Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V konkretnem primeru je Komisija podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožnici kot delovni invalidki, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu čistilke z omejitvami, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Zato tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ni utemeljen.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati prikrajšanje pri regresu za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 395,75 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožnici pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, kar je tožnica iz naslova prikrajšanja pri regresu za letni dopust zahtevala več (zakonske zamudne obresti od 29. 6. 2013 do 1. 7. 2013), pa je zavrnilo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 5. 2013 delavki A.A. nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 5. 2013 in ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imela pri toženi stranki neposredno pred odpovedjo, ter jo sprejeti nazaj na odgovarjajoče delovno mesto; in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, jo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji še naprej obračunavati in izplačevati pripadajoče nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z vsemi dodatki, kot bi bila zaposlena, za vsak mesec posebej dalje pa ob izplačanih nadomestil plače odvajati pripadajoče prispevke in akontacijo davka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, ter ji plačati in izplačati vse druge pravice in prejemke iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).
Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v II. točki izreka) in glede odločitve o stroških postopka (v III. točki izreka), iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določbah 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bila na podlagi invalidske odločbe z dne 24. 3. 2009 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami pri delu, pri čemer so ji bile nato z invalidsko odločbo z dne 17. 11. 2011 priznane nove pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti in sicer premestitev na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala lažja enostavna fizična dela v dopoldanski izmeni in ne preko polnega delovnega časa. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbama prič B.B. in C.C. ter mnenju Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 5. 2013 (v nadaljevanju: Komisija), da tožena stranka kot delodajalec ni mogla zagotoviti tožnici ustreznega delovnega mesta, zaradi česar ji je pred odpovedjo pogodbe odredila čakanje na delo. Izpovedbi navedenih prič se glede dodatnih omejitev zdravstvenih zmožnostih bistveno razlikujeta. Tako je B.B. izpovedala, da ne drži, da bi D.D. delala samo v dopoldanskem času, saj dela tudi popoldan. Nasprotno temu je C.C., ki je bila neposredno nadrejena tožnici, izpovedala skladno z izpovedbo tožnice, da je D.D. v E. v F. delala 7 ur popoldne, preostanek do polnega delovnega časa pa ob sobotah po 5 ur. Izpovedba priče C.C. tako potrjuje dejstvo, da je delo čiščenje v dopoldanskem času mogoče in da bi tožena stranka lahko zagotovila takšno delo tožnici z omejitvami. Sodišče bi moralo zaslišati še poslovodkinjo v E. v F. G.G., kjer je tožena stranka izvajala čiščenje. Navedena priča bi se izjavila o vseh okoliščinah izvajanja dela čiščenja tako glede delovnega časa kot tudi glede dodatnih generalnih čiščenj. Tožena stranka je bila v konkretnem primeru dolžna kljub mnenju Komisije dokazati, da obstoji utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Sodišče je zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem prič G.G. in namestnice predsednice Komisije H.H. zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevkom tožnice v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba (izpostavlja samo kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožničine pritožbene navedbe še odgovarja: Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je pri presoji storilo bistveno postopkovno kršitev iz določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po navedenem členu je podana bistvena kršitev določb postopka, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pri takšni kršitvi gre za opredelitev protispisnosti v sodbi, ta pa je predvsem podana v primerih, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah prič, torej takrat, ko je sodišče tem listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 236/2010). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se pritožba zgolj pavšalno sklicuje na obstoj takšne postopkovne kršitve. V razlogih pritožbe v ničemer ne navaja kakršnekoli protispisnosti med vsebino listin ali zapisnikov o podanih izpovedbah, temveč opozarja bistveno to, da je sodišče dalo prevelik pomen konkretnim izpovedbam prič oziroma da je v izpodbijanem delu sodbe zmotno razsodilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker ni zaslišalo predlagani priči. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi takšen očitek ni sprejemljiv, saj je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo, zakaj po umiku dokaznega predloga za zaslišanje prič D.D. in I.I. ni sledilo predlogu tožnice, da se zaslišita še poslovodkinja G.G. in namestnica predsednice Komisije H.H.. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se je tožnica zgolj v navedbah tožbe sklicevala na zaslišanje namestnice predsednice Komisije. Vendar je pomembno, da v nadaljevanju več narokov, na katerih je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze ter med ostalim opravilo tudi potrebno soočenje, tožnica ni vztrajala pri izvedbi tega dokaza, pri čemer je glede dokaza za zaslišanje poslovodkinje G.G. ugotovilo, da ga je predlagala šele po zaključenem prvem naroku glavne obravnave. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v sporu pravilno ocenilo izvedene dokaze ter na njihovi podlagi sprejelo pravilno dokazno oceno, da je tožena stranka iz utemeljenih odpovednih razlogov odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi.
Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od dne 4. 1. 2006 dalje, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu „čistilec z omejitvami“. Tožnici so bile z odločbo ZPIZ z dne 17. 1. 2011 priznane nove pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti s premestitvijo na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala lažja enostavna fizična dela v dopoldanski izmeni in ne preko polnega delovnega časa, s polnim delovnim časom. Ker tožena stranka za tožnico ni imela ustreznega dela, ki bi bilo skladno z omejitvami iz invalidske odločbe, je tožnici od dne 24. 1. 2011 dalje določila čakanje na delo do preklica oziroma do odločitve Komisije.
V nadaljevanju je Komisija na predlog tožene stranke dne 9. 5. 2013 podala pozitivno mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Komisija je po preučitvi predloga in predloženih listin tožene stranke ter predloga Zavoda RS za zaposlovanje ugotovila, da tožena stranka utemeljeno ne more zagotoviti tožnici prilagojenega delovnega mesta, nadalje pravice do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, brez ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom, pri čemer tudi nima možnosti, da ji ponudi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu pri drugem delodajalcu. Zato je imela tožena stranka vso podlago, da je redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz odpovednega razloga po določbi 4. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Sodišče prve stopnje je preizkusilo izpodbijano odpoved in ugotovilo, da je bila zakonita. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja.
V tem sporu gre za presojo utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavki z ugotovljeno invalidnostjo. Po določbi prvega odstavka 116. člena ZDR-1 delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V skladu z določbo 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in spremembe), ki se uporablja na podlagi določbe tretjega odstavka 329. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012), je presoja glede zagotovitve pravic iz invalidskega zavarovanja delovnemu invalidu v pristojnosti posebne Komisije.
Inštitut posebne Komisije je bil uveden v ZPIZ-1 z namenom, da se zagotovi nadzor nad neutemeljenim odpuščanjem delovnih invalidov s strani delodajalcev. Delodajalec, ki ima več kot 5 zaposlenih delavcev (kar je izkazano pri toženi stranki) po določbi prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1 nima pristojnosti, da sam z enostransko voljo odpove delovnemu invalidu pogodbo o zaposlitvi na podlagi določbe prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1. V takšnem primeru lahko ugotovi obstoj podlage za odpoved le pet članska Komisija pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je sestavljena od predstavnikov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Inšpektorata RS za delo, Zavoda RS za zaposlovanje, delodajalcev in sindikata. V primeru, da delodajalec delovnemu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi na primernem delovnem mestu (ki je opredeljeno v drugem odstavku 37. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov - ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in spremembe) oziroma na ustreznem delovnem mestu v skladu z določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI, o čemer odloča Komisija v skladu s predpisi o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, lahko delovnemu invalidu redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe (četrti odstavek 40. člena ZZRZI).
Kot je že ugotovljeno, je v konkretnem primeru Komisija dne 9. 5. 2013 podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožnici kot delovni invalidki, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu čistilke z omejitvami, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Sodišče prve stopnje je ugotovitve iz mnenja Komisije dokazno preizkusilo z zaslišanjem pravnice B.B. (ki je operativno sodelovala pri toženi stranki v postopku tožničine odpovedi) in delavke C.C. (tožničine nadrejene delavke), ki sta podrobno pojasnile okoliščine glede razporeditev delavk na posameznih deloviščih tožene stranke na območju in v kraju, kjer je delala tožnica, in kolikšna je bila časovna potreba po delu čistilk na posameznih deloviščih.
V tej zvezi je tožena stranka predložila tudi seznam delodajalcev oziroma gospodarskih družb (priloga B8) v kraju F. in J., iz katerega izhaja, da je iskala možnosti za ustrezno zaposlitev tožnice tudi pri drugih delodajalcih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka pred odpovedjo (ugotovljeno je, da je bila tožnica skoraj dve leti na čakanju na delo) dejansko ni mogla zagotoviti tožnici ustreznega drugega delovnega mesta v skladu z omejitvami iz invalidske odločbe. Zato je zmotno zavzemanje pritožbe, da sodišče glede tega dejstva ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja oziroma ni preizkusilo ugotovitve iz mnenja Komisije.
Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).