Jedro

ZPP v 328. členu in v 344. členu ne določa, da bi bilo potrebno pred odločitvijo o predlogu za popravo sodbe le-tega vročiti nasprotni stranki v odgovor. Da je temu tako, kaže možnost začeti s postopkom za popravo sodbe tudi po uradni dolžnosti, ki ne terja obveščanja strank pred odločitvijo sodišča. Do zamude ne more priti pred zapadlostjo odškodninske terjatve, ki zapade takrat, ko oškodovancu nastane - praviloma s koncem zdravljenja.

Pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka in rente se upošteva zaslužek, ki bi ga tožnica prejela glede na normalen tek stvari, če do poškodbe in s tem do odsotnosti z dela oziroma nezmožnosti za delo ne bi prišlo. Gre torej za zaslužek, ki ga tožnica zaradi poškodbe (od prenehanja delovnega razmerja, med katerim je prišlo do nezgode) ni mogla oziroma ne more doseči. Škoda, ki se kaže v prikrajšanju na zaslužku, se določa na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari gledano s perspektive časa škodnega dogodka.

Izvedba predlaganih dokazov je namenjena dokazovanju s strani stranke predhodno zatrjevanih dejstev in ne more služiti ugotavljanju dejstev, ki jih stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, predhodno ni zatrjevala (t. i. informativni dokaz). Izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov je v določenih primerih dopustna, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in popravni sklep potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača odškodnino v znesku 72.976,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, višji tožbeni zahtevek iz naslova škod, ki so v prisojeni odškodnini zajete, pa je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek iz naslova izgube na zaslužku za čas od 1. 5. 2011 do 31. 3. 2014 in iz naslova mesečne rente od 1. 4. 2014 dalje (II. točka izreka). Toženki je še naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v znesku 4.854,23 EUR (III. točka izreka).

2. Toženka je v pritožbenem roku predlagala popravo sodbe v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom ugodilo toženkinemu predlogu in sodbo sodišča prve stopnje popravilo tako, da je datum vložitve tožbe nadomestilo z datumom 23. 9. 2015. 3. Zoper navedeno sodbo in popravni sklep se pravočasno pritožuje tožnica. Sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo materialne škode iz naslova izgube na dohodku za čas od 1. 5. 2011 do 31. 3. 2014 in iz naslova mesečne rente v znesku 151,15 EUR neto od 1. 4. 2014 dalje, ter posledično zoper stroškovno odločitev. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo navedenemu zahtevku. Povzema razloge prvostopenjskega sodišča, na podlagi katerih je zaključilo, da zahtevek ni utemeljen. Meni, da je ugotovitev sodišča, da je bila tožnica od 28. 3. 2010 do 18. 2. 2016 v bolniškem staležu v nasprotju z ugotovitvijo, da je bila od 6. 5. 2011 vodena v evidenci brezposelnih oseb. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ni podala nobenih trditev o prejetih dohodkih pred obravnavano nesrečo. Že v tožbi je utemeljila vtoževano izgubo na zaslužku od 1. 5. 2011, ko je začela prejemati denarno nadomestilo pri ZRSZ v znesku 409,27 EUR neto. Tožnica je v tožbi tudi navedla znesek minimalnih plač za posamezna obdobja in zahtevala razliko v neto zneskih za omenjeno obdobje, ki znaša 4.798,61 EUR. Toženka višini ni oporekala oziroma ji je ugovarjala le pavšalno. Tožnica je tudi navedla, da še danes prejema enako nadomestilo za brezposelnega invalida. Ker tožnica ni mogla ugotoviti bruto zneska je predlagala izvedenca finančne stroke, pa tudi poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije z namenom, da se ugotovi obseg izplačil tožnici. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo omenjene dokazne predloge. Spregledalo pa je tudi, da je tožnica kot dokaz pod I. točko tožbe predlagala vpogled v celotno dokumentacijo spisa Okrajnega sodišča v Kranju P 105/2011, in sicer v vse dokaze v omenjenem spisu ter v vse vloge, ki naj se tako upoštevajo kot trditvena podlaga tožnice. Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 2. 9. 2015 v predmetni zadevi kot dokaz navedla še poizvedbe pri ZZZS glede tožničinih zaposlitev. Tožnica je navedla, da je bila pred nezgodo ves čas neprekinjeno zaposlena tako pri zadnjem delodajalcu Športni center..., d.o.o. kot v drugih gospodarskih družbah. Sodišče je v 4. točki izpodbijane sodbe vpogledalo v listine v spisu P 105/2011, kar pomeni, da je tožnica izkazala, da je bila pred poškodbo neprekinjeno zaposlena, dokazala pa je tudi višino prejemkov, ki se niso spreminjali do 23. 6. 2016, ko je bila tožnici priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 266,06 EUR. Tožnica je od 6. 5. 2011 prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje. Neutemeljene in protispisne so zato trditve sodišča, da ni podala ustrezne trditvene podlage, na podlagi katere bi sodišče lahko sklepalo, katere dohodke bi tožnica prejemala po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu Športni center..., d.o.o. Škoda zaradi izgube na zaslužku, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira bodoča škoda, pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo. O povrnitvi te škode se odloča na podlagi predvidevanj. Da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazovati z gotovostjo, pač pa je o tem mogoče sklepati z večjo ali manjšo verjetnostjo. Tako tudi sodna praksa in pravna teorija, ki zastopa stališče o obstoju objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril. Za napolnitev pravnega standarda normalnega teka stvari se pri oškodovancih, ki so zaposleni za nedoločen ali za določen čas, upošteva enako merilo. Čeprav oškodovanec z zaposlitvijo za določen čas ali s pogodbenim ali priložnostnim delom ni imel stalne zaposlitve, je vendarle z delom redno pridobival zaslužek. Neuresničljiva je zahteva, da mora oškodovanec, ki je pred škodnim dogodkom zaslužek pridobival izven stalne zaposlitve, izkazati za verjetno, da bi ga pridobival po škodnem dogodku vse do izpolnitve pogojev za upokojitev. Naslovno sodišče pa je tudi nepopolno obrazložilo tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Zdravljenje je po ugotovitvi izvedenca sicer trajalo do 23. 9. 2015, a toženka ugovora glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti ni podala. Zato je odločitev o teku obresti od vložitve tožbe pravilna. Sicer pa je izvedenec prim. A. A. v izvedenskem mnenju, ki ga je tožnica predložila v spis, ugotovil, da je bilo pri tožnici stanje dokončno 15. 4. 2015, kar pomeni, da je bil tedaj znan obseg tožničine škode in bi moralo sodišče omenjeni datum upoštevati kot odločilen.

