Jedro

Toženec je namenoma, s kombinacijo svojih pravnih dejanj dosegel, da tožničina terjatev iz prej toženčevega (nepremičnega) premoženja ne more biti poplačana. To, da je zaradi odtujitve dela svojih nepremičnin toženec prejel kupnino, na tako presojo ne vpliva. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni naključje, da je vsa denarna sredstva, čeprav je vedel, da ima tožnica do njega terjatev, (z vednostjo toženke) naložil v kriptovalute, na katere tožnica z izvršbo realno ne more poseči. Glede na ugotovitev, da je bil glavni namen pogodbe izigrati tožnico kot upnico in ji preprečiti poplačilo, je pravilna materialnopravna presoja, da je pogodba zato v celoti nična. Pravilna pa je posledično tudi odločitev, da so neveljavni na podlagi te (nične) pogodbe izvedeni zemljiškoknjižni vpisi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo primarno zahteva ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice v korist druge toženke, ki je bila izvršena pri nepremičninah parc. št. 352/1, 353/2, 353/3, 359, 362, 616/1 in 616/2, vse k. o. ...,1 na podlagi Sporazuma o priznanju skupnih vlaganj ter prodajne pogodbe SV-183/18 z dne 10. 4. 2018 (v nadaljevanju Pogodba), nična ter se pri teh nepremičninah ponovno vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z izbrisom lastninske pravice v korist druge toženke (v nadaljevanju toženka) in ponovnim vpisom lastninske pravice v korist prvega toženca (v nadaljevanju toženec). Ugotovitev ničnosti vknjižbe zahteva tudi za (na podlagi iste pogodbe) v korist toženca vknjiženo služnost stanovanja (ID pravice ...), in sicer na parc. št. 353/2 k. o. ... ter njen izbris. Trdi, da sta toženca Pogodbo sklenila z namenom, da bi tožnici onemogočila poplačilo njene terjatve po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 198/2011. Taka pogodba je nična, posledično pa so neveljavne tudi izvedene vknjižbe, katerih izbris zahteva. Podredno tožnica zahteva ugotovitev, da vknjižba lastninske pravice v korist toženke v razmerju do tožnice nima učinka v obsegu, kot je potreben za poplačilo njene terjatve.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo primarnemu zahtevku. Po izvedenem dokaznem postopku je pritrdilo tožnici, da sta toženca Pogodbo sklenila izključno z namenom, da bi jo kot upnico izigrala, torej z nedopustnim nagibom. Sankcija ničnosti celotnega posla je po presoji sodišča prve stopnje zato utemeljena, posledično pa je utemeljen tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti izvedenih vknjižb. 3. Toženca zoper odločitev vlagata pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

V bistvenem navajata, da je bil namen sklepanja Pogodbe pravno urediti vlaganja druge toženke in pridobiti sredstva za morebitno izplačilo tožnice. Kot protispisno označujeta ugotovitev, da jima je bilo v času sklepanja Pogodbe znano, da ima tožnica do toženca terjatev, zagotovo pa jima ni bilo znano, da ta obstoji v višini, kot je veliko kasneje na podlagi tožničine pritožbe odločilo sodišče. Takrat namreč sodba še ni bila pravnomočna. To je bil razlog, da je toženec denar vložil v kriptovalute, saj je želel povečati znesek, da bi tožničino terjatev lažje plačal. Ne drži, da toženka vlaganj ni izvedla oziroma so bila minimalna. Nasprotujeta tudi zaključku, da je toženec toženki priznal previsok delež. Kot nepomembno označujeta vprašanje, ali so bila vlaganja izvedena v času zunajzakonske skupnosti ali ne. Toženca sta navedla, kakšna vlaganja so bila izvedena in njihovo vrednost, a jima sodišče ni sledilo. Pri tem ni navedlo utemeljenih razlogov, zakaj ni verjelo, da toženec v času med letoma 2008 in 2011 ni delal v delavnici in je večino stroškov nosila toženka. Poleg tega ni sledilo neprerekani trditvi, da je vložek v fasado znašal 12.000 EUR. Mnenje o tem bi lahko dal le izvedenec. Nasprotujeta razlogom, zaradi katerih sodišče ni sledilo trditvi, da je imela toženka prihranke. V kolikor bi njen bivši mož plačeval kredit, bi sama denar lahko prihranila, to pa bi bil lahko razlog, zakaj ne bi zahtevala deleža na skupnem premoženju. Ne strinjata se z ugotovitvijo, da je bila z njune strani ocenjena vrednost nepremičnin bistveno prenizka. Ocenjena vrednost ni bila dejanska tržna vrednost. Ponavljata, da se je sosednja nepremičnina prodala za okoli 100.000 EUR. Nepravilna je odločitev, da je nična tudi kupna pogodba, saj je bila kupnina v celoti plačana. Ker takrat dolg še ni obstajal, je bil denar naložen v kriptovalute. Da sedaj toženec ne more do denarja, je posledica spleta različnih okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe. Sodišče povsem pavšalno navaja, da toženki ne verjame, da je od matere denar dobila in da je bil sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju (v nadaljevanju Sporazum) sklenjen le za potrebe sklenitve sporne Pogodbe. To je neresnično in nelogično, saj se je toženka odpovedala dedovanju in tega ne more preklicati.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da toženca s pritožbo izpodbijata le dejansko stanje, za to pa ne ponudita ustreznih argumentov. Opozarja tudi na skopotrditveno podlago, na različne izpovedbe v zadevi P 198/2011 in P 170/2019 ter pritožbene novote (na primer o sklepanju pogodbe pri notarju, o ceni fasade). Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi le bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Te v obravnavani zadevi niso bile storjene. Na ostale kršitve pazi le na zahtevo stranke, ki mora biti obrazložena. Zgolj navedba pritožbenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP tej zahtevi ne zadosti.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo tudi relevantno dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in jih v celoti sprejema, ne bo ponavljalo. Prav tako ne bo ponavljalo argumentov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo dokazno oceno. Vsebina izpodbijane odločbe je namreč obema strankama poznana.

