Jedro

Tožnik je ob uporabi svojega računalniškega gesla z vpisom neresničnih podatkov na vlogi vlagatelja protipravno posegel v ustrezno podatkovno bazo z namenom, da pridobi vlagatelju protipravno premoženjsko korist. S tem je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz določbe tretjega odstavka 257. člena KZ-1, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po določbi prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2009 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. …. z dne 9. 12. 2009, zaradi česar se razveljavita; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na delo, ga od 16. 1. 2010 do 31. 5. 2010 in od 1. 7. 2010 do 31. 7. 2010 ter po prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas pri A, prijaviti v socialno zavarovanje, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka po pravilno izvedenem postopku in iz utemeljenih vsebinskih razlogov izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu višjega svetovalca.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da 2. 6. 2009 ni protipravno posegel v podatkovno bazo vloge A.A z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi v znesku 2.475,42 EUR ter s tem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz določbe 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 155/2008). Takšno kaznivo dejanje se lahko stori zgolj z direktnim in ne z eventuelnim naklepom, kot je to razvidno iz izpodbijane sodbe. Priče niso potrdile tega, da je A.A. pridobil kakršnokoli premoženjsko korist. Če bi bilo temu tako, potem priča ne bi zahtevala vračila stroškov prihoda na sodišče. Meni, da mu tožena stranka pred odpovedjo pogodbe ni omogočila zagovora. Res ga je preložila iz prvotno določenega dne 29. 9. 2009 na 13. 10. 2009, vendar glede takšne preložitve ni imela izkazanega vabila. Ves čas se je skliceval, da postopki ročnega sledenja na računalniški aplikaciji pri toženi stranki niso bili ustrezno urejeni. Vedno je bilo potrebno posegati v podatkovne baze v številnih primerih in na enak način, kot je to storil v spornem primeru A.A.. Takšen način dela mu je odredila nadrejena delavka B.B., ki ga ni smel odkloniti. Delo ročne sledljivosti je potekalo na neprimerni aplikaciji, zaradi česar je pogosto prihajalo do napak. Tožnik je pripravil navodila za ročno sledljivost, ki so bila poslana dne 5. 2. 2009 na skupen strežnik, o čemer sta bila seznanjena nadrejena delavka in vodja oddelka C.C., vendar sta to zanikala. Tožnik je obravnaval sporni primer skladno z navodili za ročno sledljivost. Nikakor ne pristaja, da je pri obdelavi tega primera kakorkoli zlorabil položaj. Ker stranka A.A. ni podala vloge za leto 2006, se je odločil testirati to vlogo, ker se mu je zdela najbolj primerna. Prva varianta testa je bila dne 4. 2. 2009. V naslednjih mesecih je prišlo do novih verzij aplikacije, zaradi česar se je odločil, da bo ponovno testiral isto vlogo. Če so kmetje kljub neoddaji vloge v letu 2006 še izvajali določene ukrepe SKOP, niso bili več zavezani do vračanja sredstev, ki so jih prejeli v letih pred tem. Tako je dne 2. 6. 2009 ponovno naredil test na tem primeru, ustrezno pripravil površino, ki bi pomenila, da je upravičenec kljub neoddaji vloge upravičen do izvajanja ukrepa. Nato je odstranil hipotetično kontrolo terena in posebej popravil vrednost količine za izvajanje na začetno vrednost, ki je bila 0. Ponovno opozarja, da tožena stranka v tem času ni zagotovila primerne aplikacije za ročno sledljivost. Bil je edini pri toženi stranki, ki je reševal 2 % vlog za ročno sledenje, čeprav za to ni bilo na razpolago primerne programske opreme. Res sta pri toženi stranki obstajali testna in produkcijska baza, ki pa sta bili okrnjeni in pogojno neuporabni. Nadrejene je zanimalo izključno samo število rešenih primerov ob tedenskem poročanju. Tožnik je imel možnost sporno vlogo ponovno vrniti v celotno fazo vnosa, vendar to ni bilo možno, saj je dobil s strani nadrejenih odredbo, da naj do nadaljnjega rešuje samo prioritetne zadeve po nalogu vodje projekta, zaradi česar je ostala sporna vloga še vedno nerešena. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je pri presoji kršitve izhajalo le iz dokumenta – poizvedba, ki je bila izdelana za primer G. … . Ne strinja z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da ni bil upravičen zaprositi za dostavo Mate-sled za stranko A.A.. Tožnik je pridobival vloge izključno iz petega seznama. Neresnične so trditve tožene stranke, da ni bilo razloga, da je konkretna vloga prišla na seznam ročne sledljivosti v nasprotju s smernicami. Tožena stranka jih v postopku ni predložila. Odločitvenega lista v spisu ni bilo. Ni utemeljeno zatrjevanje, da ni bilo nobenega razloga, da bi se spis ponovno obravnaval, ker je bil že poprej izdelan odločitveni list. V zvezi z obdelavo navedbe vloge se sklicuje na podoben primer vloge stranke D.D.. Tožnik je moral za rešene vloge v vsakem primeru izpolniti nov odločitveni list ter vpisati spremenjene podatke v aplikacijo, pod opombe pa vpisati način rešitve. Vsega tega ni storil, ker vloga še ni bila zaključena. Zmoten je zaključek sodišča, da bi sporna vloga brez posega dne 2. 6. 2009 prišla v status NI OK, saj je bila v takšnem statusu več kot eno leto, pa ni dokazano, da bi šla na vračilo. Meni, da je na vlogi lahko delal tudi kdo drug z njegovim geslom. Tožnik ni bil deležen vseh informacij glede SKOP izobraževanja. Meni, da v spornem času ni bilo predpisanih delovnih postopkov za ročno sledljivost na aplikaciji, zaradi česar se mu ne more očitati nikakršna zloraba položaja. Za malomarno in nepravilno delo bi morali odgovarjati njegovi nadrejeni delavci. V spisu je dovolj listinskih dokazov in podatkov v njegovo korist, ki jim bi moralo sodišče dati večji pomen. Dokazno breme za ugotovitev hujših kršitev delovnih obveznosti je na toženi stranki. V dvomu je potrebno odločiti v korist šibkejše stranke, to je delavca. V skladu z navedenimi razlogi je sodišče prve stopnje napačno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožena stranka je tožniku dokazala, da je s posegom v aplikacijo stranke A.A. povzročil, da se stranki ne bi generirala odločba za vračilo sredstev. Tožniku ni bilo potrebno izdati odločitvenega lista za sledljivost za leti 2004, 2005 in 2006, ker je bil ta že izdan dne 9. 5. 2008. Vzorčna kontrola meseca avgusta 2009 je pokazala napako na navedeni vlogi. Tožnik je z očitano kršitvijo uresničil znake kaznivega dejanja po določbi 257. člena KZ-1. V dokaznem postopku se je ugotovilo, da njegovega gesla ni mogel uporabiti drug delavec. Tožnik je imel status višjega svetovalca, pri čemer je imel na področjih testnega in produkcijskega okolja obravnavanja aplikacij veliko izkušenj. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, ko je izvedlo razpoložljive dokaze ter dodatno zaslišalo predlagani priči, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka s sklepom z dne 14. 10. 2009, ki je bil potrjen s sklepom pristojne vladne komisije z dne 2. 12. 2009, izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu višjega svetovalca v Oddelku za sonaravno kmetijstvo v sektorju za neposredna plačila, iz odpovednega razloga po določbi prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, to je zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz določbe tretjega odstavka 257. člena KZ-1. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik ob uporabi svojega računalniškega gesla dne 2. 6. 2009 med 13. in 14. uro z vpisom neresničnih podatkov na vlogi A.A. za leto 2006 protipravno posegel v ustrezno podatkovno bazo z namenom, da pridobi vlagatelju protipravno premoženjsko korist v znesku 2.475,42 EUR, saj je vlagatelju zaradi posega v stanje vloge navedenega zneska ne bi bilo potrebno več vrniti. Tožena stranka je skladno z določbo prvega odstavka 110. člena ZDR ugotovila, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem tožnika niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je na delovnem mestu višjega svetovalca ravnal v nasprotju s svojimi obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je s storitvijo očitane kršitve okrnil ugled državnega organa ter porušil zaupanje nadrejenih delavcev v poštenost in zakonitost njegovega dela. Poleg tega je ravnal v nasprotju s kodeksom ravnanja javnih uslužbencev, saj so ti posebej zavezani k zakonitemu, strokovnemu in častnemu ravnanju v službi. Sodišče prve stopnje je preizkusilo utemeljenost izredne odpovedi in ugotovilo, da je bila podana tožniku po zakonito izvedenem postopku in iz utemeljenih odpovednih razlogov. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema takšne ugotovitve v izpodbijani sodbi.