4. V pritožbi zoper popravni sklep tožnica uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da se toženka zoper I. točko sodbe, ki jo je sodišče popravilo, ni pritožila. Toženka je predlagala popravo tožbe, ki pa je tožnica ni prejela, zato se do navedb v predlogu ni mogla izjasniti. S tem je sodišče kršilo določbo 344. člena ZPP, ki določa, da je treba pritožbo zoper izpodbijani sklep oziroma predlog za popravo izpodbijane odločbe, ki ima za stranko materialnopravne posledice, posredovati nasprotni stranki v odgovor. Sodišče je v izpodbijani sodbi v 46. točki sicer pravilno ugotovilo, da iz izvedenskega mnenja dr. B. B. izhaja, da je tožničino zdravljenje trajalo do 23. 9. 2015, in da toženka v izpolnitveno zamudo ni mogla priti do zaključka zdravljenja. Vendar pa je spregledalo, da je toženka ugovor začetka teka obresti podala prepozno in ga ne bi smelo upoštevati.

5. Toženka je na obe pritožbi odgovorila in predlagala njuni zavrnitvi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper popravni sklep

7. V obravnavani zadevi je z izpodbijano sodbo že pravnomočno odločeno, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 72.976,19 EUR. Sodišče prve stopnje je s sodbo tudi odločilo, da zakonske zamudne obresti od te odškodnine tečejo od vložitve tožbe (op. 15. 4. 2014), čeprav je v obrazložitvi jasno navedlo, da te tečejo od 23. 9. 2015 in tudi obrazložilo zakaj tako. Na predlog toženke je sodišče glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine izdalo popravni sklep, s katerim je popravilo datum začetka teka obresti, saj je ugotovilo, da je pri navedbi datuma začetka teka obresti prišlo do očitne pisne napake. Čeprav sodišče prve stopnje predloga za izdajo popravnega sklepa ni vročalo tožnici v odgovor, ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. ZPP v 328. členu in v 344. členu ne določa, da bi bilo potrebno pred odločitvijo o predlogu za popravo sodbe le-tega vročiti nasprotni stranki v odgovor. Da je temu tako, kaže možnost začeti s postopkom za popravo sodbe tudi po uradni dolžnosti, ki ne terja obveščanja strank pred odločitvijo sodišča. Ravno z vložitvijo pritožbe zoper popravni sklep pa je bila tožnici omogočena pravica do izjave, ki jo je tudi izkoristila. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da toženka ni ugovarjala teku zakonskih zamudnih obresti. Že v odgovoru na tožbo je prerekala tožbeni zahtevek tudi v obrestnem delu (list. št. 31). Zato je sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, od kdaj je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno 23. 9. 2015. Za takšno ugotovitev je imelo oporo v izvedenskem mnenju izvedenca dr. B. B., ki je bil postavljen v obravnavani zadevi in mu tožnica glede datuma zaključka zdravljenja ni oporekala. Tožničino pritožbeno sklicevanje na izvedensko mnenje dr. A. A. v drugem pravdnem postopku (glede ugotovljenega datuma o dokončnem zdravstvenem stanju tožnice), v katerem toženka ni nastopala kot stranka, tako ne more imeti odločilne teže.1 Sodišče prve stopnje je glede odločitve o začetku teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo materialno pravo, ki je v skladu s sodno prakso. Do zamude namreč ne more priti pred zapadlostjo odškodninske terjatve, ki zapade takrat, ko oškodovancu nastane - praviloma s koncem zdravljenja. Tožnici je ta škoda nastajala še med samim tekom pravdnega postopka do zaključka zdravljenja 23. 9. 2105, ko se je ustalila.

8. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani popravni sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima o izpodbijanem delu zahtevka vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si tudi ne nasprotujejo, zato jo je mogoče preizkusiti. Očitek kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ostaja na ravni pavšalnega zatrjevanja, saj pritožba ne pojasni, v čem naj bi se kazalo napačno povzemanje vsebine listin in izjav prič. Citirana kršitev (t. i. protispisnost) je napaka tehnične narave. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo), česa takšnega pa pritožba ne zatrjuje.

10. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnica po končanem zdravljenju (septembra 2015) ostala pridobitno sposobna. Zaradi razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela ji je priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto: pretežno sedeče delo, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, z možnostjo, da se večkrat sprehodi na krajše razdalje po ravnem, brez obremenitve, psihično nezahtevno delo s polnim delovnim časom od 19. 10. 2015 dalje. Tožnica je imela od 1. 10. 2009 do 31. 3. 2011 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas s polnim delovnim časom pri delodajalcu Športni center..., d.o.o. V bolniškem staležu je bila od 28. 3. 2010, ki ji je bil podaljšan do 18. 2. 2016. Od 6. 5. 2011 je tožnica vodena v evidenci brezposelnih oseb. Ugotovljeno je, da od 1. 5. 2011 prejema denarno nadomestilo za brezposelnega invalida (pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi določb Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti), od 23. 6. 2016 pa prejema kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti nadomestilo za invalidnost v znesku 266,06 EUR mesečno, od novembra 2018 pa v znesku 279,16 EUR mesečno.

11. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v bolniškem staležu od 28. 3. 2010 do 18. 2. 2016 ni v nasprotju z ugotovitvijo, da je od 6. 5. 2011 vodena v evidenci brezposelnih oseb. Pojem bolniški stalež je praviloma vezan na zaposlitev, vendar pa v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da je tožnica po preteku pogodbe vodena v evidenci brezposelnih oseb (in na podlagi ZZZPB prejemala nadomestilo), pomeni, da je bila v času od 28. 3. 2010 do 18. 2. 2016 zdravstveno nesposobna za delo zaradi posledic nezgode.

12. Odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka iz naslova izgube na zaslužku (za čas od 1. 5. 2011 do 31. 3. 2014) in denarne rente (od 1. 4. 2014 dalje) temelji na zaključku, da tožnica ni podala konkretnih trditev o prejetih dohodkih pred obravnavano nesrečo oziroma sploh ni podala trditvene podlage, na podlagi katere bi sodišče lahko sklepalo, kakšne dohodke bi tožnica prejemala po škodnem dogodku oziroma po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu Športni center..., d.o.o. 13. Podlago za presojo oškodovančevega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo v obliki mesečne rente predstavljata določba prvega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter določba drugega odstavka 174. člena OZ, po kateri mora odgovorna oseba poškodovanemu, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo (dosmrtno ali za določen čas). Škoda zaradi izgube zaslužka je bodoča škoda in jo predstavlja izguba zaslužka, ki je nastala zaradi delovne nezmožnosti. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Določba 174. člena OZ je tudi podlaga za presojo o zahtevku glede plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek.

