Jedro

Po tretjem in četrtem odstavku 23. člena Uredbe 608/2013 gre za materialni rok prekluzivni roka, katerega zamuda pomeni tudi izgubo materialne pravice, ki izhaja iz Uredbe 608/2013, in sicer pravice imetnika odločbe za začetek postopka za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine. V nasprotnem primeru bi carinski organi v skladu s prvim pododstavkom prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 morali odobriti prepustitev blaga, s čimer bi lahko nastala imetniku odločbe (pravice) precejšnja škoda, ki jo lahko povzroči trženje blaga, za katerega se ugotovi, da krši pravice intelektualne lastnine, kot izhaja tudi iz 2. točke uvodnih določb navedene Uredbe. Ukrepi pri kršitvah pravice intelektualne lastnine, ki jih ugotavljajo carinski organi so naravnani tako, da so vse vpletene strani dolžne ravnati hitro, ne da bi prihajalo do nepotrebnega zadrževanja spornega blaga in do nepotrebnega zavlačevanja postopka in da gre za nujne ukrepe, pri katerih je ravnanje carinskega organa vezano na zakonsko določene roke, katerih tek je odvisen od nedejavnosti oziroma molka lastnika blaga ali imetnika odločbe, vendar pa sodišče v obravnavanem primeru ne dvomi o utemeljenost podaljšanja navedenega roka za vložitev tožbe zaradi priprave dokazil k tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Carinski urad Koper je na podlagi 11. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju: ZFU) v povezavi s četrtim odstavkom 23. člena Uredbe EU 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2013 (v nadaljevanju: Uredba 608/2013) izdal na zahtevo imetnika pravice, družbe A. iz Italije sklep v zadevi varstva pravic intelektualne lastnine, da se rok za vložitev tožbe za ugotavljanje obstoja kršitve pravice intelektualne lastnine podaljša za deset dni. Rok se izteče 12. 12. 2014 (točka 1 izreka). Če v tem času carinski organ ne bo prejel pisnega dokazila o vloženi tožbi zoper domnevnega kršitelja pravic, bo blago prepustil v zahtevano rabo ali uporabo ali se bo blago prenehalo zadrževati (točka 2 izreka). Ta sklep začne veljati takoj (točka 3 izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je carinski organ 7. 11. 2014 na podlagi 17. člena Uredbe 608/2013 zadržal blago: slušalke, 10 kartonov, 1200 kosov, v skupni teži 240 kg, zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine blagovne znamke „...“. O navedenem ukrepu je bil deklarant ali imetnik blaga obveščen 10. 11. 2014. Pooblaščenec pošiljatelja je uničenju nasprotoval z izjavo 11. 11. 2014. Imetnik pravice je 25. 11. 2014 zaprosil za podaljšanje roka za vložitev tožbe zoper domnevnega kršitelja njegovih pravic zaradi priprave dokazil k tožbi. Tožena stranka meni, da je podaljšanje roka upravičeno in primerno, zato je odločila, kot izhaja iz izreka navedenega sklepa. Če tožena stranka do preteka dodatnega roka ne bo prejela pisnega dokazila o vloženi tožbi zoper domnevnega kršitelja pravic, se bo blago prepustilo v zahtevano rabo ali uporabo.

