Jedro

Zgolj fizična odsotnost, čeprav daljša, sama zase nujno še ne pomeni, da tožnik ne živi v R Sloveniji, ampak so pomembni tudi razlogi za odsotnost.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 18.3.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika , ki je državljan BiH, za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 - ZDRS). V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da tožnik od 15.3.1992 do 19.9.1992 ni živel v Sloveniji ampak pri svoji družini v BiH. Na tej podlagi je zaključila, da glede na čas odsotnosti tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji. Zato na navedeni pravni podlagi ne more pridobiti državljanstva. Tožnik v tožbi navaja, da je navedena odločba nezakonita zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. V obrazložitvi navaja, da ima v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od leta 1987 dalje in od takrat dalje je zaposlen v podjetju ... v Sloveniji. V mesecu marcu 1992 je bil v podjetju poslan "na čakanje na delo doma". Zato je odšel v ... k družini, z namenom, da jo pripelje v Slovenijo. V trenutku, ko je prišel v BiH, ga je zajela srbska vojska in ga skupaj z družino odpeljala v taborišče ..., kjer so ostali vse do 19.12.1992, ko so bili izpuščeni na zahtevo rdečega križa. Takoj se je vrnil v Slovenijo in je od 7.1.1993 dalje na delu v podjetju oziroma na čakanju na delo. Tožnik ni imel namena toliko časa ostati izven Slovenije, saj je bil v taborišču proti svoji volji. Zato meni, da njegova prisilna odsotnost ne bi smela biti razlog za zavrnitev vloge. Po razlagi tožene stranke bi tako bila zavrnjena vloga tudi v primeru, če bi po vložitvi prošnje odšel na dopust v tujo državo. Takšno ekstremno stališče je nesprejemljivo in gotovo to ni bil namen zakona. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tako spremeni, da jo ustrezno spremeni oziroma podrejeno odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik, zaslišan kot stranka, navedel, da je 15.3.1992 odšel k družini v Bosno in se vrnil v Slovenijo šele 19.9.1992. Ne glede na razmere v BiH meni, da ni mogoče verjeti tožnikovi izjavi, da mu je vrnitev v Slovenijo bila onemogočena. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne. Tožba je utemeljena. Izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 40. člena že citiranega zakona o državljanstvu, po katerem državljan druge republike pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v 6-ih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ker je od 15.3.1992 do 19.9.1992 živel v BiH, kjer ima družino. Tožnik sicer ne ugovarja ugotovitvi, da v navedenem času ni živel v Sloveniji, vendar zatrjuje, da je odšel v domači kraj zato, ker je bil na čakanju na delo. Takoj, ko je prišel v BiH, pa ga je zajela srbska vojska in ga skupaj z družino odpeljala v taborišče v ..., kjer so bili vse do 19.12.1992. Vsebina pojma,"dejansko življenje" v Sloveniji ni zakonsko opredeljena. Gre torej za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki na podlagi takega predpisa odloča. Pri opredelitvi pojma dejanskega življenja je tožena stranka očitno upoštevala le fizično prisotnost tožnika. Toda poleg fizične prisotnosti na določenem območju, na dejansko življenje kažejo še druge okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da določena oseba na tem območju opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti. Zato zgolj fizična odsotnost, čeprav gre za daljšo, sama zase nujno še ne pomeni, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. Po mnenju sodišča namreč tožeča stranka utemeljeno opozarja na razloge za odsotnost. Če je točno, da je tožnik v času, ko je bil poslan na čakanje na delo za 6 mesecev (med 15.3.1992 in 17.9.1992 - potrdilo podjetja z dne 1.3.1993) odšel na obisk k družini v ..., kjer naj bi bil takoj zajet in poslan v taborišče, je to pomembna okoliščina, ki bi lahko vplivala na sklep o tem, ali tožnik dejansko živi v Sloveniji ali ne. Če je bil tožnik zajet kot civilist in poslan v taborišče, potem njegova vrnitev v Slovenijo ni bila odvisna od njegove volje. Zato je po oceni sodišča preuranjen sklep, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. V dopolnjenem postopku bo potrebno predvsem ugotoviti, ali je bil tožnik res zajet in poslan v taborišče, kdaj je to bilo, ali je bil zajet kot civilist ali morda kot pripadnik nasprotne vojskujoče strani in do kdaj je bil v taborišču, kdaj se je vrnil v Slovenijo in kje živi in dela od takrat dalje. Za vse navedene okoliščine bo moral predložiti dokaze tožnik, ki te okoliščine zatrjuje. Tožena stranka ga bo zato morala pozvati, da predloži ustrezne dokaze v primernem roku. Tožnik naj tudi pojasni, zakaj vseh teh okoliščin ni navedel 16.3.1993, ko je bil zaslišan in zakaj je takrat povedal le to, da od 15.3.1992 do 19.9.1992 ni živel v Sloveniji, ampak da je odšel na obisk k družini v Bosno. V nakazani smeri ugotovljeno dejansko stanje mora biti razvidno iz odločbe s kratko presojo dokazov, na katerih temelji dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, zbrani dokazi pa morajo biti v spisu (2. odstavek 209. člena ZUP). Ker odločilne dejanske okoliščine niso bile v zadostni meri razčiščene, je vprašljivo, če je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).