14. Pritožba sicer pravilno opozarja, da se pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka in rente (v bodoče) upošteva zaslužek, ki bi ga tožnica prejela glede na normalen tek stvari, če do poškodbe in s tem do odsotnosti z dela oziroma nezmožnosti za delo ne bi prišlo. Gre torej za zaslužek, ki ga tožnica zaradi poškodbe (od prenehanja delovnega razmerja, med katerim je prišlo do nezgode) ni mogla oziroma ne more doseči. Škoda, ki se kaže v prikrajšanju na zaslužku, se določa na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari gledano s perspektive časa škodnega dogodka. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje gre za sklepanje, kakšne dohodke bi tožnica prejemala po prenehanju zaposlitve pri zadnjem delodajalcu. Gre za ugotavljanje povprečnega mesečnega zneska, ki bi ga tožnica prejemala, če bi delala. O tem je mogoče sklepati s stopnjo mejnega praga verjetnosti (in ne ugotavljati in dokazovati z gotovostjo oziroma s prepričanjem), saj gre za preslikavo preteklega stanja v prihodnje.

15. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju prikrajšanja tožnice pri dohodku v zvezi z vtoževano odškodnino za pretekli izgubljeni zaslužek in denarno rento pravilno izhajalo iz stališča, da je treba le-tega ocenjevati s primerjavo tožničinih dejanskih prejemkov (pred škodnim dogodkom) s prejemki, ki bi jih lahko realno pričakovala, če ne bi bilo škodnega dogodka. Trditvenega bremena na v zvezi z navedbo o izgubi tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica ni zmogla. Tožnica je trdila, da v kolikor do škodnega dogodka ne bi prišlo, bi z delom nadaljevala in bi zaslužila najmanj minimalno plačo in bi se preživljala tako kot pred nezgodo z fizičnim delom za določen čas, pogodbeno ali priložnostno. Izgubo na zaslužku in rento je utemeljevala s trditvami, da bi prejemala od 1. 5. 2011 najmanj minimalno plačo, ker pa prejema nadomestilo 409,27 EUR vtožuje prikrajšanje oziroma denarno rento za bodočo škodo. Tožnica je tudi trdila, da je ves čas pred nesrečo delala oziroma bila zaposlena pri raznih delodajalcih, pri katerih je prejemala dohodek. Glede na ugovorne navedbe toženke, naj tožnica pojasni in izkaže zaslužek pri raznih delodajalcih, s čimer je ugovarjala tudi višini izgube, bi morala tožnica najmanj navesti, pri katerih gospodarskih družbah in v katerem časovnem obdobju je delala ter kakšen dohodek je pridobivala, kot tudi konkretno navesti, kakšen zaslužek je pridobivala pri delodajalcu, pri katerem je bila zaposlena v času nezgode. Tožnica sploh ni zatrjevala, koliko je povprečno zaslužila v določenem daljšem obdobju pred nesrečo, da bi bilo mogoče na podlagi dokaznega postopka (dokaznega gradiva) preverljivo sklepati, kakšne dohodke bi prejemala v prihodnje po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu Športni center..., d.o.o. Trdila je le, da bi prejemala minimalno plačo, kar pa ob odsotnosti trditev glede preteklega zaslužka, zlasti ob trditvi, da ga je pridobivala s priložnostnimi deli in zaposlitvami za določen čas, ne pomeni, da je minimalno plačo dejansko prejemala pred nesrečo. Tožnica bi morala zatrjevati, koliko je v povprečju dejansko zaslužila v daljšem časovnem obdobju pred nesrečo. Le tako bi se lahko predvidela po normalnem teku stvari višina in stalnost zaslužka v bodoče. 16. Pomanjkanja ustreznih in potrebnih trditev pa ni mogoče dopolniti s predlaganjem dokazov (s postavitvijo izvedenca finančne stroke, s poizvedbami na Zavodu RS za zaposlovanje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije). O tem je bilo tožnici pojasnjeno že v izpodbijani sodbi. Izvedba predlaganih dokazov je namenjena dokazovanju s strani stranke predhodno zatrjevanih dejstev in ne more služiti ugotavljanju dejstev, ki jih stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, predhodno ni zatrjevala (t. i. informativni dokaz). Izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov je v določenih primerih dopustna, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Vsa dejstva oziroma okoliščine, potrebna za ugotovitev prikrajšanja v smeri tožničinih zaposlitev in višine pred škodnim dogodkom prejetih osebnih dohodkov, bi lahko tožnica zatrjevala in sama pridobila podatke. Ovire za to ni bilo oziroma jih tožnica ne zatrjuje.2 Dokaza z vpogledom v celotno dokumentacijo in vloge v pravdnem spisu Okrajnega sodišča v Kranju P 105/2011 pa tožnica ni predlagala za dokazovanje trditev o izgubi zaslužka, temveč v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti.3 Zato so pritožbene navedbe, da je tožnica predlagala, naj se vsebina vseh dokazov vključno z vlogami v omenjenem spisu upošteva kot trditvena podlaga tožnice v obravnavanem sporu, brez pomena, tudi sicer pa ostaja takšen predlog na ravni posplošenih zatrjevanj. Na predlagatelju dokaza je dolžnost substanciranja, katera konkretno zatrjevana dejstva naj se dokazujejo s točno določenim dokazom. Sodišče pa ni dolžno med množico listin iskati in ugotavljati, katere konkretne navedbe izmed obširnih želi stranka dokazovati z določenim dokazom izmed njihove množice.

