Jedro

S pavšalnimi trditvami o previsokih računih za telefonske storitve, o neverjetnosti pogostega klicanja komercialnih telefonskih linij in o napakah ali zlorabah na strani tožeče stranke, toženka ne more uspešno ugovarjati proti listinsko izkazanim denarnim obveznostim. S pogodbo med strankama je nastalo naročniško razmerje, v katerem je telefonski naročnik odgovoren za uporabo telefona in za plačilo telefonskih storitev. Breme dokazovanja morebitnih napak ali zlorab je na njegovi strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 15654/96 z dne 24.9.1996 glede 1. in 3. točke. S tem je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 2.146.717,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške 21.766,00 SIT. Tožena stranka mora plačati tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 21.467,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da kategorično odklanja, da bi glede na svojo uporabo telefona naredila tako visoke račune. Več kot očitno je namreč, da je na strani tožeče stranke prišlo do napake oziroma, če napake ni bilo, da je bil toženkin telefonski priključek zlorabljen za klicanje raznih komercialnih (astroloških) linij. Sum zlorabe telefonskega priključka je toliko večji, če se vpogleda v edini izpisek pogovorov, ki ga je predložila tožeča stranka za obdobje od 15.1.1996 do 13.2.1996. Iz navedenega izpiska jasno izhaja, da so bile v navedenem obdobju klicane samo in ne pretežno komercialne in mednarodne linije. Nemogoče in v celoti nelogično je dejstvo, da toženka ostalih telefonskih pogovorov sploh ne bi opravljala. Iz priloženega izpiska jasno izhaja, da naj bi pritožnica ves svoj prosti čas preživela na telefonu s klicanjem astroloških komercialnih linij. Navedeno se ne nanaša le na delovne dni, ko pritožnice ni bilo doma, temveč je bila v službi, ampak tudi na proste vikende. Tožeča stranka je kot dokaz, da je tožena stranka v obdobju od januarja do konca meseca aprila 1996 s svojim telefonom naredila za 2.146.717,00 SIT prometa, predložila le izpisek pogovorov za obdobje od 15.1.1996 do 13.2.1996. Čeprav za ostala obdobja izpiskov ni predložila, sodišče nima pomislekov, da so tudi telefonski pogovori v obdobjih, ko sicer tožeča stranka iz tehničnih razlogov z izpiski ne razpolaga, bili opravljeni. Tožeča stranka bi mora v skladu s 7. členom ZPP navesti vsa dejstva in vse dokaze, dejansko pa ni predložila vseh ustreznih dokazov, iz katerih bi bila razvidna upravičenost njenih zahtev. Pritožnico čudi razmišljanje in postopanje sodišča, ko se zlahka postavi v bran monopolni organizaciji kot je tožeča stranka, proti kateri je tožena stranka popolnoma nemočna in brez kakršnih koli možnosti, da bi dokazala svoj prav. Pritožnica še enkrat poudarja, da je za mesec september 1995 vložila pismeno reklamacijo in ustno reklamirala decembrski račun 1995 in ji zato še vedno ni jasno niti logično, kako da tožeča stranka ni hranila izpiskov pogovorov za mesec januar, marec in april 1996, to je za račune, ki dejansko ekstremno odstopajo od povprečnih računov posameznih uporabnikov. Tožeča stranka bi ob pravilnem poslovanju z gotovostjo pričakovala, da toliko večjih zneskov tožena stranka ne bo poravnala. Prav tako pritožnici ni jasno, kako da tožeča stranka po neplačilu računa za mesec december 1995 in po ekstremni višini računa za mesec januar 1996 ni toženki enostavno izključila telefona. Telefonski priključek je tožeča stranka začasno izklopila šele 21.3.1996 na izrecno zahtevo pritožnice. Iz edinega predloženega izpiska pogovorov tožena stranka ne more razbrati, kako se šteje sam čas trajanja pogovorov ali v minutah, ali v sekundah ali v čem drugem. Iz priloženega izpiska pogovorov izhaja le čas zaključka pogovora, ne pa tudi sam začetek pogovora. Ker pa je od časa trajanja telefonskega pogovora odvisno tudi število impulzov, torej sama cena pogovora in s tem posledično sama višina računa, je obrazložitev oziroma pomanjkanje navedenega dejstva še toliko bolj pomembno. Iz tako predloženega izpiska namreč ni mogoče preveriti ali je čas navedenega trajanja pogovora in s tem porabljenega števila impulzov pravilen ali ne.