Jedro

Ker je torej v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem, sodišče prve stopnje ugotovilo, da je voznik pred vožnjo dne 31. 5. 2020, ki jo je opravil po naročilu in odredbi samostojnega podjetnika in pri kateri je prekrškovni organ ugotovil zgoraj povzete nepravilnosti samostojnega podjetnika opozoril na v tem postopku ugotovljene pomanjkljivosti (v zvezi s tedenskim počitkom, licenco, tehnično opremo in prevozno kartico), se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek, da je storilec izvedel vse ukrepe v okviru dolžnega nadzorstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo v višini 886,50 EUR, v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da je storilec zavezanec za plačilo sodne takse v višini 591,00 EUR.

2. Zoper tako odločitev se pritožuje storilec ter pri tem uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka po 1. in 3. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi in odpravo izpodbijane sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma je pritožniku pojasniti, da je bila predmetna sodba izdana v hitrem postopku o prekršku, v katerem je ugotovljeno dejansko stanje prekrškovnega organa preizkušano že ob obravnavi storilčeve ZSV po sodišču prve stopnje. Drugi odstavek 66. člena ZP-1, ki ureja pravico osebe, ki ji je bila izrečena sankcija, do pritožbe zoper odločitve sodišča v zvezi z zahtevami za sodno varstvo, ki niso bile zavržene, določa, da lahko te osebe vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da pritožbeni razlog zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopusten.

Kot je razvidno iz pritožbenih navedb (da storilec ne more ves čas kontrolirati izkoriščanja tedenskih počitkov ter da vozniku ni bilo naročeno, da začne z vožnjo že zjutraj oziroma da je obe kršitvi voznik izvedel brez odobritve storilca in da je izvod licence kasneje bil najden v vozilu), storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je voznik vožnjo opravljal po naročilu oziroma odredbi svojega delodajalca-storilca, kljub temu, da ga je voznik opozoril na to, da mora opraviti tedenski počitek ter da v vozilu ni licence za opravljanje prevozov in ustrezne tehnične opreme. S takimi navedbami storilka povsem jasno napada dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.

5. V predmetnem (hitrem) postopku je prekrškovni organ PPP Celje z odločbo o prekršku z dne 13. 1. 2020 storilcu očital akcesorno odgovornost zaradi opustitve dolžnega nadzorstva, s katerim bi se prekršek lahko preprečil, saj vozniku – neposrednemu storilcu v zvezi z vožnjo dne 31. 5. 2019: - ni zagotovil potrditve uporabe vozila s prevozno kartico (prekršek po prvem odstavku 36.c člena ZDCOPMD), - ni preprečil, da je imel v obdobju od 17:03 ure 27. 5. 2019 do 05:37 ure 28. 5. 2019 voznik le 12,34 ure tedenskega počitka, moral pa bi ga imeti najmanj 24 ur, kar pomeni da je dovoljeni skrajšani tedenski čas počitka skrajšal za 11 ur in 26 minut (prekršek po tretji alineji sedmega odstavka 37.b člena ZDCOPMD), - ni preprečil, da je imel v obdobju od 16:02 ure 18. 5. 2019 do 05:26 ure 20. 5. 2019 voznik le 37,24 ur tedenskega počitka, moral pa bi ga imeti najmanj 45 ur, kar pomeni, da je tedenski čas počitka skrajšal za 7 ur in 36 minut (prekršek po peti alineji sedmega odstavka 37.b člena ZDCOPMD), - ni preprečil, da voznik v cestnem prometu ni imel izvoda licence (prekršek po četrtem odstavku 127. člena ZPCP-2), - ni preprečil, da voznik v vozilu ni imel brezhibne predpisane opreme, in sicer v vozilu ni imel kompleta prve pomoči, varnostnega trikotnika, rezervnih žarnic in gasilnega aparata (prekršek po petem odstavku 41. člena ZMV-1).

