Jedro

Državni pravobranilec je bil za zastopanje pred sodiščem pooblaščen z zakonom.

Tožnik ne zatrjuje, da bi državni tožilec prekoračil svoja pooblastila ali zlorabil svoja pooblastila. Če bi to storil, bi ravnal protipravno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 270.908,00 EUR odškodnine. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi strani v višini 936,36 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338 čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču, podredno pa spremembo sodbe. Sklicuje se na 95. čl. in 98. čl. ZPP in trdi, da tožene stranke ni zastopala oseba, ki jo je po zakonu upravičena zastopati. Podana je kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Meni, da bi se morala državna pravobranilka ob prvem pravdnem dejanju izkazati s potrdilom (pooblastilom). Državna pravobranilka A. A. pooblastila za zastopanje, niti generalnega pooblastila, ni predložila. Meni, da državna pravobranilka nima zakonske podlage za zastopanje države pred sodišči. To pravico bi imela le, če bi jo generalni državni pravobranilec posebej pooblastil. Na zapisniku glavne obravnave se zmotno navaja, da je pooblastilo v spisu. Ker pooblastilo ni bilo predloženo, se šteje, da dejanja niso bila opravljena. Sklicuje se na odločbo VSL II Cp 1569/93 in citira zakonsko podlago za izdajo zamudne sodbe. Sklicuje se na 105. čl. ZPP in opozarja, da odgovor na tožbo in vloga tožene stranke z dne 26.5.2017 ne vsebujeta podpisa z imenom in priimkom na način, da bi bilo mogoče prebrati sestavljavca vlog. Vlogi sta zato nepopolni. Podpis mora biti na koncu vloge, čemur pri vlogah tožene stranke ni zadoščeno. Ker Državno pravobranilski red ne predpisuje načina podpisovanja, je treba uporabiti določila ZPP. Sklicuje se na odločbi II Ip 1174/2009 in Pdp 1108/2012 in meni, da bi bilo vloge tožene stranke treba zavreči. Meni, da je kršitev postopka podana tudi zaradi pristranskosti sodišča. Izključeno je, da bi o zadevi sodnik nepristransko odločal, ker isto sodišče odloča v tožnikovih zadevah: P 794/2016-III, III P 527/2016, P 2716/2016-III, P 1094/2016-III in vodi tudi kazenski postopek X K 60007/2011 ter stečajni postopek nad dolžnikoma L. in M. d.o.o. Razpravljajoči sodniki se imajo moč in možnost okužiti s predmetom spora že v predhodnih postopkih. V obravnavanem postopku je zaradi večjega števila tožnikovih tožb podan razlog za nujno delegacijo po 66. čl. ZPP. Razpravljajoče sodišče je okuženo z negativno percepcijo in pod vplivom zunanjih faktorjev – medijev. Trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Listine, na katerih temelji obtožba, so obstajale že pred vložitvijo prvotne obtožnice (zasežene so bile pri hišni preiskavi). Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da so listine, ki so bile podlaga za spremenjeno obtožnico, obstajale že pred vložitvijo prvotne obtožnice. Kljub tem se je v obtožnici tožniku očitala davčna utaja 345.908,00 EUR, v spremenjeni obtožnici pa 75.000,00 EUR. Nepojasnjeno je stališče tožene stranke, da se objave v medijih niso nanašale zgolj na obravnavano obtožbo, temveč na splošne ugotovitve davčno – inšpekcijskih postopkov. Ni jasno, ali sodišče priznava delno krivdo oz. odgovornost tožene stranke in medijev: delež oz. prispevek vsakega od njiju ni pojasnjen. Prav zaradi vložene obtožnice so mediji začeli blatiti tožnika; zato je podana vzročna zveza. Stroškovni del odločitve je nepravilen, ker ni preverjeno, kateri stroški so bili za pravdo potrebni. Če pooblaščenka tožene stranke za zastopanje ni bila pooblaščena, tožena stranka do povrnitve stroškov zastopanja ni upravičena. Tožeča stranka bi morala biti v teku postopka opozorjena na pravice, izhajajoče iz 12. čl. ZPP. Tožeča stranka ni bila opozorjena na procesno pravico grajanja bistvenih kršitev postopka iz 286.b. čl. ZPP v zvezi z zavrnitvijo prelaganih dokaznih predlogov ter v zvezi s kršitvijo nepristranskosti. Zatrjuje nepojasnjenost zavrnitve dokaznih predlogov. Dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke je nesprejemljivo zavrnjen. Ni ga mogoče zavračati z vnaprejšnjo dokazno oceno. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustrezno utemeljena z razlogi za nepotrebnost in nerelevantnost dokaza. Zgolj pavšalna navedba, da so predlagani dokazi nepotrebni, ker je dejansko stanje zadosti razjasnjeno, ne zadošča. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V trajanju postopka pred sodiščem prve stopnje je bilo zastopanje tožene stranke – Republike Slovenije – urejeno z Zakonom o državnem pravobranilstvu (Ur. list RS št. 20/1997 s spremembami, v nadaljevanju ZDPra)1, ki je v 1. členu določal, da je zastopnik Republike Slovenije Državno pravobranilstvo. Naloge državnega pravobranilstva so opravljali generalni državni pravobranilec/pravobranilka, državni pravobranilci/pravobranilke in pomočniki/pomočnice državnega pravobranilca (3. čl. ZDPra).

