Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za predhodno vprašanje, ni pravilno. O predhodnem vprašanju govorimo, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje.

Kadar gre za razmerje med pravdnim in kazenskim postopkom, kot je to v konkretnem primeru, bi šlo lahko za predhodno vprašanje le, če bi bil obstoj kaznivega dejanja pogoj za nastanek določene civilno pravne posledice, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

Nastanek civilno pravne posledice (odškodninske odgovornosti po določbah ZFPPIPP) v konkretnem primeru ni in ne more biti odvisen od ugotovitve, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je z obtožnico očitano toženi stranki.

Sodišče prve stopnje namreč lahko odloči o obstoju odškodninske odgovornosti po ZFPPIPP, ne da bi se opredeljevalo, ali iz dejanskega stanja, ki je podlaga nastanka civilne obveznosti izhaja tudi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Odločitev pravdnega sodišča zato ni odvisna od okoliščine, ali bo tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek prekinilo do pravnomočne odločbe v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opravilno V K 61671/2012. 2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zakon o pravdnem postopku v določbi 206. člena omogoča prekinitev postopka, če so za to izpolnjeni predvideni razlogi. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje postopek prekinilo, ker je odločilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP).

6. Stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za predhodno vprašanje, ni pravilno. O predhodnem vprašanju govorimo, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (13. člen ZPP). Kadar gre za razmerje med pravdnim in kazenskim postopkom, kot je to v konkretnem primeru, bi šlo lahko za predhodno vprašanje le, če bi bil obstoj kaznivega dejanja pogoj za nastanek določene civilno pravne posledice, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Tožeča stranka se je sicer v pripravljalni vlogi z dne 22. 4. 2016 v okviru svoje trditvene podlage sklicevala tudi na obtožna akta, ki sta bila zoper toženo stranko kot obtoženko vložena v kazenskem postopku X K 54005/2013 in V K 61671/2012. Vendar navedeno ni odločilno za odločanje o prekinitvi postopka. Ključno je namreč, da tožeča stranka v konkretni zadevi vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila, ker ob nastopu insolventnosti tožeče stranke kot članica poslovodstva ni ravnala v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Nastanek civilno pravne posledice (odškodninske odgovornosti po določbah ZFPPIPP) v konkretnem primeru zato ni in ne more biti odvisen od ugotovitve, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je z obtožnico (A44) očitano toženi stranki v zadevi, ki jo Okrožno sodišče v Ljubljani vodi pod opr. št. V K 61671/2012. Sodišče prve stopnje namreč lahko odloči o obstoju odškodninske odgovornosti po ZFPPIPP, ne da bi se opredeljevalo, ali iz dejanskega stanja, ki je podlaga nastanka civilne obveznosti izhaja tudi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Odločitev pravdnega sodišča zato ni odvisna od okoliščine, ali bo tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena. Zgolj dejstvo, da se bo lahko izkazalo, da iz obravnavanega historičnega dogodka izhajata tako odškodninska odgovornost, kot tudi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne daje podlage za prekinitev pravdnega postopka zaradi odločanja o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, temveč gre zgolj za identično dejansko stanje (14. člen ZPP). Ko pravdno in kazensko sodišče rešujeta identično dejansko stanje, pa določbe 206. člena ZPP ni mogoče uporabiti.1

7. Upoštevaje zgoraj navedeno, prekinitev postopka tudi ni mogoča iz razloga ekonomičnosti, ker naj bi se v kazenski zadevi V K 61671/2012 že izvajal dokazni postopek. Poleg tega, da se je dokazni postopek začel izvajati tudi v obravnavani pravdni zadevi, je razlog ekonomičnost lahko upoštevan zgolj, če so spoštovana postopkovna pravila. Le-ta pa v primerih identičnega dejanskega stanja prekinitve postopka ne omogočajo.

8. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče dodaja, da v fazi odločanja o pritožbi zoper sklep o prekinitvi postopka ni mogoče odločati o drugih vidikih spora (npr. o trenutku nastopa insolventnosti in temelju zahtevka), kot le o tistih, ki so relevantna za odločitev o prekinitvi postopka, zato se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. čelna ZPP).

1 Primerjaj Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 139 – 140 in Rijavec V., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 125, 127 in Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 308.