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je po presoji izvedenih dokazov ocenilo, da je tožeča stranka dokazala opravljene telefonske storitve, ki jih je tožena stranka dolžna plačati v skladu z izstavljenimi računi za mesece od decembra 1995 do aprila 1996 v skupnem znesku 2.146.717,00 SIT. Prvostopno sodišče je presodilo, da so bili telefonski pogovori preko toženkinega telefonskega priključka opravljeni, pritožbeno sodišče pa se s tako dokazno oceno, ki je izčrpno razložena v izpodbijani sodbi, strinja in te razloge v celoti sprejema. Tožena stranka se proti sodbi pritožuje tako, da zatrjuje, da tožena stranka odklanja, da bi glede na svojo uporabo telefona naredila tako visoke račune in zatrjuje, da so očitne napake ali zlorabe pri tožeči stranki. Tovrstne trditve tožena stranka utemeljuje, kot je razvidno iz zgoraj navedenega povzetka pritožbe, s sklicevanjem na nelogičnosti, da so nadalje določena dejstva nemogoča in pa, da tožeča stranka svojih trditev ni dokazala. Vse te pritožbene trditve so po presoji pritožbenega sodišča pavšalne, kolikor pa so konkretne, so napačne in s tem neutemeljene.

Računi za telefonske storitve se nanašajo na pet mesecev, izpis pogovorov pa je tožeča stranka predložila samo za en mesec. Pojasnila je, da se ti izpiski na magnetnih trakovih hranijo eno leto, zaradi česar kasneje (med pravdo) zahtevanih izpiskov ni mogla predložiti. Tožena stranka smiselno trdi, da bi morala tožeča stranka predložiti izpiske za vse vtoževano obdobje. Temu ni mogoče pritrditi, saj velja v pravdnem postopku prosta ocena dokazov in na podlagi predloženih listin je prvostopno sodišče ocenilo, da so bile vse storitve, ki so zajete z računi, opravljene. Delni izpis pogovorov je dokazal, da so bile v tem obdobju telefonske storitve opravljene. Reklamacijski postopek je pokazal brezhibnost tehničnih naprav (A5). Na podlagi tega je utemeljen zaključek prvostopnega sodišča, da glede na uspešno prestano kontrolo za del obdobja ni pomislekov, da tudi za preostalo obdobje telefonski pogovori s toženkinega telefonskega priključka ne bi bili opravljeni v vtoževanem obsegu. Na tem mestu je treba opozoriti na neskrbno ravnanje tožene stranke, ki je pravilno vložila reklamacijo samo dne 11.3.1996, ne pa tudi v roku 8 dni po prejemu vsakega od računov (na kar je bila na vsakem računu posebej opozorjena) s čimer bi si zagotovila možnost preverjanja računov oziroma izpiske telefonskih pogovorov za vsak mesec posebej. Toženka ni izkoristila navedene možnosti, niti drugih možnosti, na katere je bila s strani tožeče stranke opozorjena z dopisom z dne 12.1.1996 (A9) v zvezi s toženkino prejšnjo reklamacijo z dne 4.10.1995. Ob tem je treba poudariti, da ne drži pritožbena trditev, da je sodišče vpogledalo v edini izpisek pogovorov, saj je poleg izpiska pogovorov za obdobje od 15.1.1996 do 13.2.1996 (A6) sodišče obravnavalo tudi izpis pogovorov s toženkinega telefona za čas od 14.8.1995 do 12.9.1995 (A9), ko tudi niso bile ugotovljene nepravilnosti. Ko torej toženka ni pravočasno zahtevala izpiskov pogovorov za vse mesece v kritičnem obdobju, je neutemeljen njen pritožbeni očitek tožeči stranki, da ni hranila teh izpiskov. Enako je neutemeljen očitek tožene stranke, da tožnica ni že prej toženki izključila telefon, temveč šele po njeni izrecni zahtevi z dne 11.3.1996 dne 21.3.1996. Obvezen odklop telefona pač ni predviden. Sicer pa mora vsaka oseba za svoje interese skrbeti sama. Izpis pogovorov za avgust in september 1995 (ki se ne nanaša na vtoževano obdobje) je pokazal, da so bile s toženkinega telefona klicane predvsem mednarodne linije in komercialne linije (astrologija, vedeževanje).