Tožnik v tožbi navaja, da je lastnik blaga, ki je bilo iz Kitajske namenjeno v pristanišče Koper, ki bi se po špediterju B. d.o.o. odpremilo v tranzitu čez ozemlje Republike Slovenije na ozemlje Slovaške, kjer naj bi se carinilo. Kot lastnik blaga je tožnik legitimiran v tem sporu, saj se z izpodbijanim aktom posega v njegove pravice, kar pojasni v nadaljevanju tožbe. Da gre za blago tožnika v obravnavanem primeru izhaja iz zapisnika o pregledu zabojnika, kot ga navaja, pri katerem je bil zaradi suma, da gre za kršitev pravic intelektualne lastnine, s strani tožene stranke izločeno 1200 slušalk, ki naj bi bile podobne zaščiteni znamki …. Blago je bilo na podlagi odločbe tožene stranke 4243-612/2014-1 z dne 7. 11. 2014 začasno zadržano. Tožnik je prepričan, da ni prišlo do kršitve pravic intelektualne lastnine, zato je toženo stranko obvestil, da nasprotuje uničenju ter izjavil, da ne krši pravic intelektualne lastnine. Imetnik pravic je zato carinski organ obvestil, da zahteva uničenje blaga. Tožnik kot imetnik blaga ni podal soglasja k uničenju blaga. V tej situaciji je tožena stranka dolžna o tem obvestiti imetnika pravic o zaščiti, ki pa mora v 10 delovnih dneh pri pristojnem sodišču vložiti tožbo, da se ugotovi, ali je do kršitve pravic intelektualne lastnine resnično prišlo. … je bil s strani toženke o nasprotovanju uničenju blaga obveščen 12. 10. 2014. V 10 dneh tožbe ni vložil, temveč je pred iztekom roka podal vlogo, da se rok podaljša za deset dni. Tožena stranka je izdala nezakonit izpodbijani sklep, ki ga je tožniku elektronsko vročila 1. 12. 2014, zato je tožba vložena v roku. Tožnik navaja določbo četrtega odstavka 23. člena Uredbe 608/201, po katerem je podaljšanje materialnega roka mogoče na podlagi utemeljene zahteve imetnika odločbe za največ 10 delovnih dni, sicer mora carinski organ takoj po izpolnitvi ustreznih formalnosti blago prenehati zadrževati. Kratki materialni roki so pomembni, saj imetniku blaga nastaja vsak dan škoda, ker blaga ni dostavil v namembni kraj in plačuje stroške hrambe blaga v carinskem prostoru v višini najmanj 100,00 EUR na dan.

