Jedro

Izdaja zamudne sodbe je posledica neaktivnosti tožene stranke, ki kljub opozorilu sodišča v predpisanem roku ne odgovori na tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora toženec plačati 1.432.742,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.8.1999 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 49.334,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje in sicer na podlagi regresne obveze tožene stranke zaradi izgube zavarovalnih pravic po sklenjeni zavarovalni pogodbi iz naslova kasko zavarovanja. Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec, smiselno pa zatrjuje pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da o prometni nesreči, ki se je zgodila, ni bila priložena nobena dokumentacija, ki bi ga povabila na sodišče, da bi se lahko zagovarjal s svojim zagovornikom. Zato bi vljudno prosil za uvedbo postopka in da se ugotovi dejansko stanje in materialna škoda, ki je podana brez razloga, saj sam ni bil kriv za prometno nesrečo. Pritožba ni utemeljena. Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS štev. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) v 318. členu ureja zamudno sodbo, ki jo izda sodišče v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v 30 dneh od njene vročitve in je bila hkrati opozorjena na pravne posledice nevložitve odgovora na tožbo (277. člen ZPP). Predpostavke za izdajo zamudne sodbe so, da je toženi stranki tožba v odgovor pravilno vročena, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena istega zakona), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Izdaja zamudne sodbe je torej posledica neaktivnosti tožene stranke, ki kljub opozorilu sodišča na posledice, v predpisanem roku ne odgovori na tožbo. Če so izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, ni podlage za razpis glavne obravnave. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru razlogov, kot jih določa 2. odstavek 350. člena ZPP, pri tem pa je ugotovilo, da so bile za izdajo zamudne sodbe izpolnjene vse predpostavke iz 318. člena ZPP, zato absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni storjena. Tožencu je bila tožba pravilno vročena dne 16.12.1999, kot izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, z opozorilom na posledice, v kolikor ne odgovori na tožbo. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je regresni zahtevek na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe kasko zavarovanja, torej ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP), nadalje je podana sklepčnost tožbe, predloženi dokazi pa tudi niso v nasprotju z dejstvi, na katere se tožbeni zahtevek opira, niti s splošno znanimi dejstvi. Navedbe toženca v pritožbi, da ni kriv za prometno nezgodo, so brez pomena za odločitev o zadevi, saj sodišče ne preizkuša resničnosti dejanskih trditev, temveč samo sklepčnost, saj velja domneva, da je toženec dejstva priznal, ker jim ni pravočasno oporekal, čeprav je imel to možnost. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).