Jedro

Pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika, odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, torej tako s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem (premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb).

Toženka, kot delodajalka, je svoje obveznosti do tožnika izpolnila in ni kršila določb ZDR-1. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnik po prejemu plač toženki mesečno izročal določene zneske gotovine, saj je to storil prostovoljno, brez prisile ali grožnje oziroma ni storil zato, da bi se izognil sili (prekinitvi delovnega razmerja). Prav tako si ni pridržal pravice izročeno zahtevati nazaj, kljub temu da je vedel, da ni dolžan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka tožniku dolžna plačati znesek 16.959,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka, tečejo od vsakokratne zapadlosti do plačila. Odločilo je, da je tožnik toženki dolžan povrniti stroške postopka v znesku 709,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopno sodišče je očitno simpatiziralo s toženko, češ kako naj bi ji sedaj bivši mož želel nagajati preko svojih sorodnikov, vendar pa je dejansko toženka iz osebnih razlogov odpustila svojega bivšega moža, kar je bilo dokazano v drugem postopku in ji zato ne gre slediti. Toženka ni bila žrtev nekakšnega maščevanja nekdanjega moža in njegove družine. Zmotno je ugotovljeno, da naj bi ravno zaostreni odnosi med toženko in njenim možem po razpadu skupnosti marca 2020 botrovali tudi nastanku tega spora. Takšna odločitev je protispisna, sodišče je prezrlo številne dokaze, ki dokazujejo drugače. Do sporov zaradi toženkinega ravnanja je prišlo še preden je v marcu 2020 prišlo do razpada življenjske skupnosti med toženko in njenim možem. A. A. je izpovedal, da je bil šele konec avgusta 2019 seznanjen, da mora tožnik vračati zneske B. B. Da je bilo temu tako sta potrdila tudi C. A. in D. A. Prav zaradi posredovanja A. A. je toženka v septembru nato tožniku vrnila del dolga. Ni jasno, zakaj bi torej toženka kar sama od sebe nenadoma vrnila del dolga. Sodišče prve stopnje je protispisno in v nasprotju s trditveno podlago pravdnih strank ter izvedenim dokaznim postopkom ugotovilo začetni dogovor med družinskimi člani, da toženka zaposli tožnika-invalida in da tožnik od plače obdrži znesek 230,00 EUR, preostali znesek pa izroči toženki, pa tudi naknadni dogovor o izročitvi zneska 3.829,67 EUR. Takšni dogovori niso obstajali, dokazni postopek navedeno potrjuje. Sodišče neutemeljeno ni sledilo navedbam tožnika, da so gotovinskim vračilom delov izplačanih plač botrovale grožnje toženke, da mu bo v nasprotnem prekinila delovno razmerje. Dokazno breme, da je tožnik prostovoljno izročal zneske toženki je bilo na toženki, tožnik pa je z gotovostjo dokazal, da je moral zneske vračati pod prisilo izgube zaposlitve. Tožnik in priče so bile o tem skladne. Sodišče sodbe ni utemeljilo na podlagi izvedenih dokazov, kršilo je 8. člen ZPP. Ob dejstvu, da so bili tožnik in vse priče v izpovedi skladni, zgolj argument, da naj bi bili neprepričljivi, ne vzdrži. Vse izpovedi pa so tudi v skladu z listinskimi dokazi. Do relevantnih dejstev, da so se položnice plačevale preko trajnika in da si je torej toženka izmislila dogovor glede plačila skupnih stroškov, se sodišče ni opredelilo, zato je bistveno kršilo določbe postopka. Tožnik je navedel, da je vračal plače zato, da se izogne odpovedi. Če se tožnik pred avgustom 2019 ni aktivno uprl vračanju plač, pa to ne pomeni, da je toženki gotovino izročal prostovoljno. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj bi se tožnik strinjal s tem, da zasluži zgolj 230,00 EUR. Tožnik je bil zaposlen, tekla mu je delovna doba, delo je opravljal. Ker je toženka protipravno zahtevala vračilo plače v gotovini, je to isto, kot če mu vtoževanih zneskov sploh nikoli ne bi izplačala, zato so kršene določbe ZDR-1. Sodišče tudi protispisno povzema izpovedi tožnikovih staršev in ugotavlja, da starša nista posredovala. Toženka je bila tista, ki je dala navodila, kolikšen znesek lahko tožnik obdrži, tožnik in njegova mama pa sta pri izračunu zneska vračila zgolj sledila navodilom toženke. Sodišče je kršilo razpravno načelo tudi s tem, ko je zapisalo, da bi lahko starša tožnika odrekla pomoč toženki in njenim otrokom, če bi toženka res grozila tožniku. Tožnikova starša pomoči vnukom pač ne moreta odreči. Nedopustno je tudi, da se je sodišče sklicevalo na navedbe A. A. v drugem postopku. Drži sicer, da je podjetje E. s. p. ustanovil A. A. in da je sprejemal vse pomembne poslovne odločitve, vendar pa se z višino plač delavcev ni ukvarjal. Iz izpovedi A. A. pa izhaja, da se je o sporni praksi seznanil šele v avgustu 2019, pri čemer niti toženka tega zatrjevanega dejstva ni prerekala in se zato šteje za priznano. Sodišče protispisno in mimo trditvene podlage strank navaja, da je bil v septembru 2019 sklenjen nov dogovor. Sodišče pri tem ne pojasni, zakaj bi se tožniku izročil znesek za nazaj (toženka niti ni vrnila vseh nadomestil), če naj bi šlo za nov dogovor, da tožnik od septembra 2019 dalje ne vrača več v gotovini. Nepravilen in v nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek, da toženka z izročitvijo zneska v septembru 2019 ni pripoznala dolga. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pravočasni dopolnitvi pritožbe tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je v pritožbi navedel, da je bila toženka E., B. B. s. p., po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dne 31. 5. 2023 izbrisana iz poslovnega registra, kot to izhaja iz evidence AJPES (A20). Navedeno na procesno situacijo ne vpliva, zato pritožbeno sodišče postopek nadaljuje zoper fizično osebo B. B., ki še naprej odgovarja za svoje obveznosti in je torej stranka postopka. Pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika namreč nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika, odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, torej tako s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem (premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb).1