Gre za materialni rok, saj je določen na podlagi Uredbe 608/2013, zamuda roka pa ima za posledico izgubo pravice, to je vložitve tožbe. Materialni roki praviloma niso podaljšljivi in se jih lahko podaljša le izjemoma in iz utemeljenih razlogov, kar pa v navedenem primeru ni podano oziroma razlogi niso razvidni iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, so pa odločilni za preizkus zakonitosti odločitve. Ker v obravnavanem primeru ne gre za procesni sklep, je upravni spor mogoč kljub določbi drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Na podlagi izpodbijanega sklepa bo imetnik pravice vložil tožbo izven prekluzivnega roka in tožnik tega ne bo mogel uveljavljati v pravdi. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je blago pregledala na podlagi 4. točke 168. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: CZS). V konkretnem primeru je bilo blago vneseno v prosto cono in je bilo kot takšno predmet preverjanja, pri katerem se je pojavil sum. Zato je bil na podlagi 25. člena ZFU izdan zapisnik o preiskavi. Pri pregledu je bil prisoten deklarant blaga družba B. d.o.o.. Tožnika je o vsem obvestil takoj po njegovem vstopu v postopek v elektronski obliki. Tožena stranka je blago začasno zadržala z odločbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji iz Uredbe 608/2013, kot jih navaja. Glede navedbe tožnika, da do kršitve blagovne znamke z njegove strani ni prišlo, ter da zato ni bilo podlage za izdajo sklepa o podaljšanju roka o začasnem zadržanju blaga, tožena stranka navaja, da je za ukrep začasnega zadržanja dovolj, da se pojavi sum, da bi bila z blagom lahko kršena pravica intelektualne lastnine. Glede navedbe tožnika, da je bil rok podaljšanja začasnega zadržanja nezakonito podaljšan in da je bil s tem prekoračen materialni rok, tožena stranka navaja, da je sklep o podaljšanju roka izdala na podlagi 23. člena Uredbe 608/2013, imetnik odločbe pa je bil uradno obveščen o začasnem zadržanju blaga 14. 11. 2014. Dne 25. 11. 2014 pa je podal zahtevo za podaljšanje roka zaradi priprave tožbe. Tožena stranka je menila, da je priprava tožbe in dokazil k tožbi zadosten in utemeljen razlog za podaljšanje roka, zato je zahtevi ugodila. S sklepom je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 23. člena Uredbe 608/2013 rok začasnega zadržanja podaljšala za 10 delovnih dni, in sicer do 12. 12. 2014. Sklepno tožena stranka meni, da je izvedla postopek za zaščito pravic intelektualne lastnine pravilno in zakonito, ter da so bili vsi akti, ki jih je izdala v teku postopka zakoniti. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je bila o zasegu obveščena s strani tožene stranke in da jo je nemudoma obvestila, da so „kršeči“ izdelki nedvomno ponaredki in da kršijo pravice intelektualne lastnine stranke z interesom, zato naj se uničijo. O zasegu je bil 10. 11. 2014 obveščen špediter, družba B. d.o.o.. Dne 17. 11. 2014 je tožena stranka s strani tožnika prejela izjavo o nasprotovanju uničenja blaga, saj naj ne bi šlo za kršitev intelektualne lastnine. Navedeno izhaja iz obvestila tožene stranke št. 4243-612/2014-7 z dne 20. 11. 2014. Po prejemu navedenega obvestila je stranka z interesom prosila za podaljšanje roka za vložitev tožbe. Glede na to, da je bila podano nasprotovanje uničenju „kršečih“ izdelkov, je bila stranka z interesom primorana 12. 12. 2014 vložiti tožbo na ugotovitev kršitve pravic v skladu s 23. členom Uredbe 608/2013 v povezavi z ZICPES. Kolikor stranka z interesom tožbe ne bi vložila pravočasno, bi bili „kršeči“ izdelki sproščeni. Odprava izpodbijanega sklepa bi torej lahko pomenila, da se bodo „kršeči“ izdelki sprostili, kar bi pomenilo neposredno škodo za stranko z interesom. Posledično ima stranka z interesom položaj stranke v upravnem sporu po 19. členu ZUS-1. Stranka z interesom meni, da izpodbijani sklep ni take vrste, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu in meni da ni podan tožnikov pravni interes za vložitev tožbe. Navaja določbe 2. člena in 5. člena ZUS-1, ki jih citira. V predmetni zadevi ni bilo poseženo v pravico, obveznost ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, zato bi moral pojasniti svoj pravni interes. Glede stroškov hrambe blaga, za katere tožnik meni, da mu nastajajo, navaja, da so breme stranke z interesom, kar izhaja iz prvega odstavka 29. člena Uredbe 608/2013. Podaljšanje roka je bilo v konkretnem primeru nujno potrebno zaradi zaščite pravice stranke z interesom. V primeru, ko deklarant/imetnik blaga izrecno nasprotuje uničenju blaga, ima imetnik pravico, da v 10 delovnih dneh začne postopek za ugotovitev, ali je bila dejansko kršena zadevna pravica intelektualne lastnine, torej da vloži tožbo. Navedeni rok ne teče od dneva prejema obvestila carinskega organa, temveč od dneva, ko je bil imetnik pravice obveščen o zadržanju blaga, kar pomeni v praksi, da se lahko zgodi celo, da je imetnik pravice s strani carinskih organov obveščen o vloženem nasprotovanju uničenju blaga šele po izteku njegovega roka za vložitev tožbe, ki je potrebna zgolj, če je nasprotovanje vloženo. Tudi sicer je potrebno imeti za pripravo tožbe dovolj časa, v nasprotnem primeru je kršena pravica iz 23. člena Ustave RS. Glede na navedeno je podaljšanje roka po četrtem odstavku 23. člena Uredbe 608/2013 nujno, da se sploh omogoči imetniku pravice varstvo njegovih pravic, to je priprava in vložitev tožbe zaradi kršitve. Carinski organ je ravno iz tega razloga podaljšal rok stranki z interesom, ki je dejansko znotraj tega roka pripravila in vložila tožbo zaradi kršitve. Nekaj dni je nedvomno prekratek rok za pripravo in vložitev tožbe zaradi kršitve blagovnih znamk, zlasti glede na to, da je stranka z interesom v konkretnem primeru tuja ameriška družba, ki je morala poiskati pooblaščenca v Sloveniji, nato pa z njim uskladiti vsebino tožbe, tožbenih zahtevkov, pripraviti dokaze, poiskati podatke o stranki, ki je tudi tuja družba itd. Tako kratek rok za vložitev tožbe, kolikor ne bi bil podaljšan, bi nedvomno posegel v ustavno pravico stranke z interesom do dostopa do sodišča in sodnega varstva. Nedvomno je tožena stranka utemeljeno podaljšala rok za celotnih 10 delovnih dni, kar predstavlja približno 14 dni, saj je to minimalen rok, ki še zadostuje za pripravo in vložitev tožbe zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine in priprave dokazov k tožbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže oz. zavrne tožbo oz. podrejeno prekine postopek do odločitve zadeve, ki se vodi pred tem sodiščem pod opr. št. I U 2043/2014. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in navaja, da izpodbijani sklep o razlogih za podaljšanje roka nima nikakršne obrazložitve. Vse, kar sedaj navaja tožena stranka, ne more sanirati te pomanjkljivosti. Pa tudi sicer v odgovoru na tožbo ni ponudila nikakršnih relevantnih dokazov, ki bi dokazovala dejstvo, da je bilo podaljšanje roka nujno in opravičljivo, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP).