Tožena stranka ni v ničemer kršila pravice tožnika do zagovora kot to zmotno izpostavlja pritožba. Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko izjavi o očitanih kršitvah, in ne ugotavljanju dejanskega stanja kršitev. Tudi sicer predstavlja zagovor zadnji možni čas za delodajalca, da se dokončno seznani z razlogi za odpoved pogodbe. V konkretnem primeru je tožena stranka že dne 25. 9. 2009 prejela od tožnikovega pooblaščenca obvestilo, da gre pri kršitvah za pavšalne in nedokazane trditve delodajalca. Tožena stranka je najprej določen zagovor za dne 29. 9. 2009 na prošnjo tožnika prestavila na dne 13. 10. 2009. Sodišče prve stopnje je glede tega zaslišalo vodjo službe za splošne zadeve tožene stranke E.E., ki je na vse načine poskušal priti v stik s pooblaščencem, z njim je dejansko govoril nekaj dni po 29. 9. 2009 in dobil od njega informacijo, da bo o preloženem datumu zagovora povprašal še tožnika. Kasneje E.E. s pooblaščencem ni mogel več vzpostaviti kontakta niti po telefonu ali SMS sporočilu, nakar so mu s strani tožene stranke poslali priporočeno pošto o datumu zagovora, ki jo je pooblaščenec prevzel šele dne 15. 10. 2009. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka storila vse, da bi tožniku omogočila zagovor, saj ga je na njegovo željo prestavila na drug datum, potem pa ga na vse mogoče načine poskušala o tem obvestiti. Tožnik in nenazadnje njegov pooblaščenec sta imela možnost, da bi podala zagovor v pisni obliki, če tožnik iz zdravstvenih razlogov ni bil sposoben priti k toženi stranki, pa tega nista storila, zaradi česar nosita posledice takšnega ravnanja. Za presojo tega vprašanja pa je pomembno, da je bila tožena stranka vezana na predpisan subjektivni rok podaje izredne odpovedi, zaradi česar po tako izkazanih poskusih obveščanja stranka o preloženem datumu zagovora ni bila dolžna čakati v nedogled z obravnavanjem zadeve, saj bi to lahko preprečilo pravočasno podajo izredne odpovedi. Tudi sicer je glede takšne odpovedi v celoti razpolagala s popolnimi podatki (ugotovitve vzorčne kontrole) o očitani kršitvi delovnih obveznosti tožnika.

V postopku izredne odpovedi je bilo ugotovljeno, da je tožnik v spornem primeru kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja iz določbe tretjega odstavka 257. člena KZ-1. Po navedeni določbi, ki predstavlja kvalificirano obliko takšnega kaznivega dejanja, se uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti, kaznuje z zaporom od 3 mesecev do 5 let. V delovnem pravu velja pravilo, da če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, lahko delodajalec v takšnem primeru sam ugotavlja znake kaznivega dejanja, čeprav zoper delavca ni bil uveden oziroma zaključen kazenski postopek (tako Irena Bečan, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba Ljubljana, leto 2008, stran 526). Znaki kaznivega dejanja so predpisani v posebnem delu KZ-1, na podlagi katerih je zakonodajalec razmejil področje kriminalnega dejanja storilca od dovoljenega, medtem ko je v določbi prvega odstavka 24. člena splošnega dela KZ-1 opredeljena kazenska odgovornost storilca kaznivega dejanja, ki jo ugotovi sodišče v kazenski sodbi.