Izpis telefonskih pogovorov za čas od 15.1.1996 do 13.2.1996 je pokazal, da so bile delno klicane mednarodne linije (Nemčija), pretežno pa komercialne linije (astrologija, vedeževanje). Oboje so bistveno dražje, od tod in glede na trajanje pogovorov so bili zneski za plačilo zelo visoki. Ob tem je neutemeljena pritožbena trditev, da je izpisek pogovorov nepreverljiv, poleg datuma, ure in klicane telefonske številke, je zabeleženo trajanje pogovorov in število impulzov. Dokazov v smeri preverjanja cene vsakega pogovora posebej tožena stranka ni predlagala, višini računov za posamezne mesece pa je ugovarjala pavšalno, češ da so zneski previsoki. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da izpis pogovorov kaže na nemogoče in nelogično dejstvo, da toženka običajnih telefonskih pogovorov sploh ni opravljala. Tožeča stranka je namreč pojasnila, da so v izpisu zajeti samo tisti telefonski pogovori, ko je bilo porabljenih 5 impulzov ali več. Slednje je iz izpisa pogovorov (A6) tudi razvidno, napaka števca tarifnih impulzov pa ni bila ugotovljena (A5). Prvostopno sodišče je ugotovilo, da sta sporni telefon uporabljali toženka in neka begunka iz Bosne, ki je v času toženkine delovne odsotnosti varovala toženkina majhna otroka. Klicane so bile pretežno komercialne linije, v zvezi s katerimi toženka zaslišana kot stranka ni zanikala, da bi jih uporabljala, prav tako pa tega ni zanikala za drugo osebo, ki je lahko uporabljala njen telefon. Izpovedala je samo, da so se ji računi zdeli visoki. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje le neverjetnost in nemožnost vsakodnevnega celodnevnega klicanja astroloških komercialnih linij, saj naj bi tako toženka ne počela ničesar drugega kot visela na telefonu. Izpis pogovorov res kaže, da so se klici na komercialne linije opravljali preko celega dne, trajali pa so kot je tožeča stranka primeroma navedla (list št. 29B) dne 25.1.1996 skupaj 2,71 ure, dne 27.1.1996 pa 3,87 ure. Tožena stranka zgolj pavšalno negira tako toženkino uporabo telefonskih storitev, kot jo kaže izpis pogovorov in nakazuje na napake ali zlorabo s strani tožeče stranke. Te trditve niso podprte z nikakršnimi dokazi. Zato je treba opozoriti, da gre za naročniško razmerje, ki je nastalo s pogodbo med strankama po določbah v spornem času še veljavnega Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (Ur. l. SFRJ št. 2/86 in 26/90). Po 67. členu navedenega zakona ter na njegovi podlagi izdanih splošnih pogojih je naročnik odgovoren za uporabo telefona, ki ga uporablja in za plačilo telefonskih storitev, opravljenih s tem telefonom. Breme dokazovanja morebitnih zlorab je torej na njegovi strani. V okviru postopka, ki je predpisan za reševanje reklamacij, je bila ugotovljena brezhibnost tehničnih naprav, tožena stranka pa ni dokazala morebitne neupravičene obremenitve toženkinega naročniškega telefonskega števca s telefonskimi impulzi oziroma kakršne koli drugačne napake ali zlorabe. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam in ni mogoče ugotoviti obstoja pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka.

Ker tudi ni bilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.