17. Drži, da je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v obravnavanem spisu, označene kot priloge A2-A113, in v spis P 105/2011 (v listine, ki sta jih predlagali stranki), vendar pa z njimi kot že rečeno ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Po vpogledu vanje pa tudi ni izkazana tožničina trditev, da je bila pred nesrečo neprekinjeno zaposlena, saj gre za obširen obseg dokaznega gradiva v zvezi z obstojem temelja odškodninske odgovornosti in (ne)premoženjske škode, o čemer je že pravnomočno odločeno. O tistih dokazih, ki se tičejo še obravnavanega zahtevka, se je sodišče prve stopnje izreklo in ugotovilo v izpodbijani sodbi razviden dejanski substrat, ki pa ne omogoča ugotovitve, kakšne dohodke je tožnica prejemala pred škodnim dogodkom, ko naj bi bila neprekinjeno zaposlena; še manj, da bi dosegala dohodke v višini minimalne plače. Preteklo stalno zaposlenost in prejem dohodkov in njihovo višino bi morala tožnica najprej konkretneje obrazložiti, šele nato bi se lahko konkretna dejstva dokazovala z dokaznimi predlogi. V pritožbi izpostavljenih (a nepredloženih) potrdil delodajalca, pri katerem je bila tožnica zaposlena v času nezgode, tožnica ni nikoli ponudila tekom postopka pred nižjim sodiščem oziroma se nanju ni sklicevala, zato ju kot nova dokaza ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP) in se pritožbeno sodišče do (tudi sicer) pavšalnih pritožbenih trditev, kaj naj bi bila njuna vsebina, ne opredeljuje.

18. V zvezi z uveljavljanjem denarne rente od 1. 4. 2014 dalje pritožbeno sodišče le dodatno pojasnjuje, da je tožnica po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje od 19. 10. 2015 zmožna za delo za polni delovni čas, sicer za drugo delo (z določenimi omejitvami), kot ga je v času nesreče opravljala (delo čistilke), kar pomeni, da je po nesreči ostala pridobitno sposobna in tako lahko še vedno dela, a z določenimi omejitvami. Glede na takšno ugotovitev bi kazalo, da od tedaj dalje tožnica v luči določbe 174. člena OZ, ki omogoča plačevanje denarne rente v primeru popolne ali delne nezmožnosti za delo, ne bi bila upravičena do plačila rente. In ker tožnica ni navajala razlogov, zakaj po tem datumu ne bi mogla več delati, je podan dodatni razlog za zavrnitev zahtevka za plačilo rente od tega dne dalje.

19. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker niso podani niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker tožnica s pritožbama ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v zavrnitvi pritožb. Toženki ne gredo nobeni pritožbeni stroški, saj ji (sicer priglašeni) strošek sodne takse za odgovor na pritožbo zoper sodbo ni nastal (sodna taksa za to pravno sredstvo po ZST-1 ni predvidena), drugi pritožbeni stroški pa niso bili obrazloženo priglašeni. Zato je odločitev o njih odpadla.

1 Po podatkih spisa (list. št. 237, 245) je celo razvidno, da je to izvedensko mnenje tožnica le omenjala v vlogi z dne 26. 10. 2018 glede vprašanja pridobitne (ne)sposobnosti oziroma invalidnosti in s tem zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne pa v zvezi z vprašanjem zaključka zdravljenja; v spis ga niti ni predložila, toženka pa z uporabo mnenja v obravnavani zadevi ni soglašala. 2 Šele če bi sama stranka ne mogla doseči, da se ji izroči listina, ki je pri državnem organu ali osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, bi si jo moralo sodišče priskrbeti po uradni dolžnosti (226. člen ZPP). 3 Tožnica je predlagala določene dokazne listine v omenjeni pravdni zadevi, s katerimi je dokazovala temelj odškodninske odgovornosti toženke, ne pa obstoja premoženjske škode iz naslova izgube zaslužka.