Vendar v delovnih sporih za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede kršitev delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, ni potrebno ugotavljati delavčeve kazenske odgovornosti, saj zakon ne predvideva, da se mora glede tega ugotoviti tudi subjektivni element storitve kaznivega dejanja, to je naklep ali malomarnost. Zato ugotovitev v konkretnem primeru, da je tožnik pri obravnavanju sporne zadeve ravnal z eventuelnim in ne z direktnim naklepom, ne predstavlja takšnega odločilnega elementa, ki bi kakorkoli zmanjševal težo očitane kršitve iz izredne odpovedi. Poleg tega je uresničitev takšnega kaznivega dejanja dokončna samo z zlorabo položaja uradne osebe oziroma javnega uslužbenca, zaradi česar ni potrebno, da bi bila v tej zvezi protipravna premoženjska korist tudi dejansko pridobljena (tako Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Ljubljana, leto 2002, stran 610).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je v konkretnem primeru kršitev z opisanimi znaki kaznivega dejanja lahko uresničil samo tožnik z lastnim uporabniškim geslom ..., ki je dne 2. 6. 2009 posegel v vlogo stranke A.A. G. ..., ki je bila pripeljana v končni status SLED OK, s čimer navedeni stranki, če vzorčna kontrola tožene stranke v mesecu avgustu 2009 takšne kršitve ne bi odkrila, ne bi bila izdana odločba za vrnitev sredstev v znesku 2.475,42 EUR. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ocenilo izvedene dokaze in obrazložilo razloge, zakaj je določenim dokazom, predvsem pa podanim izpovedbam, dalo večji pomen od izpovedbe tožnika in njegovim strokovnim videnjem spornega primera.

Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je šlo pri tožnikovem posegu v vlogi stranke A.A. za aplikacijsko napako, saj bi se potem takšna napaka lahko pojavila pri vseh vlogah. Za odločitev o protipravnem ravnanju tožnika pa je pomembno, da je kritičnega dne izvedel več operacij na tipkovnici računalnika, ki so imele za posledico končno spremembo stanja na aplikaciji. Vsak delavec na računalniku (z uporabo gesla, ki je tajno in samo njemu znano) vpisuje v program podatke, za katere ima interes, pri čemer računalnik sam po sebi ničesar ne dodaja, spreminja ali odvzema mimo delovanja uporabnika. Zato ne more biti sprejemljivo, da je tožnik takrat vnašal konkretne podatke, računalnik pa naj bi pokazal drugačno stanje. Prav tako ne more biti upoštevno njegovo sklicevanje, da je v spornem primeru testiral računalniški program, saj je tožena stranka v sporu dokazala, da ima ločeno testno in produkcijsko bazo. V tej zvezi tudi izostanek navodil (na katere se sklicuje tožnik, da bi jih tožena stranka morala sprejeti), ki bi natančneje predvidela postopek sledenja na takšnih aplikacijah, ne more spremeniti očitanega tožnikovega protipravnega ravnanja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Gre predvsem za vprašanje obstoja odločitvenega lista v vlogi stranke A.A., saj je tožena stranka dokazala, da je bil v zadevi takšen list že izdelan dne 9. 5. 2008, ki se je nahajal v mapi dokumentov za sledenje, kar pomeni, da je bila sledljivost za navedeno vlogo dokončna obdelana, zaradi česar ni bilo potrebe, da bi tožnik kakorkoli še dodatno delal na tem primeru. V kolikor pa je smatral, da odločitvenega lista v navedeni vlogi ni bilo, pa bi ga lahko sam napravil in o tem obvestil pristojne delavce, saj je imel v spornem času od meseca junija do avgusta 2009 (ko je prišlo do vzorčne kontrole) dovolj časa in možnosti, da bi to izpolnil v roku, določenim z upravnim postopkovnim predpisom. Poleg tega pritožbeno sodišče ne smatra za pomembno tožnikovo zavzemanje, da v zadevi ni imel namena pridobitve premoženjske koristi A.A., ki ga je poznal zgolj iz volilne kampanije, predvsem pa glede tega, ker je kot priča priglasil stroške prihoda na sodišče, ki jih najbrž ne bi, če bi tožnik res imel takšen namen, kot se mu to očita v izredni odpovedi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).