5. V imenu tožene stranke je v postopku pred sodiščem prve stopnje nastopala državna pravobranilka. Za zastopanje je bila pooblaščena z zakonom (3. člen ZDPra), zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala. Pritožnikovo stališče, da bi se ob prvem pravdnem dejanju morala izkazati s pooblastilom generalnega državnega pravobranilca, je nepravilno. Izključno za zadeve pravobranilske uprave je zakon predvideval pristojnost generalnega državnega pravobranilca (5. čl. ZDPra); ostale naloge državnega pravobranilstva so bili poleg generalnega državnega pravobranilca – neposredno na podlagi zakona – pristojni opravljati tudi državni pravobranilci in pomočniki državnega pravobranilca. Državna pravobranilka A. A. je bila torej za zastopanje pred sodiščem prve stopnje pooblaščena z zakonom. Dvoma, da bi bila A .A. državna pravobranilka, kar izraža v pritožbi, pritožnik pred sodiščem prve stopnje ni izpostavil. A. A. je v letnem razporedu dela, ki je objavljen na spletni strani Državnega odvetništva2, navedena med osebami, ki opravljajo naloge državnega odvetništva (višja državna odvetnica). Njene vloge v postopku pred sodiščem prve stopnje so bile opremljene z žigom državnega pravobranilstva. Tožena stranka je bila torej v postopku pred sodiščem prve stopnje ustrezno zastopana. Pritožbene trditve o neustreznem zastopanju tožene stranke pred sodiščem prve stopnje niso utemeljene.

6. Vlogi tožene stranke – odgovor na tožbo, pripravljalna vloga z dne 26.5.2017 – imata vse sestavine, ki jih mora imeti vloga (105. čl. ZPP). Vlogi sta podpisani in ožigosani s pečatom Državnega pravobranilstva. V uvodnem delu vloge je navedeno, da toženo stranko zastopa Državno pravobranilstvo po državni pravobranilki A. A. Vlogi sta na tem mestu tudi podpisani. Iz tako opremljene vloge je mogoče razbrati, da je vlogo podpisala A. A. Lokacija podpisa ni predpisana, zato ni mogoče slediti pritožniku, da bi morala biti zastopničino ime in podpis na zaključku vloge.

7. Stvarna pristojnost in krajevna pristojnost sta tako v kazenskem kot civilnem postopku predpisani, zato videz nepristranskosti – s tem, da isto sodišče vodi več tožnikovih postopkov – ni okrnjen. Pritožnik ne zatrjuje, da bi njegove postopke vodil isti razpravljajoči sodnik, zato ni razumljiva pritožbena trditev, naj bi bili sodniki okuženi zaradi predhodnih postopkov. Stranki imata možnost zahtevati izločitev sodnika (72. čl. ZPP) in delegacijo pristojnosti drugemu stvarno pristojnemu sodišču, če za to obstajajo tehtni razlogi (67. čl. ZPP). Tožnik izločitve razpravljajoče sodnice ni predlagal. Tudi predloga, da o obravnavni zadevi odloči drugo stvarno pristojno sodišče, ni podal. Pritožbeni trditvi, da so zaradi okuženosti sodnikov – z negativno percepcijo, vplivom močnih zunanjih faktorjev (medijev) – obstajali tehtni razlogi za delegacijo pristojnosti, zato ni mogoče slediti.

