Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da 6. člen ZJN-1 opredeljuje načelo transparentnosti porabe javnih sredstev ter da morajo biti postopki javnih naročil transparentni, ter da sta preglednost in javnost postopkov določena v javnem interesu in v interesu zainteresiranih ponudnikov. Načelo transparentnosti velja za vse vrste postopkov. To načelo izhaja tudi iz zagotovitve do dostopa do razpisne dokumentacije (24. člen) in prisotnosti na javnem odpiranju ponudb (73. člen).

Zgolj generalno zatrjevanje, da je dokumentacija poslovna skrivnost, brez obrazložitve škodljivih posledic, v ničemer ne izkazuje izpolnjevanja pogojev po 2. odstavku 39. člena ZGD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku ugodila pritožbama družbe A.A.A. d.o.o. (v nadaljevanju prosilec) zoper odločbi tožeče stranke št. ... in št. ... v zadevi dostopa do informacij javnega značaja tako, da je tožeči stranki odredila, da mora prosilcu v roku 15 dni od prejema odločbe posredovati v odločbi naštete dokumente, ki se nanašajo na razpis za sodelovanje na avkciji za zakup minutne rezerve moči za terciarno regulacijo frekvence iz regulacijskih območij zunaj Slovenije. Hkrati pa je tožena stranka pritožbi prosilca zavrnila v tistem delu, kjer je prosilec zahteval obrazložen načrt potrebnega obsega posameznih sistemskih storitev za leto 2005 ter dopise in vso korespondenco ter zapisnike ali zabeležke sestankov ter seznam sestankov med tožečo stranko in Agencijo RS za energijo (v nadaljevanju Agencija) ter drugimi subjekti v zvezi z vsemi vrstami sistemskih storitev, ki so predvidene za leto 2005. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prosilec na tožečo stranko vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v zvezi z zakupom minutne rezerve moči za terciarno regulacijo frekvence iz regulacijskih območij zunaj Slovenije v letu 2005, vendar je tožeča stranka zahtevo v celoti zavrnila. Prosilec je zoper odločbo tožene stranke vložil pritožbo. Tožeča stranka je zatem izdala še eno odločbo, s katero prosilčevo dodatno zahtevo v enem delu zavrnila, ugodila pa ji je v točki, v kateri je prosilec zahteval informacijo o konkretni navedbi izbranega ponudnika in slednjega navedel. Prosilec je tudi zoper to odločbo vložil pritožbo. Tožena stranka je o pritožbah enkrat že odločala, vendar je upravno sodišče njeno odločbo s sodbo opr. št. U ... z dne 21. 3. 2007 delno odpravilo in vrnilo zadevo v ponoven postopek. S sodbo je bilo toženi stranki naloženo, da prizadetim strankam, ki so sodelovale v postopku (ponudnikom) nudi možnost sodelovanja v skladu s 1. odstavkom 7. člena, 1. in 2. odstavkom 9. člena in 1. odstavkom 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) v zvezi z ugotavljanjem izjeme iz 2. točke 1. odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDIJZ). Nadalje je bilo s citirano sodbo toženi stranki naloženo, da razčisti tudi predhodno vprašanje, po katerem konkretnem postopku je potekalo oziroma bi moralo potekati predmetno naročilo oziroma ali je bila predmet pogodbe električna energija kot taka ali sistemska storitev zakupa minutne rezerve moči, od česar je odvisna uporaba izjeme iz 3. točke 1. odstavka 109. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS št. 39/00 in nadaljnji, v nadaljevanju ZJN-1). Tožena stranka je upoštevajoč navodila iz citirane sodbe izdala novo odločbo, ki je predmet tega upravnega spora. Tožena stranka med drugim ugotavlja, da se na podlagi Uredbe o preoblikovanju javnega podjetja B.B.B. p.o. v javno podjetje C.C.C. d.o.o. (Uradni list RS št. 28/96 in nadaljnji) šteje tožeča stranka za javno podjetje (1. člen Uredbe). 