Tožba ni utemeljena.

Carinske ukrepe pri kršitvah pravic intelektualne lastnine urejajo določbe VI. dela ZICPES v členih 68 do 76 ter Uredba 608/2013. Določbe ZICPES podrobneje urejajo izvajanje uredbe o varstvu pravic intelektualne lastnine na področju zahteve za ukrepanje, odločitve o zahtevi, izjavi imetnika pravice, sodno varstvo, odločitev o zahtevi in zavarovanje, skladiščenje zaseženega blaga itd..

Namen teh ukrepov je preprečevanje ponarejanja in piratstva. Trženje blaga, ki krši pravice intelektualne lastnine povzroča precejšnjo škodo imetnikom pravic uporabnikom ali skupinam proizvajalcev ter proizvajalcem in trgovcem, ki spoštujejo pravo. Tako trženje lahko zavaja potrošnike, da v nekaterih primerih ogroža njihovo zdravje in varnost, zato je v skladu z Uredbo 608/2013 treba v čim večji meri zagotoviti, da takšno blago ne bi doseglo trgov Unije ter sprejeti ukrepe proti takšnemu nezakonitemu trženju, ne da bi pri tem ovirali zakonito trgovino (točka 2 uvodnih določb Uredbe 608/2013). Za zagotovitev hitre uveljavitve pravic intelektualne lastnine je po navedeni uredbi treba določiti, da lahko carinski organi, če na podlagi utemeljenih indicov sumijo, da blago pod njihovim nadzorom krši pravice intelektualne lastnine bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo prepustitev blaga ali ga zadržijo in tako osebi ali subjektu upravičenemu do vložitve zahteve omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev ali je bila kršena pravica intelektualne lastnine (točka 15 uvodnih določb navedene uredbe). Ob upoštevanju začasne in preventivne narave ukrepov, ki jih carinski organi sprejmejo pri uporabi te uredbe in nasprotujoči si interesi strank, ki jih ukrepi zadevajo, bi bilo treba nekatere vidike postopkov prilagoditi, da bi zagotovili nemoteno uporabo te uredbe ob hkratnemu upoštevanju pravic zadevnih strank. Kar zadeva različna uradna obvestila iz te uredbe, bi moral carinski organ na podlagi dokumentov o carinski obravnavi ali na podlagi situacije, v kateri je blago, uradno obvestiti ustrezno osebo. Ker postopek za uničenje blaga implicira, da bi morala tako deklarant ali imetnik blaga kot imetnik odločbe hkrati sporočiti svoje morebitno nasprotovanje o uničenju, bi bilo treba poleg tega zagotoviti, da se imetniku odločbe omogoči, da se odzove na morebitno nasprotovanje deklaranta ali imetnika blaga o uničenju. Zato bi bilo treba zagotoviti, da se deklaranta ali imetnika blaga obvesti o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovega zadržanja pred ali na isti dan kot imetnika odločbe (točka 19 uvodnih določb navedene uredbe).