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje dokazne ocene ni izvedlo v skladu z 8. členom ZPP. Kršitev te postopkovne določbe je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala teh procesnih zahtev. Sodišče prve stopnje je predmetni spor presojalo celovito, tako z vidika tožnikovih trditev kot trditev toženke. Njegova dokazna ocena o tem, da je tožnik sporne zneske gotovine mesečno izročal toženki dogovorno in torej brez kakršnekoli grožnje ali z namenom, da bi se izognil sili (prekinitvi delovnega razmerja), ter da si ob izročanju teh zneskov ni pridržal pravice, da izročeno terja nazaj, je jasna, celovita in prepričljiva ter odgovarja na vse pravno relevantne tožnikove navedbe. Drži sicer pritožbena navedba, da so priče o določenih dejstvih izpovedovale tako, kot jih tožnik povzema v pritožbi, a se v pritožbi izpostavljeni deli izpovedb ne nanašajo na ključna dejstva, zaradi katerih je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Nobena od prič namreč ni potrdila sile ali grožnje, ki bi botrovala mesečnemu izročanju gotovine, razen "grožnje z odpovedjo", čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Sodišče prve stopnje je podalo logične in prepričljive razloge o tem, zakaj določenim delom izpovedi tožnika ter prič (vseh članov družine A.) ni verjelo. Slednje pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja, izpostavlja pa, da se pri zaslišanju strank ali prič dokazna vrednost ne izoblikuje le na podlagi izrečenih besed, pač pa tudi po okoliščinah, v katerih so le-te izrečene: po gestah zaslišanega, barvi in tonu njegovega glasu, odločnosti ali neodločnosti, samozavesti ali zmedenosti ipd. Ocena verodostojnosti stranke in prič tako neizogibno temelji tudi na okoliščinah, ki jih lahko zazna le sodnik, ki je opravil zaslišanje, in ki ta svoj vtis nato ocenjuje tudi skozi prizmo ostalega razpoložljivega procesnega gradiva.