3. člen citirane uredbe določa, da glavno dejavnosti, ki jo izvaja tožeča stranka, to je prenos elektrike, izvaja kot gospodarsko javno službo. Tožena stranka tako ugotavlja, da tožeča stranka opravlja obvezno gospodarsko javno službo in je javno podjetje in kot taka oseba javnega prava, zato je v skladu s 1. členom ZDIJZ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Nadalje tožena stranka navaja, da načeli odprtosti in transparentnosti, ki sta utemeljeni tako v ZDIJZ kot v ZJN-1, zagotavljata izvrševanje več funkcij pravice do informacij javnega značaja. 6. člen ZJN-1 opredeljuje načelo transparentnosti porabe javnih sredstev. Postopki javnih naročil morajo biti namreč pregledni (transparentni), s tem pa je povezana tudi zahteva po javnosti (publiciteti). Preglednost in javnost postopkov sta določena v javnem interesu in v interesu zainteresiranih ponudnikov. ZJN-1 zagotavlja tudi dostop do razpisne dokumentacije (24. člen) in prisotnost na javnem odpiranju ponudb (73. člen). Na javnem odpiranju ponudb se ponudniki razkrijejo naročniku, javnosti in konkurenčnim ponudnikom. Za vse ponudbe velja v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev in meril, načelo javnosti. ZJN-1 v 4. odstavku 2. a člena določa, da vlada na predlog ministra za finance določi sezname naročnikov ali kategorije naročnikov, jih objavi v Uradnem listu RS in posreduje Evropski komisiji. Seznam, sprejet na podlagi Uredbe o kategorijah in seznamih naročnikov po Zakonu o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 73/04) pod zap. št. ... kot naročnika, zavezanega za oddajo naročil po ZJN-1, določa tudi subjekt C.C.C. d.o.o. Tožeča stranka torej glede na svoj status javnega podjetja spada med naročnike po statusnem kriteriju, po dejavnosti, ki jo opravlja (prenos elektrike) pa med naročnike na infrastrukturnem področju (103. člen ZJN-1). Tožena stranka tudi navaja, da ZJN-1 v 3. točki 1. odstavka 109. člena določa, da se ta zakon na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju ne uporablja za naročila, ki jih naročnik dodeli za dobavo elektrike ali goriva za proizvodnjo energije. Tožeča stranka pod navedeno izjemo ne more spadati, ker za izvajanje dejavnosti, ki jo izjema obsega (dobava elektrike) v sodnem registru ni registrirana. Tožena stranka je po vpogledu v Sodni register namreč sama ugotovila, za katere dejavnosti je tožeča stranka registrirana, med temi pa ni dobave elektrike. Sklicevanje tožeče stranke na 3. točko 1. odstavka 109. člena ZJN-1 bi pomenilo napačno tolmačenje lastnih dejavnosti in bi pomenilo nezakonito preseganje okvira dovoljenih in registriranih dejavnosti, ki jih posamezno podjetje sme opravljati. Tožena stranka je o predhodnem vprašanju, ali je podana izjema iz 3.točke 1. odstavka 109. člena ZJN-1, odločala sama, kar je v skladu s 147. členu ZUP, ki določa, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, ga lahko organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Tožena stranka je tudi ugotavljala, ali zaprošeni dokumenti predstavljajo poslovno skrivnost. 2. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ namreč določa, da je izjema od javnega dostopa podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Po 39. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS št. 42/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZGD) se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, ne glede na to pa tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka ne navaja, da bi ponudniki podatke, ki jih zahteva prosilec, ustrezno in skladno s 1. odstavkom 39. člena ZGD označili kot poslovno skrivnost, ter predložili potrebne sklepe. Tega ni na nobenem dokumentu nobenega ponudnika. Tožena stranka opozarja tudi na 3. odstavek 39. člena ZGD, ki izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni. Upoštevati je potrebno, da javnost nekaterih obravnavanih dokumentov zaradi načela transparentnosti zahteva že ZJN-1 neposredno, zato izjema poslovne skrivnosti zanje