Jedro

Tožnica (ki je pri toženi stranki opravljala delo vodje poslovne enote) je kot verodostojne podpisovala evidence opravljenega dela podizvajalcev, čeprav je vedela, da vsebujejo neresnične podatke, kasneje pa je od podizvajalcev prevzemala gotovino in jo izročala delavcem tožene stranke.

Tožnica v poslovno listino (evidenco opravljenih ur podizvajalcev, ki jo je bila dolžna voditi v okviru svojih del in nalog) vnesla lažne podatke in jo s svojim podpisom potrdila kot verodostojno. S svojim ravnanjem je izpolnila vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je tožena stranka podala dne 16. 7. 2013, nadalje ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter s katerim je zahtevala reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper celoten izrek navedene sodbe, smiselno pa zoper njen zavrnilni del (I. točka izreka) in odločitev o stroških v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v pritožbi navaja, da pri svojem delu ni storila nobenega dejanja, ki bi imelo znake kaznivega dejanja, kot tudi ni kršila pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 5. 2006, zato pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niso bili podani. Tožnica ni imela ne volje, zavesti ali hotenja, da bi kršila navedeno pogodbo o zaposlitvi. Z očitanimi dejanji ni zase pridobila nobene premoženjske koristi, kot tudi toženi stranki ni povzročila premoženjske škode. Tožnica je zapadla v kolesje ustaljene prakse načina poslovanja tožene stranke, pri čemer ni imela možnosti, da bi tak način poslovanja spremenila. Tožnica je ravnala po navodilih njej nadrejene delavke A.A., res pa je, da izvršitve prejetih navodil ni odklonila, kar lahko pomeni le ravnanje iz navadne malomarnosti, nikakor pa ne naklepno ravnanje ali ravnanje iz hude malomarnosti. Tega tožena stranka tudi ni dokazala. V zadevi v zvezi z delavko B.B. si je tožnica prizadevala, da bi se nastala situacija kar najhitreje uredila in nikakor ni zasledovala lastne koristi. Način izplačila delavki B.B. je odredila A.A.. Tožnica se zaveda svoje odgovornosti, ker o ravnanjih nadrejene delavke ni obvestila pristojnih državnih organov ali poslovodje tožene stranke, kot tudi odgovornosti, ker izvršitve prejetih navodil ni odklonila, vendar pa je bilo njeno ravnanje posledica strahu pred odzivom nadrejenih, če bi ravnala drugače. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni obrazložena, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali so podane tiste bistvene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje takih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožena stranka tožnici dne 16. 7. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Tožena stranka je po prejemu pritožbe s strani delavke B.B. 17. 6. 2013 pregledala svojo poslovno dokumentacijo in ugotovila, da je tožnica, ki je pri toženi stranki opravljala delo vodje poslovne enote, kot verodostojne podpisovala evidence opravljenega dela podizvajalcev, čeprav je vedela, da vsebujejo neresnične podatke, kasneje pa je od podizvajalcev prevzemala gotovino in jo izročala delavcem tožene stranke. Tožena stranka je tožnici dne 20. 6. 2013 izdala odločbo o prepovedi dela (priloga A 4), v zvezi s katero je tožnica podala pisno izjavo (priloga B 6). V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 je sledila pisna obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z vabilom na razgovor, ki je bila tožnici vročena 3. 7. 2013 (priloga B 4). Tožnica je svoj zagovor podala 10. 7. 2013 (priloga A 2), nato pa ji je tožena stranka 16. 7. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (priloga A 1). Pritožbeno sodišče tako uvodoma ugotavlja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno (drugi odstavek 109. člena ZDR-1), izvedeni dokazi pa tudi ne dajejo opore pritožbenim navedbam tožnice, da pri svojem delu ni storila nobenega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja in da ni kršila pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožnici očitano ravnanje izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS 55/2008 in nadalj.) . Navedeno kaznivo dejanje stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Pritožbeno stališče ugotavlja, da ni podan eden od znakov navedenega kaznivega dejanja in sicer, da je tožnica ravnala z namenom zase ali koga drugega pridobiti premoženjsko korist, ali, da je ravnala z namenom komu drugemu (v konkretnem primeru toženi stranki) povzročiti premoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica z obravnavanim ravnanjem ni pridobila premoženjske koristi, saj sta izpovedbo tožnice glede tega dejstva potrdili priči podizvajalka C.C. in direktor tožene stranke D.D.. Tožena stranka, ki nosi dokazno breme, tudi ni dokazala, da je tožnica ravnala s takšnim namenom, kot tudi ne, da je ravnala z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist za koga drugega. Tožnica je v izpovedbi sicer priznala, da je bil motiv, ki jo je vodil pri odredbi nezakonitega izplačila delavki B.B., pomoč slednji v stiski, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bil z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovljen namen tožnice, da bi delavki B.B. pridobila protipravno premoženjsko korist. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A 1) in sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe takšnega namena nista konkretizirala, kot tudi ne ustrezno obrazložila. Nenazadnje dejstva, da je imela tožnica s svojim ravnanjem namen drugemu povzročiti premoženjsko škodo, tožena stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni obrazloženo zatrjevala, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da niso podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. členu KZ-1. Kljub temu pa ravnanje tožnice izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člen KZ-1, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedeno kaznivo dejanje stori, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino. V postopku na prvi stopnji je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnica v poslovno listino (evidenco opravljenih ur podizvajalcev, ki jo je bila dolžna voditi v okviru svojih del in nalog, kar med strankama niti ni bilo sporno) vnesla lažne podatke in jo s svojim podpisom potrdila kot verodostojno. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni vezano na kazenskopravno kvalifikacijo dejanja v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja. Presoja, znake katerega kaznivega dejanja je delavka izpolnila, je pridržana sodišču prve stopnje, pri čemer zadostuje izpolnitev vseh znakov enega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče v skladu z navedenim zaključuje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zakonita, ker je tožnica s svojim ravnanjem izpolnila vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za presojo zakonitosti izredne odpoved