8. Okrožni državni tožilec, ki je zastopal obtožbo, je obtožbo vložil na osnovi gradiva, ki ga je imel na razpolago. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je obtožbo spremenil zaradi v postopku izdelanega izvedenskega mnenja. Vse to je še veliko bolj natančno pojasnjeno v 9. točki obrazložitve, zato je pritožbeni očitek o nejasnih zaključkih prvostopenjskega sodišča očitno neutemeljen. Sicer pa tožnik ne zatrjuje, da bi državni tožilec prekoračil svoja pooblastila ali zlorabil svoja pooblastila. Če bi to storil, bi ravnal protipravno; z ocenjevanjem strokovnosti tožilčevega ravnanja pri vlaganju in spremembi obtožnice protipravnost niti zatrjevana ni. Tožilčeve strokovne napake – tožnik se sklicuje na spremembo očitka o protipravni premoženjski koristi iz 345.908,00 EUR na 75.000,00 EUR, opiranje obtožnice na protipravno pridobljene dokaze, svojo pomanjkljivo seznanjenost z dokaznim gradivom – bi tožnik lahko uveljavil z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi v kazenskem postopku. Nobenega dvoma zato ni v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da protipravnost ravnanja organov tožene stranke ni izkazana. Ker je protipravnost ravnanja pogoj za odškodninsko odgovornost, se z obstojem drugih predpostavk odškodninske odgovornosti – škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, krivda – ni potrebno ukvarjati. Ker škode, zaradi dokazovanja katere je bil predlagan dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, ni treba ugotavljati, je dokazni predlog pravilno zavrnjen. Iz istega razloga se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do psihiatričnega izvida z dne 14.9.2016. 9. Tudi pritožbena graja dokazne ocene torej ni utemeljena. Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo in z njenim rezultatom – ugotovljenim dejanskim stanjem – soglaša. Zaključki so jasni, logični in življenjsko sprejemljivi, zato je dokazna ocena prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo vse izvedene dokaze in se do njih opredelilo v obsegu, kot je bilo potrebno za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev. Dokazna ocena je vestna, natančna in skrbna ter analitično-sintetična, kakršna je predvidena z 8. čl. ZPP.

10. Tudi očitek o kršitvi drugih procesnih pravic ni utemeljen. Da si zagotovi potrebno pravno pomoč, je bil tožnik s strani sodišča pozvan na naroku dne 25.4.2017, zato je neutemeljen očitek o kršitvi 12. čl. ZPP. Na procesna določila o izločitvi sodnika in delegaciji pristojnosti ter na dolžnost takojšnjega grajanja procesnih kršitev sodišče ni bilo dolžno opozarjati, saj razlogov za uporabo teh procesnih določil ni videti.

11. Odmerjeni pravdni stroški so specificirani v 12. točki prvostopenjske sodbe. Ker gre za stroške odgovora na tožbo, k vložitvi katerega je bila tožena stranka s strani sodišča pozvana, ni nobenega dvoma, da gre za potrebne pravdne stroške. Materialni stroški so priznani v pavšalni, z Odvetniško tarifo predvideni višini.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena.

1 Od 20.5.2017 dalje je zastopanje tožene stranke urejeno z Zakonom o državnem odvetništvu – ZDOdv (Ur. list RS 23/2017), ki se uporablja od 20.11.2017. 2 S tretjim odstavkom 95. čl. ZDOdv je določeno, da državni pravobranilci, ki so bili imenovani na osnovi ZDPra, do poteka mandata nadaljujejo delo kot višji državni odvetniki.