v skladu s 3. odstavkom 39. člena ZGD ne pride v poštev. Takšni podatki so zapisnik o odpiranju ponudb (75. člen ZJN-1), navedba vseh ponudnikov ter vsi podatki, ki jih mora takšen zapisnik vsebovati (74. člen ZJN-1) ter dokumenti ponudnikov, ki dokazujejo ponudnikovo izpolnjevanje meril in kriterijev naročila. Nadalje se tožena stranka sklicuje tudi na 3. odstavek 8. člena ZJN-1, ki določa, da mora naročnik imena ponudnikov in predložene ponudbe varovati kot poslovno skrivnost do roka, določenega za odpiranje ponudb. To določilo jasno kaže, da so imena ponudnikov za naročilo poslovna skrivnost le določen čas – do dneva odpiranja ponudb. Tožena stranka ugotavlja, da zahtevani podatki, katerih vpogled je dovolila prosilcu, ne predstavljajo poslovne skrivnosti zaradi zagotavljanja nadzorne funkcije javnosti, zagotavljanja pravice do pravnega varstva neizbranega kandidata, zlasti pa zaradi spoštovanja vseh pojasnjenih načel javnosti oddaje javnih naročil. Že po samem zakonu pa ne predstavljajo od zahtevanih informacij poslovne skrivnosti zapisnik z odpiranja ponudb in podatek o tem, kolikšen je skupni finančni znesek, ki ga je agencija predvidela za sistemske storitve v letu 2005. Tožena stranka je s pisnimi pozivi z aktivno udeležbo v upravnem postopku omogočila vsem udeleženim subjektom, da nastopijo kot stranski udeleženci z namenom varovanja njihov interesov. Na poziv, kaj od zahtevane dokumentacije lahko predstavlja poslovno skrivnost, se je odzval le en subjekt, in sicer izbrani ponudnik. Ta šteje kot poslovno skrivnost ceno in ostale elemente pogodbe ter informacije, povezane z osnovnimi elemente pogodbe. Razkritje navedenih podatkov bi po stališču izbranega ponudnika lahko škodljivo vplivalo na interese obeh pogodbenih strank. Vendar pa izbrani ponudnik v podporo navedenih stališč ne navaja nobenih argumentov, ki bi utemeljevali varovanje poslovne skrivnosti. Iz njegovih dopisov ne izhaja, da je izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 39. člena ZGD. Tožena stranka meni, da generalno zatrjevanje brez obrazložitve škodljivih posledic v ničemer ne izkazuje izpolnjevanja pogojev po 2. odstavku 39. člena ZGD. Izbrani ponudnik obstoj škode le predpostavlja. Zaključek tožene stranke, da vsebina dokumentov, ki se pokažejo prosilcu, ne predstavlja poslovne skrivnosti, potrjuje tudi dejstvo, da nobeden od preostalih subjektov, ki so bili udeleženi v postopku, ni pokazal interesa za varstvo informacij, ki bi potencialno lahko predstavljale poslovno skrivnost. Odsotnost interesa zavarovanja lastnih informacij nakazuje na odsotnost obstoja poslovnih skrivnosti, zlasti tistih, ki bi se potencialno nanašale na neizbrane subjekte.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in napačno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Uvodoma se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U ..., ki je enkrat že odločalo o tej zadevi in ki je toženi stranki naložilo, da mora v ponovnem postopku ob sodelovanju vseh prizadetih strank razčistiti strokovno tehnično vprašanje, po katerem konkretnem postopku je potekalo predmetno naročilo in ali je podana izjema iz 3. točke 1. odstavka 109. člena ZJN-1. Nadalje je sodišče v tej sodbi navedlo, da mora imeti obrazložitev izpodbijane odločbe za vsak dokument, za katerega je naloženo razkritje, sestavine iz 2., 4. in 5. točke 214. člena ZUP. Tožeča stranka meni, da tožena stranka ni razčistila predhodnega vprašanja. V odločbi navaja, da za dobavo elektrike tožeča stranka v sodnem registru ni registrirana. Izjema iz 3. točke 1. odstavka 109. člena ZJN-1 po mnenju tožeče stranke določa, da se ZJN-1 ne uporablja za naročila, ki jih naročnik dodeli za dobavo elektrike. Tožeča stranka poudarja, da v konkretnem primeru ne bo dobavljala elektrike, torej se ne bo ukvarjala z dejavnostjo, za