6. Sodišče prve stopnje je po vloženi ZSV, v kateri je storilec med drugim zatrjeval, da gre za namerne napake voznika, ki je bil na izobraževanju glede odmorov, počitkov in obvezne opreme, seznanjen z notranjim aktom o kontroli ter kljub temu, da je to po aktu o notranji kontroli njegova dolžnost, ni preveril ustreznost opreme v vozilu, dopolnilo dokazni postopek ter ugotovilo: - da je voznik kot odgovorna oseba samostojnega podjetnika dne 31. 5. 2019 opravljal prevoz po naročilu oziroma odredbi samostojnega podjetnika A. A., - da ga je voznik na zaznane nepravilnosti glede tedenskega počitka, licence ter opreme v vozilu opozoril, - da je imel voznik v obdobju od 17:03 ure 27. 5. 2019 do 05:37 ure 28. 5. 2019 voznik le 12,34 ure tedenskega počitka, moral pa bi ga imeti najmanj 24 ur, - da je imel voznik v obdobju od 16:02 ure 18. 5. 2019 do 05:26 ure 20. 5. 2019 le 37,24 ur tedenskega počitka, moral pa bi ga imeti najmanj 45 ur, - da storilec pred uporabo vlečnega vozila v opisanih časovnih in krajevnih okoliščinah ni zagotovil potrditve uporabe vozila s prevoznikovo kartico, - da voznik v opisanih časovnih in krajevnih okoliščinah v vlečnem vozilu ni imel kompleta prve pomoči, varnostnega trikotnika, rezervnih žarnic in gasilnega aparata.

7. Ker je torej v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem, sodišče prve stopnje ugotovilo, da je voznik pred vožnjo dne 31. 5. 2020, ki jo je opravil po naročilu in odredbi A. A. in pri kateri je prekrškovni organ ugotovil zgoraj povzete nepravilnosti opravljal, samostojnega podjetnika opozoril na v tem postopku ugotovljene pomanjkljivosti (v zvezi s tedenskim počitkom, licenco, tehnično opremo in prevozno kartico) se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek, da je storilec izvedel vse ukrepe v okviru dolžnega nadzorstva.

Ker se skladno z določbo prvega odstavka 14.a člena v zvezi s tretjim odstavkom 14. člena ZP-1 samostojni podjetnik lahko ekskulpira svoje akcesorne odgovornosti za prekršek le, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, pritožba z izpostavljanjem, da je bil voznik poučen glede tedenskih počitkov, listin in obvezne opreme, ne more uspeti, saj zgolj izpolnitev seznanitvene dolžnosti še ne zadostuje za ekskulpacijo odgovornosti samostojnega podjetnika za prekršek odgovorne osebe1. 8. Pri tem pritožba neutemeljeno zatrjuje, da se je kasneje v vozilu našel ustrezen izvod licence, saj kaj takega iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje ne izhaja. Prav tako pa so neutemeljena pritožbena zavzemanja, da bi moral za ustrezno opremo v vozilu skladno z aktom o notranji kontroli poskrbeti voznik .

Po vpogledu v k ZSV priložen Akt o notranji kontroli (v nadaljevanju: Akt) namreč pritožbeno sodišče potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je bil voznik v primeru pomanjkanja navedenih sredstev v vozilu dolžan o tem (le) obvestiti prevoznika, kar je B. B. tudi storil. To namreč določa tako 13. člen Akta kot tudi 14. člen Pravilnika o notranji kontroli. Ker pa 16. člen Akta določa, da je prevoznik dolžan poskrbeti za to, da bodo v vozilu naprave, oprema, orodje in rezervni deli v skladu z določili Pravilnika o oznakah in opremi vozil ter Pravilnika o napravah in opremi vozil v cestnem prometu, pritožbene trditve, da je bil voznik dolžan poskrbeti za ustrezno opremo in jo dati v kabino vozila, niso materialnopravno utemeljene.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 886,50 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

1 Primerjaj: VSRS Sodba IV Ips 15/2019, VSRS Sodba IV Ips 5/2017.