i pogodbe o zaposlitvi, podane iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. V postopku na prvi stopnji je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila tožnica v okviru svojih delovnih obveznosti zadolžena za potrjevanje evidenc opravljenih ur podizvajalcev, na podlagi katerih so slednji toženi stranki izstavili račun za opravljeno delo. Tožnica je v izpovedbi priznala, da je evidenci opravljenih del podizvajalca v prilogah B 2 in B 3 podpisala in s tem potrdila resničnost in verodostojnost podatkov v njih, čeprav je vedela, da so podatki neresnični. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila drugi odstavek VII. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 5. 2006 (priloga B 8), ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Potrjevanje evidenc z lažno vsebino je nezakonito ravnanje, ki je za toženo stranko nedvomno škodljivo, saj je kot poslovni subjekt pravno odgovorna za pravilnost in zakonitost svojega poslovanja. Prav tako je tožnica kršila 6. točko 6. člena Pravilnika o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja in odškodninski odgovornosti delavca (priloga B 9; v nadaljevanju Pravilnik), saj je z ravnanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev navedene določbe je v Pravilniku opredeljena kot hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila drugi odstavek 36. člena ZDR-1, v skladu s katerim je dolžan delavec delodajalca obveščati o vsaki grozeči nevarnosti za nastanek materialne škode, ki jo zazna na delu.

Tožnica v pritožbi navaja, da je svoje obveznosti iz delovnega razmerja kršila le iz navadne malomarnosti, nikakor pa ne z naklepom ali iz hude malomarnosti, kar je pogoj za zakonito izredno odpoved delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče po pregledu dokumentacije v spisu temu ne more slediti. V pritožbi tožnica sicer ponovno poudarja, da je ravnala po navodilih njej nadrejene delavke A.A., vendar pa v izpovedbi tožnica priznala, da je od strokovne službe tožene stranke prejela več elektronskih sporočil (priloge B 7 in od B 11 do B 14), Interni akt v zvezi z odgovornostjo vodij poslovnih enot za zakonitost poslovanja (priloga B 11; v nadaljevanju Interni akt) in Pravilnik (priloga B 9). V vseh elektronskih sporočilih je bila opozorjena, da dotedanja ustaljena praksa nezakonitega načina poslovanja ni več dopustna. Tožnica je v izpovedbi potrdila, da je navodila za nezakonit način poslovanja prejela od prejšnjega in ne sedanjega vodstva tožene stranke, v elektronskem sporočilu, ki ji ga je dne 23. 8. 2012 posredovala direktorica za upravljanje s človeškimi viri pri toženi stranki E.E. (priloga B 11), pa je bila celo izrecno opozorjena, da so vodje poslovnih enot odgovorni za nadzor delavcev podizvajalca in so dolžni vsako ugotovljeno kršitev takoj sporočiti vodstvu tožene stranke. Tožnica v pritožbi navaja, da predmetnih navodil ni upoštevala zaradi strahu pred odzivom nadrejenih, vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to ni pravno upošteven razbremenilni razlog, saj se je tožnica kot delavka na odgovornem vodstvenem položaju nedvomno zavedala, da je v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja dolžna upoštevati zahteve in navodila poslovodstva tožene stranke (prvi odstavek 34. člena ZDR-1). Navodila delodajalca bi seveda morala upoštevati tudi delavka A.A., zato dejstvo, da je svoje obveznosti iz delovnega razmerja kršila tudi ona, tožnice ne razbremenjuje. Pritožbeno sodišče vsled navedenemu pojasnjuje, da ni pomembno, ali je bila tožnica pri svojem delu samostojna, saj je bila kot vodja poslovne enote v skladu s prvim členom Internega akta odgovorna za zakonito poslovanje njej dodeljenih objektov, četudi ji je A.A. dajala navodila za delo. Poleg tega ne gre zanemariti, da je imela tožnica v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZDR-1 pravico zahteve in navodila delodajalca (v tem primeru domnevna navodila nadrejene delavke) odkloniti, ne da bi s tem kršila svoje delovne obveznosti, če bi njihova izvršitev pomenila protipravno ravnanje. Tega se zaveda tudi tožnica, saj za svojo odločitev, da prejetih navodil s strani A.A. ni odklonila, prevzema vso odgovornost. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da namerno neupoštevanje številnih opozoril s strani poslovodstva tožene stranke pomeni vsaj ravnanje iz hude malomarnosti in s tem hujšo kršitev delovnih obveznosti, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zakonita.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih tožnica ni priglasila.