katero ni registrirana. Pač pa je tožeča stranka oddala naročilo, na podlagi katerega ji bo izbrani ponudnik elektriko dobavljal v trenutkih, ko bo elektroenergetski sistem Republike Slovenije le-to potreboval (v primerih nepredvidenih izpadov). Z dobavo se bo torej ukvarjal izbrani ponudnik, ne pa tožeča stranka. Sicer pa je navedena izjema iz ZJN-1 slab prepoved Direktive 93/38/EC. Ta napaka je bila s sprejetjem Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06) popravljena. Tožeča stranka meni, da je upravičena do uporabe navedene izjeme. Razen tega si tožena stranka ves čas razlaga ZJN-1 tako, kot da ta dopušča izvedbo le ene vrste postopka, to je odprti postopek. Naročniki lahko namreč glede na predmet naročila prosto izbirajo postopek, po katerem bodo oddali naročilo. Tožena stranka pri razlagi ZJN-1 tudi ni upoštevala, da lahko naročniki po ZJN-1 naročilo oddajo tudi brez predhodne objave (in je tako javnost omejena), kakor to dopušča 110. člen ZJN-1, v konkretnem primeru 6. točka 1. odstavka 110. člena ZJN-1. Dejstvo je, da je tožeča stranka kupila električno energijo na avkciji, ki jo je organiziral organizator trga za električno energijo D.D.D. d.o.o. Električna energija je bila kupljena na blagovni borzi. Borza že same po sebi zagotavljajo visoko mero konkurenčnosti, javnosti in transparentnosti. To dejstvo je tožena stranka prezrla in je tako podana kršitev nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka ni ugotovila niti po katerem postopku je bilo naročilo oddano, niti po katerem bi moralo biti oddano, niti ni ugotovila, ali je predmet oddaje naročila električna energija ali sistem storitev zakupa minutne rezerve moči. Vse to ji je naložilo sodišče v zgoraj citirani sodbi. Razen tega tožeča stranka tudi meni, da se tožena stranka ni držala navodil sodišča v svoji obrazložitvi. Na 26. in delno 27. strani za nekatere od zahtevanih dokumentov poda delno obrazložitev, ne poda pa je za vse dokumente. Poleg tega je izrek odločbe sam s seboj v nasprotju, saj v 4. točki določa, da mora tožeča stranka posredovati prosilcu dopise in vso korespondenco ter zapisnike ali zabeležke sestankov ter seznam sestankov med organom in Agencijo ter drugimi subjekti v zvezi z navedenim postopkom za zakup rezerve za leto 2005, hkrati pa v točki 5 izreka isto zahtevo zavrne. Razen tega pa tožeča stranka meni, da tožena stranka svoje argumente naslanja na ZJN-1, ki je v pristojnosti Državne revizijske komisije. Tožeča stranka predlaga, naj se 3. in 4. točka izpodbijane odločbe odpravita, ter da tožeča stranka ni dolžna omogočiti vpogleda v zahtevane dokumente, tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v 15 dneh, podrejeno pa predlaga, naj se 3. in 4. točka odločbe odpravita in se zadeva vrne v ponoven postopek, tudi v tem primeru zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je odločila, da bo sama obravnavala predhodno vprašanje, kar je skladno s 147. členom ZUP. Državna revizijska komisija do dneva izdaje izpodbijane odločbe v svojih odločitvah ni zavzela stališča o spornem pravnem vprašanju, zaradi česar se ni bilo mogoče opreti na njeno pravno stališče. Pri odločanju je tožena stranka uporabila tudi interpretacijo temeljnih načel ZJN-1, to pa še ne pomeni, da si jemlje pristojnosti državne revizijske komisije. Niso utemeljene tožbene navedbe, da tožena stranka ni ugotovila, po katerem postopku je bilo naročilo oddano, po katerem postopku bi moralo biti oddano in ali je predmet oddaje naročila električna energija ali pa sistemska storitev zakupa minutne rezerve moči. Z izpodbijano odločbo je bilo o vseh teh vprašanjih dejansko odločeno oziroma se je tožena stranka vsebinsko in argumentirano opredelila. V navedeni zadevi izbrani tip postopka v ničemer ni bistven, in sicer zato, ker tožeča stranka oddaje naročila