel s samo obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo istega upravnega organa z dne 30.4.1991, s katero je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti in preureditev delavnice v gostinski lokal. Obstoji pa ovira za dokončno odločanje v obnovljenem postopku glede nadaljnje veljavnosti prej navedenega gradbenega dovoljenja izdanega v postopku, ki je predmet obnove, preden je pravnomočno odločeno o spornem sklepu z dne 10.8.1993. Pritožbo zoper navedeni sklep, s katerim je organ prve stopnje dovolil obnovo postopka, je tožena stranka sicer zavrnila z odločbo, zoper katero je tožnik v upravnem sporu vložil tožbo, vendar pa je sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke, ki se je nanašala na navedeni sklep o dovolitvi obnove, odpravilo s sodbo, iz v njej navedenih razlogov. Ovira za dokončno odločanje o zakonitosti odločbe izdane v postopku, ki je predmet obnove, pred pravnomočnostjo sklepa o dovolitvi obnove postopka izhaja torej iz narave odločanja o obnovi postopka v dveh fazah in zaradi pravnih posledic odprave ali razveljavitve prejšnje odločbe, ki je bila predmet obnove postopka, ki bi utegnile biti nepopravljive. Zato pa varuje pravice predlagatelja obnove postopka 2. odstavek 260. člena ZUP, po katerem sklep, s katerim se dovoli obnova postopka, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. Izpodbijana odločba je torej preuranjena in jo je glede na odločitev v sodbi, s katero je sodišče odpravilo nezakonito odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep o dovolitvi obnove postopka, bilo treba odpraviti.

Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.