Carinski organi so po ZICPES pooblaščeni, da ukrepajo zoper ponarejeno blago, piratsko blago in blago, ki krši določene pravice in intelektualne lastnine. Na ta način se varujejo pravice intelektualne lastnine, postopek pa je naravnan tako, da teče hitro, v več fazah z namenom, da se čim manj ovira prost pretok blaga. V obravnavani zadevi je podlaga za začetek postopka odločba o zadržanju blaga z dne 7. 11. 2014, ki je izdana na podlagi 17. člena Uredbe 608/2013. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko deklarant ali imetnik blaga, torej v konkretnem primeru tožnik, ni pisno potrdil svojega soglasja za uničenje oziroma gre za situacijo, ko se za deklaranta ali imetnika blaga ne šteje, da je potrdil svoje soglasje za uničenje v skladu s točko c) prvega pododstavka prvega odstavka 23. člena navedene uredbe, saj je toženo stranko obvestil o nasprotovanju uničenja blaga v postavljenem roku. Zato je v obravnavani zadevi nastopila situacija iz tretjega odstavka 23. člena navedene uredbe, ko je tožena stranka o tem obvestila imetnika odločbe, ki ima po navedeni določbi dolžnost začeti postopek za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine, da v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali o njegovem zadržanju. Po četrtem odstavku 23. člena Uredbe 608/2013 lahko carinski organ, razen v primeru pokvarljivega blaga, na podlagi ustrezno utemeljene zahteve imetnika odločbe v ustreznih primerih podaljša rok iz tretjega odstavka tega člena te uredbe za največ 10 delovnih dni, tako kot v obravnavanem primeru in kar je predmet tega spora.

Glede na že zgoraj navedena stališča iz uvodnih določb Uredbe 608/2013, ki jih je sodišče povzelo v točki 10 obrazložitve te sodbe, je po mnenju sodišča odločitev tožene stranke o podaljšanju roka po zahtevi imetnika odločbe, izdana v okviru pooblastila in namena, ki sta dana v navedeni uredbi. Očitki tožene stranke gredo tudi v smeri, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen in da ga ni mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča je tožena stranka res skromno pojasnila razloge za podaljšanje roka v svoji obrazložitvi, vendar pa ne držijo navedbe, da jih ni mogoče preizkusiti. Zaradi priprave dokazil k tožbi, je tožena stranka ocenila, da je podaljšanje roka upravičeno in primerno, s tem pa se strinja tudi sodišče. Da je zaradi priprave dokazil v tožbi utemeljen razlog za podaljšanje roka je treba gledati tudi v okviru že zgoraj navedeni uvodnih določb Uredbe 608/2013. Po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru roka po tretjem in četrtem odstavku Uredbe 608/2013 za materialni rok prekluzivni roka, katerega zamuda pomeni tudi izgubo materialne pravice, ki izhaja iz Uredbe 608/2013, in sicer pravice imetnika odločbe za začetek postopka za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine. V nasprotnem primeru bi carinski organi v skladu s prvim pododstavkom prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 morali odobriti prepustitev blaga, s čimer bi lahko nastala imetniku odločbe (pravice) precejšnja škoda, ki jo lahko povzroči trženje blaga, za katerega se ugotovi, da krši pravice intelektualne lastnine, kot izhaja tudi iz 2. točke uvodnih določb navedene Uredbe.

Res je, da so ukrepi pri kršitvah pravice intelektualne lastnine, ki jih ugotavljajo carinski organi naravnani tako, da so vse vpletene strani dolžne ravnati hitro, ne da bi prihajalo do nepotrebnega zadrževanja spornega blaga in do nepotrebnega zavlačevanja postopka in da gre za nujne ukrepe, pri katerih je ravnanje carinskega organa vezano na zakonsko določene roke, katerih tek je odvisen od nedejavnosti oziroma molka lastnika blaga ali imetnika odločbe, vendar pa sodišče v obravnavanem primeru ne dvomi o utemeljenost podaljšanja navedenega roka za vložitev tožbe zaradi priprave dokazil k tožbi, kot je v obrazložitvi navedla tožena stranka. Glede na to, da gre za imetnika odločbe in domnevnega kršitelja njegovih pravic iz tujine, tudi sodišče ne dvomi, da je podaljšanje roka upravičeno in utemeljeno ter primerno in da navedeno podaljšanje za 10 delovnih dni ni v nasprotju s ciljem in namenom Uredbe 608/2013 ter da je zato tudi skladno s četrtim odstavkom 23. člena te uredbe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.