formalno sploh ni vodila po ZJN-1, zato je različne tipe postopkov brezpredmetno omenjati. Razen tega se za vse tipe postopkov uporabljajo osnovna načela javnega naročanja, zlasti načeli učinkovite porabe javnih sredstev ter transparentnost porabe javnih sredstev, saj so navedena na samem začetku ZJN-1. Nobeden izmed postopkov ne zagotavlja popolne zaprtosti. Tožena stranka tudi meni, da struktura odločbe ne predstavlja kršitve pravil postopka, saj s tem ni okrnjena vsebina, obseg ali tehtnost obrazložitve, pač pa zgolj notranja preglednost. Obrazložitev izpodbijane odločbe ustreza kriteriju polne obrazložitve, saj vključuje vse elemente, ki omogočajo presojo o pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava. Razen tega je koncept dostopa do informacij javnega značaja tak, da so vse informacije, s katerimi razpolagajo javno-pravni organi, javno dostopne, razen če zahtevana informacija spada v okvir izjem, kot jih opredeljuje 6. člen ZDIJZ. Tožena stranka je podrobno pojasnila zakaj ocenjuje, da tožeča stranka v zavrnilni odločbi zahtevane izjeme poslovne skrivnosti ni uspela zadostno ter konkretno utemeljiti. Tožena stranka predlaga, naj se tožba zavrne.

Sodišče je v postopek pritegnilo vse stranke, katerih koristi bi utegnile biti prizadete, to so stranke, ki so sodelovale v postopku javnega naročila in ki so bile pritegnjene v upravni postopek, vendar nobena od teh strank ni odgovorila niti na tožbo niti na odgovor na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

ZDIJZ v 5. členu določa, da so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim ali fizičnim osebam, medtem ko 26. člen tega zakona določa, da lahko organ v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument pomeni izjemo po 6. členu tega zakona. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitve tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se šteje tožeča stranka za javno podjetje ter da glavno dejavnost izvaja kot gospodarsko javno službo in da je oseba javnega prava ter zato v skladu s 1. členom ZDIJZ tudi zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Nadalje je tožena stranka pravilno ugotovila, da je glede na določila Uredbe o kategorijah in seznamih naročnikov po Zakonu o javnih naročilih zavezana za oddajo naročil po ZJN-1 tudi tožeča stranka. Nadalje je tožena stranka pravilno ugotovila, da 6. člen ZJN-1 opredeljuje načelo transparentnosti porabe javnih sredstev ter da morajo biti postopki javnih naročil transparentni, ter da sta preglednost in javnost postopkov določena v javnem interesu in v interesu zainteresiranih ponudnikov. Iz tega razloga je neutemeljena tožbena navedba, češ da si tožena stranka ves čas razlaga ZJN-1 tako, kot da ta dopušča izvedbo le ene vrste postopka, to je odprti postopek, saj načelo transparentnosti velja za vse vrste postopkov. Zaradi tega so neutemeljene tožbene navedbe, da tožena stranka ni ugotovila niti po katerem postopku je bilo naročilo oddano, niti po katerem bi moralo biti oddano. Načelo transparentnosti izhaja tudi iz zagotovitve do dostopa do razpisne dokumentacije (24. člen) in prisotnosti na javnem odpiranju ponudb (73. člen), na kar tudi pravilno opozarja tožena stranka. Tožena stranka je tudi po ugotovitvah sodišča pravilno ugotovila, da v konkretnem primeru ni podana izjema iz 3. točke 1. odstavka 109. člena ZJN-1, ki določa, da se ta zakon na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju ne uporablja za naročila, ki jih naročnik dodeli za dobavo elektrike ali goriva za proizvodnjo energije, saj za dobavo elektrike v sodnem registru sploh ni registrirana. Sicer pa tožeča stranka v tožbi celo sama pravi, da v konkretnem primeru ne bo dobavljala elektrike. Iz navedenega razloga je neutemeljena tožbena navedba, da tožena stranka ni razčistila predhodnega vprašanja.

Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da zaprošeni dokumenti ne predstavljajo poslovne skrivnosti po 39. členu ZGD, saj tožeča stranka ne navaja, da bi ponudniki podatke, ki jih zahteva prosilec, ustrezno in skladno s 1. odstavkom 39. člena ZGD označili kot poslovno skrivnost, ter predložili potrebne sklepe, sicer pa je tožena stranka pravilno opozorila na 3. odstavek 39. člena ZGD, ki izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni (npr. zapisnik o odpiranju ponudb). Razen tega se tožena stranka povsem upravičeno sklicuje tudi na 3. odstavek 8. člena ZJN-1, ki določa, da mora naročnik imena ponudnikov in predložene ponudbe varovati kot poslovno skrivnost do roka, določenega za odpiranje ponudb. Sodišče prav tako pritrjuje razlogom izpodbijane odločbe, da glede na to, da izbrani ponudnik šteje kot poslovno skrivnost ceno in ostale elemente pogodbe ter informacije, povezane z osnovnimi elemente pogodbe, ni pa navedel v podporo navedenih stališč nobenih argumentov, zgolj generalno zatrjevanje brez obrazložitve škodljivih posledic v ničemer ne izkazuje izpolnjevanja pogojev po 2. odstavku 39. člena ZGD. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, da vsebina dokumentov, ki se pokažejo prosilcu, ne more predstavljati poslovne skrivnosti, če nobeden od preostalih subjektov, ki so bili udeleženi v postopku, ni pokazal interesa za varstvo informacij, ki bi potencialno lahko predstavljale poslovno skrivnost. Sicer pa se nobeden od teh subjektov na poziv sodišča tudi ni vključil v upravni spor, celo izbrani ponudnik ne, kar ponovno kaže na pomanjkanje interesa za varstvo informacij.

Neutemeljeni sta tudi tožbeni navedbi, da je tožena stranka za nekatere od zahtevanih dokumentov podala delno obrazložitev, ni je pa podala za vse dokumente ter da sta 4. in 5. točka izreka odločbe med seboj v nasprotju. Sodišče je v svoji prvi sodbi zgolj navedlo, da je obrazložitev tedanje odločbe do tolikšne mere nejasna, da otežuje sodno presojo in da mora imeti za vsak dokument sestavine iz 214. člena ZUP. Tožena stranka je dovolj razumljivo za zahtevane podatke pojasnila, zakaj se podatki, za katere je odredila, da se morajo pokazati, ne morejo šteti kot poslovna skrivnost. Te podatke je v obrazložitvi razdelila v dve skupini: za eno skupino je navedeno, da niso poslovna skrivnost zaradi zagotavljanja nadzorne funkcije javnosti, pravice do pravnega varstva neizbranega kandidata in zaradi spoštovanja vseh pojasnjenih načel javnosti oddaje javnih naročil. Druga skupina podatkov pa ni poslovna skrivnost zato, ker po zakonu ne predstavljajo poslovne skrivnosti. Tudi izrek ni v nasprotju sam s sabo. V 4. točki med drugim piše, da se prosilcu pokažejo dopisi in vsa korespondenca ter zapisniki ali zabeležke sestankov ter seznam sestankov med organom in Agencijo ter drugimi subjekti v zvezi z navedenim postopkom za zakup rezerve za leto 2005, v točki 5 pa se zavrne prošnja, da bi se pokazala dokumentacija v zvezi z vsemi vrstami sistemskih storitev, ki so predvidene za leto 2005. Eno se torej nanaša na konkretni postopek zakupa rezerve, drugo pa vsa vrste sistemskih storitev, to pa ni isto.

Prav tako pa je tudi neutemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka argumente naslanja na ZJN-1, čeprav je zanj pristojna Državna revizijska komisija. Tožena stranka je organ, ki je pristojen za to, da ugotavlja, ali je določena informacija javnega značaja, pri čemer pa je celo dolžna upoštevati ne samo ZDIJZ, ampak tudi druge zakone z različnih področij, seveda le z vidika, ali je neka informacija lahko dostopna javnosti ali ne.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče tudi ni ugodilo tožbi v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka, ker skladno z 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.