Jedro

Določba 16. čl. ZVPSBNO ne predpisuje takšnega načina določanja odškodnine, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ko je glede na zakonske kriterije odmerilo odškodnino, nato pa jo zmanjšalo oziroma zvišalo za določen odstotek glede na pomen zadeve za stranko.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožnici poleg že pravnomočno prisojenega zneska odškodnine plačati še 480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2008 dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici prisodilo odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v višini 720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2008 dalje in pravdne stroške v višini 202,00 EUR, v preostalem pa njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer kot bistveno navaja, da judikati ESČP, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, po vsebini oziroma pomenu zadeve za stranko, ki je eden od kriterijev za določitev višine odškodnine, niso primerljivi z obravnavanim primerom. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in odločilo v nasprotju z načelom individualizacije, ker je višino odškodnine določilo povsem matematično, moralo pa bi jo individualizirati znotraj okvirov, ki jih določa ZVPSBNO. Prav tako ni ravnalo pravilno, ko je osnovo določene odškodnine najprej znižalo na 45 %, nato pa znesek zaradi pomena zadeve za tožnico zvišalo. Tožnica višjo odškodnino utemeljuje tudi z izjemnim pomenom obravnavane zadeve za njeno življenje ter navaja podobne judikate ESČP z višjimi odškodninami. Sodišče je štelo, da je bilo v zadevi odločeno na sedmih juridičnih stopnjah, ni pa upoštevalo, da je bilo vsebinsko odločeno le na treh stopnjah (ostale odločitve so bile izdane v postopku zavarovanja po ZIZ) ter da je do bistvenega zastoja prišlo v času od vložitve tožbe do odločitve višjega sodišča, ko je poteklo več kot osem let. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnica v pritožbi med drugim uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, toda iz tega razloga sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati (šesti odstavek 20. člena ZVPSBNO v zvezi s prvim odstavkom 458. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

5. Kriteriji za odmero odškodnine so določeni v tretjem odstavku 16. člena ZVPSBNO, ki napotuje tudi na 4. člen tega zakona, kar je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, in sicer je glede na te kriterije ugotovilo naslednje pravno odločilno dejansko stanje: * tožnica ni z ničimer prispevala k trajanju postopka; * do večjih zastojev v postopku je prišlo pri odločanju sodišč, in sicer pri odločanju o obeh pritožbah zoper sklep o začasni odredbi in pri izdaji končne odločbe; * postopek je trajal 9 let in 15 dni; * obravnavana zadeva je imela za tožnico velik pomen; * zadeva je bila relativno zapletena v dejanskem in pravnem pogledu.

6. Utemeljeno pa tožnica graja uporabo materialnega prava. V skladu s 16. členom navedenega zakona se odškodnina prisoja v razponu od 300,00 EUR do 5.000,00 EUR, sodišče pa mora pri določanju višine v tem razponu upoštevati zgoraj navedene kriterije in na tej podlagi določiti višino odškodnine. Zakon ne predpisuje načina, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ko je najprej določilo odškodnino v višini 1.200,00 EUR, jo nato zmanjšalo na 45 % tega zneska, nato pa zaradi pomena zadeve za tožnico povečalo na 60 % tega zneska (16. odstavek na 14. strani sodbe), zato je takšno določanje odškodnine v nasprotju s 16. členom ZVPSBNO. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev in primerljive sodne prakse (1), je po mnenju pritožbenega sodišča primerna denarna odškodnina 1.200,00 EUR, zato je izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno tako spremenilo, da je tožnici poleg že prisojenih 720,00 EUR priznalo še odškodnino v višini 480,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Takšen znesek je tudi primerljiv z zneski sodne prakse ESČP, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica (upoštevaje dejstvo, ki je znano tudi tožnici, da so zneski, prisojeni pred ESČP, veliko višji, kot pred sodišči držav članic).

7. Tožnica je s pritožbo sicer delno uspela, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša njen pritožbeni uspeh 7,5 % (480,00 EUR od s pritožbo še vtoževanih 6.280,00 EUR), kar je sorazmerno majhen del (tretji odstavek 155. člen ZPP).

(1) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 5. 2011, opr. št. II Cp 1393/2011, sodba in sklep Višjega sodišča v Celju z dne 21. 7. 2011, opr. št. I Cp 141/2011.