8. Tožnik s sklicevanjem na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Protispisnost je podana takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo listin in zapisnikov o zaslišanjih v spisu (prič C. A. in D. A. o tem, da bi starša tožnika glede na obstoječo družinsko situacijo gotovo posredovala, v kolikor bi toženka tožnika silila k mesečnemu izročanju gotovine), temveč je na podlagi pravilnih povzetkov listin in zapisnikov naredilo dokazno oceno, s katero pa se tožnik očitno ne strinja. Nestrinjanje z dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče ugotovilo relevantno dejansko stanje in posledično odločitvijo sodišča, pa ne pomeni niti, da gre za sodbo presenečenja. Na podlagi izvedenih dokazov in neposredne zaznave situacije, se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo tudi o tem, da so ravno zaostreni odnosi med toženko in njenim možem po razpadu skupnosti marca 2020 botrovali tudi nastanku tega spora. Sprejeta odločitev sodišča ne predstavlja procesne kršitve ali napačne ugotovitve dejanskega stanja, kot to trdi tožnik, marveč logično in zakonito dokazno presojo sodišča. 9. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita prekoračitev trditvene podlage toženke glede ugotovitev, ki se nanašajo na sprejete dogovore o mesečnem izročanju gotovine in vračilu zneska 3.829,67 EUR. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla, da je tako do mesečnega izročanja gotovine, kot do vračila zneska 3.829,67 EUR prišlo v dogovoru s tožnikom, njenim takratnim možem in ostalimi družinskimi člani (mamo in očetom tožnika in njenega moža). Ker je toženka za ves vtoževani čas zatrjevala dogovor, ki je vključeval tudi njenega moža, ne drži pritožbena navedba o nespornosti dejstva, da se je toženkin mož z izročanjem gotovine seznanil šele v avgustu 2019. Ob dejstvu, da prisile oziroma grožnje pri izročanju gotovinskih zneskov ni bilo, za odločitev ni relevantno, zakaj naj bi tožnik in njegova mama toženki dogovorno te zneske mesečno izročala. Slednjega sodišče prve stopnje zato tudi utemeljeno ni ugotavljalo. Iz istega razloga se mu ni bilo potrebno opredeljevati do navedb tožnika, da so se položnice plačevale preko trajnika in zato dogovor ni bil sklenjen zaradi plačevanja skupnih stroškov. Glede na navedeno ni utemeljen niti pritožbeni očitek kršitve razpravnega načela niti pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da izročitev zneska 3.829,67 EUR pomeni pripoznavo dolga oziroma delno poplačilo dolga v smislu 364. člena OZ, prav tako neutemeljeno izpostavlja, da sodišče ne pojasni, zakaj je bil tožniku izročen ta znesek. V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnjeno, da je šlo za znesek, ki se je nanašal na obdobje, ko je toženka za izplačano nadomestilo plače za čas bolniškega staleža tožnika, prejela refundacijo in je tožniku ta znesek vrnila, ker v tem času zaradi njegove zaposlitve ni imela stroškov, pojasnjeno pa je tudi zakaj sodišče šteje, da ne gre za pripoznavo dolga oziroma delno plačilo dolga. Pritožbeno sodišče z razlogi soglaša in jih ne ponavlja.

11. V postopku ni bilo sporno, da je toženka tožniku, ki je bil epileptik, in se je invalidsko upokojil 6. 2. 20202 ter je pokojninsko dobo, na podlagi katere je lahko uveljavljal pravice iz socialnih zavarovanj, pridobil le pri toženki, svoji svakinji (A2), obračunala in izplačala vse pripadajoče plače in nadomestila plač. Toženka, kot delodajalka, je torej svoje obveznosti do tožnika izpolnila in ni kršila določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnik po prejemu plač toženki mesečno izročal določene zneske gotovine, saj je to storil prostovoljno, brez prisile ali grožnje oziroma ni storil zato, da bi se izognil sili (prekinitvi delovnega razmerja). Prav tako si ni pridržal pravice izročeno zahtevati nazaj, kljub temu da je vedel, da ni dolžan.

12. Pritožbene navedbe v zvezi s kazenskim postopkom in postopkom, ki se je pri naslovnem sodišču vodil pod opr. št. Pd 31/2021 in s tem v zvezi v pritožbi predložene listine niso pravno relevantne. Dejstva, ki naj bi izhajala iz prepisa zaslišanja mld. otrok tožnice iz kazenskega postopka, ki očitno še ni končan in dejstvo, da je bila odpoved, ki jo je toženka podala bratu tožnika (svojemu soprogu) nezakonita, še ne predpostavljajo neresničnosti toženkinih navedb o sprejetih dogovorih, ki jih je zatrjevala v tem postopku. V slednjem pa si je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov lahko ustvarilo mnenje o pravilnosti navedb ene in druge stranke. Pritožbene navedbe v zvezi z izvršilnim postopkom so za odločitev nepomembne, tožnik pa niti ne navaja, kako bi lahko vplivale na odločitev.

13. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel je toženki dolžan povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo zoper sodbo (priglašenih 600 točk), 2 % materialnih stroškov (12 točk) ter 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 447,98 EUR (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 dr. Nina Plavšak v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str.:156. 2 Vsekakor je v tem sporu indikativen podatek, ki izhaja iz listin (A2), da je bil tožnik pri toženki zaposlen praktično točno toliko časa (4 leta, 11 mesecev in 6 dni), kot je sicer po določbah ZPIZ-2, glede na svojo starost, potreboval pokojninske dobe za pridobitev invalidske pokojnine (4 leta in 8 mesecev). Ta podatek dodatno utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o sklenjenih dogovorih med strankami.