9. Preden bo podrobneje odgovorilo na posamezne očitke, usmerjene v izpodbijanje dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da imajo prav vsa za pritožnika sporna dejstva podlago v pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, ki je izvedena v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. Dokazna ocena je opravljena vestno, skrbno in natančno. Sodišče prve stopnje je ocenilo predložene listinske dokaze, izpovedbe strank pa presojalo kritično. Oceno verodostojnosti izpovedb je gradilo na njihovi notranji (ne)skladnosti in ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov. Dokazna ocena je preverljivo obrazložena, logično prepričljiva, pa tudi življenjsko sprejemljiva. Kot tožnica utemeljeno opozarja v odgovoru na pritožbo, pritožnika dokazne ocene sodišča prve stopnje v večjem delu argumentirano niti ne napadata. Ponavljata namreč le tisto, kar sta trdila pred sodiščem prve stopnje, ne da bi pri tem navedla razloge, zakaj naj bi bila posamezna ugotovitev sodišča prve stopnje napačna. To pa je za uspeh s pritožbo premalo. Na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje namreč pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak preizkuša pravilnost dejanskega stanja le v mejah pritožbenih razlogov. O pravilnosti ugotovitve določenega dejstva zato ne more podvomiti, če razlogov za tak dvom pritožba ne navaja.2

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v točki 14 izpodbijane sodbe, da je bilo tožencema ob sklepanju Pogodbe že znano, da ima tožnica do prvega toženca terjatev iz naslova skupnega premoženja. Ne sicer zato, ker bi bila sodba sodišča prve stopnje v zadevi P 198/2011 že izdana,3 ampak zato, ker je bil takrat dokazni postopek v tej zadevi že izveden in pridobljeno tudi izvedeniško mnenje o vrednosti skupnega vložka tožnice in toženca, na katerega je sodišče kasneje oprlo odločitev. Ker deleži na skupnem premoženju med njima niso bili sporni in toženec tudi ni nasprotoval civilni delitvi (zahtevku za izplačilo), sta toženca zato že takrat vedela, da bo sodišče zahtevku tožnice (vsaj delno) ugodilo. Da nista bila seznanjena s točno višino zneska, ki ga je kasneje s pravnomočno sodbo tožencu v plačilo naložilo sodišče, ni bistveno.

11. Neutemeljena je pritožbena trditev o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje, da vlaganja toženke v dokončanje stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja niso dokazana. Tak zaključek je sodišče prve stopnje oprlo na sklop dokazno pomembnih dejstev, nanizanih v točkah 12 do vključno 14. Tako je ugotovilo, da toženec v letih 2008 do 2011 ni bil v taki finančni stiski, da bi pri dokončanju del na objektih in okolici rabil pomoč toženke; da slednja zatrjevanega finančnega vložka niti ni bila sposobna, saj ji tega premoženjske razmere niso dopuščale, prihrankov pa ni imela. Tudi če jih je imela, pa jih v dokončanje objektov ni vložila, saj jih je hranila „za hude čase“ in je sama, glede na to, da je bila zveza s tožencem (takrat) še negotova, pogojevala vlaganje s priznanjem deleža na nepremičnini (do česar pa je prišlo šele s sporno pogodbo).

