Jedro

Če je tožnik menil, da je dejansko stanje drugačno kot je bilo ugotovljeno na prvostopenjskem sodišču, bi moral ugotovitve sodišča izpodbijati že v pritožbi, ne pa da šele v revizijskem postopku skuša izpodbijati dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki je bilo osnova za uporabo materialnega prava pri prvostopenjskem in drugostopenjskem odločanju. Ker glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po določbi 387. člena ZPP pa v reviziji ni mogoče navajati novot, revizijsko sodišče dejanskega stanja, ugotovljenega na prvostopenjskem sodišču in ki ga v reviziji izpodbijanem delu tudi drugostopenjsko ni spreminjalo, sploh ni preizkušalo.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu iz naslova razlike plače dosodilo znesek 430.854,00 SIT za čas od 1.3.1992 do 30.8.1993 ter na ta znesek natekle zamudne obresti do 31.8.1994, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1994 dalje do plačila, iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja znesek 117.330,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1993 dalje do plačila ter iz naslova stroškov postopka znesek 84.512,00 SIT. Zavrnilo pa je med drugim zahtevek za plačilo razlike plače za čas pred 1.3.1992, ker je tožnik s podpisom izjave z dne 7.5.1992 soglašal z izplačilom razlike OD za čas pred tem datumom.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki še plačilo zneska 11.217,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V njej je navajal, da je sicer res podpisal izjavo, da se strinja z izplačilom razlike OD v skladu s kolektivno pogodbo in da ta izjava vsebuje tudi izračun, vendar je bil ob podpisu izjave prepričan, da izračun pomeni razliko v OD do VI. tarifnega razreda in ne do V. tarifnega razreda. Iz izjave nikjer ni razvidna volja tožnika, da pristaja na izplačilo samo do višine V. tarifnega razreda, in zato ni mogoče upoštevati stališča, da se je s podpisom tudi odrekel izplačilu razlike do VI. tarifnega razreda. Res ni preveril izračuna pred podpisom izjave, je pa to storil v postopku pred sodiščem. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revident pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo formalno zatrjuje, ne da bi jih vsebinsko opredelil. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, tudi če ne upoštevamo, da revident izpodbija samo ugotovitev dejanskega stanja (kar po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni revizijski razlog), ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju pravilno uporabili določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 2/89 in 57/89) potem, ko sta ugotovili, da ima izjava z dne 7.5.1992, ki jo je tožnik podpisal in s katero se je strinjal z obračunom razlike OD za čas pred 1.3.1992 (v izjavi sicer 1.5.1992, vendar je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je razlika OD dejansko izračunana samo do 1.3.1992), vse elemente poravnave. Ker je po določbi 1089. člena ZOR za poravnavo značilno prav to, da se z vzajemnimi popustitvami prekinejo spori oziroma odpravijo negotovosti in določijo vzajemne pravice in obveznosti, tožnik potem, ko je izjavo podpisal in je ta v določenem roku bila tudi realizirana, ne more več uveljavljati plačila višjega zneska, za katerega sicer meni, da ima do njega pravico.

Sklenjeno poravnavo je sicer možno uspešno izpodbijati zaradi pomanjkanja ali napak volje. V sodnem postopku je tožnik že skušal uveljavljati, da je do sklenitve poravnave oziroma njegove izjave prišlo zaradi grožnje (sile), ki naj bi obstajala v tem, da mu tožena stranka ni bila pripravljena izplačevati OD v višini, kot naj bi mu pripadala. Glede tega njegovega pomisleka je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ni podan, enakega mnenja pa je bilo tudi drugostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Zato je revident v reviziji spremenil svoje stališče in pričel zatrjevati, da je izjavo podpisal v zmoti, ker je bil prepričan, da je obračun OD narejen do VI. tarifnega razreda in ne samo do V. tarifnega razreda, kar je v resnici bil. Gre torej za drugačno zatrjevanje dejanskega stanja, ki pomeni tudi novoto, ki je v reviziji po določbi 387. člena ZPP ni dovoljeno navajati.

Če je tožnik menil, da je dejansko stanje drugačno kot je bilo ugotovljeno na prvostopenjskem sodišču, bi moral ugotovitve sodišča izpodbijati že v pritožbi, ne pa da šele v revizijskem postopku skuša izpodbijati dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki je bilo osnova za uporabo materialnega prava pri prvostopenjskem in drugostopenjskem odločanju. Ker glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po določbi 387. člena ZPP pa v reviziji ni mogoče navajati novot, revizijsko sodišče dejanskega stanja, ugotovljenega na prvostopenjskem sodišču in ki ga v reviziji izpodbijanem delu tudi drugostopenjsko ni spreminjalo, sploh ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče na podlagi ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka v še spornem delu materialnopravno pravilna. Zato je v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).