12. Pritožnika, kot je bilo že zgoraj navedeno, teh (med seboj povezanih) argumentov ne napadata celovito, ampak sodišču prve stopnje v zvezi s tem v pritožbi očitata le to, da neutemeljeno ni sledilo njunim navedbam glede vlaganj in posebej neprerekani trditvi o strošku fasade; da ni navedlo razlogov, zakaj ni verjelo tožencu, da v letih 2008 do 2011 ni delal v mizarski delavnici; napadata pa tudi zaključek, da toženka ni imela prihrankov.

13. Prva navedba je neutemeljena zato, ker se sodišče prve stopnje z obsegom del, ki so bila potrebna za dokončanje objektov in okolice ni posebej ukvarjalo. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da sta bila objekta dokončana, ampak je bilo predvsem sporno, ali je dela v zvezi s tem bodisi izvedel bodisi financiral toženec, ali pa je bil prispevek toženkin. Ker navedb o ceni fasade toženca nista ponudila, o neprerekani trditvi (v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP) ni mogoče govoriti, dokazna ocena izpovedb o tem vprašanju pa je utemeljena na splošno znanih dejstvih, kar zadošča. Je pa ob tem treba opozoriti, da cena fasade v tej zadevi ni odločilno dejstvo, ampak je bistvena ugotovitev, kdo je njeno izdelavo financiral. Razloge, zakaj tožencu ni verjelo, da v letih med 2008 in 2011 v delavnici ni delal, je sodišče navedlo, in sicer v točki 14, teh razlogov pa pritožba konkretizirano ne napada. Pritožbeno sodišče sicer soglaša tudi z ugotovitvijo, da toženka prihrankov ni imela,4 a očitek v tem delu zavrača predvsem zato, ker ob neizpodbijani ugotovitvi, da toženka prihrankov (tudi če jih je imela) ni vložila v dokončanje objektov (glej razloge v točki 14), to ni odločilno.

14. Pritožnika nadalje nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje, da je toženec toženki (tudi če bi bil njen vložek ugotovljen, a ni bil) priznal bistveno previsok delež na nepremičnini. Pri tem navajata, da cenitev ni odražala tržne vrednosti in da je bila sosednja nepremičnina prodana za približno 100.000 EUR. S temi navedbami pravilnosti ugotovitve o previsokem deležu ne moreta omajati. Iz cenitve A. A. z dne 16. 12. 2017 (list. št. 225 priloženega spisa P 198/2011) izhaja, da vrednost 219.900 EUR, na katero je svojo ugotovitev oprlo sodišče prve stopnje, predstavlja ocenjeno tržno vrednost. Ta vrednost pa se je do aprila 2018, ko sta toženca sklenila Pogodbo, upoštevajoč splošno znano rast cen nepremičnin, kvečjemu še povečala. Na tako presojo ne more vplivati niti sklicevanje na ceno, po kateri naj bi se prodala sosednja hiša, saj te prodaje pritožnika ne konkretizirata (glede časa, opisa nepremičnine, površine itd.). Prodajnih podatkov o ceni namreč ni mogoče poenostavljeno primerjati, ampak jih je treba uskladiti na isti časovni trenutek in na isto površino parcele ter stanovanjske površine. Glede na to, da je znašala vrednost 2/3 parc. št. 353/2 (ob upoštevanju zgoraj navedene cenitve) ob sklepanju Pogodbe vsaj 146.600 EUR, k temu pa je treba prišteti še vrednost ostalih nepremičnin, ki jih je toženec toženki tudi prodal, je zaključek sodišča prve stopnje, da kupnina 101.630 EUR ni odražala realne vrednosti prodanih nepremičnin, pravilen.

15. Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča toženki utemeljeno ni verjelo, da je denar, ki ga je izročila oziroma nakazala tožencu, prejela od svoje matere na račun dediščine. Drži sicer, da se je, kot to izhaja iz Sporazuma, dedovanju po materi odpovedala in da iz Sporazuma izhaja, da se dedovanju odpoveduje zato, ker je od nje prejela 91.467 EUR. Vendar pa ostale ugotovljene okoliščine in nelogičnosti (ki jih toženca ne izpodbijata in ne pojasnita) ter celotno dogajanje v obdobju pred in po zaključku pravde P 198/2011, dajejo podlago za zaključek, da je bil Sporazum narejen izključno za potrebe sklepanja Pogodbe in da toženka denarja od matere ni nikoli prejela. To, da je bil Sporazum narejen za potrebe sklepanja Pogodbe, saj je morala na banki dokazati izvor denarja, je toženka sama priznala. Poleg tega je ostalo nepojasnjeno, zakaj je v Sporazumu zapisano, da je prejela znesek 91.467 EUR, če naj bi dejansko dobila 110.000 EUR. Življenjsko nelogično je tudi, da bi tako velik znesek hranila doma skoraj eno leto, še bolj pa dejstvo, da bi ji mama denar, ki naj bi pomenil izplačilo dediščine, izročila (v gotovini), ne da bi bil ob tem sklenjen tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Kot je utemeljeno izpostavilo sodišče prve stopnje, bi mama, ki je za ta denar po izpovedbi toženke močno garala, le tako lahko zaščitila ostale dediče. Odpovedi neuvedenemu dedovanju res ni mogoče (enostransko) preklicati, nobene ovire pa ni, da toženka in mama Sporazum sporazumno razveljavita,5 prav tako pa ni ovire, da toženkina mama toženki premoženje nakloni za časa svojega življenja ali z oporoko. Argumentacija tožencev, da je odpoved dedovanju nepreklicna, zato dvoma o zaključku sodišča prve stopnje, da toženka denarja od matere ni dobila, ne vzbuja.

16. Pritožbeno sodišče končno ne more pritrditi niti trditvam tožencev o namenu, ki sta ga zasledovala s sklenitvijo Pogodbe. Okoliščine, ki jih je v tem postopku (pravilno) ugotovilo sodišče prve stopnje, kažejo na očitno neutemeljenost takšne pritožbene trditve. Dokazujejo namreč, da je toženec namenoma, s kombinacijo svojih pravnih dejanj dosegel, da tožničina terjatev iz prej toženčevega (nepremičnega) premoženja ne more biti poplačana. To, da je zaradi odtujitve dela svojih nepremičnin toženec prejel kupnino, na tako presojo ne vpliva. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča namreč ni naključje, da je vsa denarna sredstva, čeprav je vedel, da ima tožnica do njega terjatev, (z vednostjo toženke) naložil v kriptovalute, na katere tožnica z izvršbo realno ne more poseči. Neprepričljiv je ob tem pritožbeni argument, da je toženec s tem želel oplemenititi (povečati) denarna sredstva, saj je splošno znano, da je taka naložba tvegana, poleg tega pa mu (po lastni izpovedi) že prejšnje naložbe niso prinesle pozitivnega rezultata (od 124.000 EUR vloženih v različne sklade je prejel 10.000 EUR). Trditev, da zaradi spleta okoliščin, ki so nastale po naložbi, sedaj do denarja ne more, je povsem nekonkretizirana in zato nepreverljiva. V zvezi z ugotavljanjem namena, ki sta ga toženca zasledovala s sklenitvijo Pogodbe, ni mogoče spregledati niti ugotovitev o toženčevem pripoznanju dolga do B. B. v višini 60.000 EUR, čeprav je bil dolg po izpovedbi upnika le 40.000 EUR. S tem je toženec (preko vloženega predloga za izvršbo) za več let preprečil možnost, da tožnica pride do poplačila preko rubeža plače. Ker je odtujil tudi drugo premoženje (vikend), to samo še dodatno potrjuje, da je bil cilj vseh toženčevih in toženkinih ravnanj, vključno s sklenitvijo Pogodbe in vložkom kupnine v kriptovalute, tožnici preprečiti poplačilo.

17. Glede na ugotovitev, da je bil glavni namen Pogodbe izigrati tožnico kot upnico in ji preprečiti poplačilo, je materialnopravna presoja, da je Pogodba zato v celoti nična, pravilna. Pravilna pa je posledično tudi odločitev, da so neveljavni na podlagi te (nične) pogodbe izvedeni zemljiškoknjižni vpisi in da je utemeljen tudi zahtevek tožnice na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

18. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ker toženca s pritožbo nista uspela, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnici so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora za pritožbeni postopek niso bili potrebni, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tožnica te stroške nosi sama.

1 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine, saj se vse parcele nahajajo v k. o. ... 2 Glej J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 323. 3 Sodba v zadevi P 198/2011 je bila izdana šele 18. 12. 2018, torej nekaj mesecev po sklenitvi Pogodbe. 4 Sklepanje sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno. Pritožbeno sodišče soglaša, da je malo verjetno, da bi toženka ob svojih dohodkih in ob upoštevanju rednih življenjskih stroškov, obveznosti do otrok ter ob upoštevanju, da je njen bivši mož še ob razpadu zveze odplačeval kredit, uspela privarčevati zatrjevan znesek, iz naslova skupnega premoženja pa od bivšega zakonca ni nič prejela. Drugih dokazov za to pa toženka ni ponudila. 5 Glej odločbo VSRS 217/2008.