Jedro

Kdor organizira nevarno delo, kot je odstranjevanje dotrajanega ostrešja, s pomočniki, ki jim to delo ni poklic, prevzema nase tveganje za škodo, ki jim pri tem nastane. Neprevidnost pomočnikov in njihove napake pri delu ga ne morejo v celoti razbremeniti odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec odškodninsko odgovoren tožniku za 50 odstotkov njegove škode. Tožnik se je poškodoval dne 11.10.1988, ko je padel z napušča stavbe, ki jo je tožencu pomagal podirati. Delo pri odstranjevanju ostrešja je sodišče štelo za nevarno. Ker je toženec organiziral to delo, je objektivno odškodninsko odgovoren za škodo, ki je pri tem nastala. Poleg tega toženec ni poskrbel za zavarovanje pri delu. Tožnik pa je tudi sam odgovoren za svojo škodo. Ravnal je malomarno, ker ni poskrbel za svojo varnost, čeprav je bil vajen podobnih del. Opazil je, da je les na strehi precej strohnjen, kljub temu pa je brez vsake zaščite hodil po lesenih delih strehe. Odgovornost obeh strank je po presoji sodišča prve stopnje enaka.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti sodbi druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi v delu, ki se nanaša na toženčevo odgovornost in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da ni res, da bi se tožniku zlomil tram. Tožnik je brez potrebe in samovoljno stopil na napušč, ki ni vzdržal njegove teže. Tožnika je sodelavec opozoril, da je to nevarno. Stališče izpodbijane sodbe, da bi toženec moral tožniku preprečiti gibanje po ostrešju, je v nasprotju z mnenjem izvedenca. Navaja, da tožnikovega ravnanja ni mogel pričakovati in ga tudi ne preprečiti. Tožnik ni imel razloga plezati po ostrešju. Sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ker ni ugotovljeno konkretno ravnanje tožnika. Toženčev dokazni predlog, da bi podal svoje mnenje izvedenec gradbene stroke, je bil zavrnjen. Ker je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Ker toženčeve navedbe in dokazni predlogi niso bili upoštevani, sodbi nimata razlogov.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Odstranjevanje ostrešja je nevarna dejavnost. Nevarnost izvira iz dela na višini, pa tudi iz drugih okoliščin, v obravnavanem sporu predvsem zato, ker les ni bil več trden. Dodatna nevarnost, ki pa jo je mogoče pripisati krivdnemu ravnanju toženca, je bila v tem, da se je dela lotil s pomočniki, ki jim to delo ni bilo poklic. Zaradi vsega tega je bila potrebna posebna previdnost in skrb za varno opravljanje dela. Za to pa toženec ni poskrbel. Potek dela in skrb za varnost je prepustil svojim pomočnikom in njihovi previdnosti. S takim načinom dela je nase prevzel tveganje za škodo, ki lahko pri tem nastane. Toženec bi moral predvideti možnost nesreče in storiti vse, da se prepreči. Zato je povsem neutemeljena njegova trditev, da ravnanja tožnika ni mogel pričakovati in se izogniti njegovim posledicam (drugi odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tudi če je do nesreče prišlo tako, kot jo opisuje toženec, da je tožnik brez potrebe stal na napušču in od tam odstranjeval ostrešje, to ni nič nepredvidljivega ali neizogibnega. Če se je toženec poslužil pomoči tožnika, ki je bil takega dela le več ali manj vajen, ni pa bil zanj poklicno izšolan, je moral pričakovati tudi nestrokovno in premalo previdno ravnanje. To bi moral preprečiti ali pa poskrbeti za takšno zavarovanje, da ne bi moglo priti do poškodb kljub morebitnim napakam pri delu. Tega toženec ni storil. Nihče od tistih, ki so delali na strehi, ni bil privezan. Zato je bilo samo od slučaja in od lastne previdnosti sodelujočih odvisno, ali bo prišlo do nesreče. V takih okoliščinah je toženčeva opustitev skrbi za varnost povečala možnost nesreče pri že tako nevarnem delu. Zato ni utemeljeno toženčevo stališče, da je bila skrb za varnost v celoti stvar sodelujočih, ne pa njegova obveznost. Vse to, na kar opozarja revizija, da je napačnega storil tožnik, je bilo upoštevano pri ugotovljanju njegovega dela odgovornosti.

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je bil tudi tožnik dolžan skrbeti za svojo varnost. Ker tega ni storil, zadene del odgovornosti tudi njega. Toda to ne pomeni popolne razbremenitve odgovornosti toženca. Njegova odgovornost kot organizatorja nevarnega dela, ki je potekalo na njegovem objektu in v njegovo korist, je primarna. Te odgovornosti se ne more rešiti zaradi tožnikove napake pri delu.

Revizijsko sodišče pritrjuje odločitvi izpodbijane sodbe, po kateri je odgovornost med pravdni stranki razdeljena po enakih delih. Pri tem toženčev del odgovornosti, ki temelji na njegovi objektivni odgovornosti (drugi odstavek 154., 173. in 174 člen ZOR) in tudi na krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena ZOR), ni manjši od tožnikovega dela odgovornosti. Kdor v svojo korist organizira nevarno delo z nestrokovnjaki, ne more v pretežni meri prevaliti tveganja na tiste, ki mu takšno delo opravljajo. Glede na navedeno je na podlagi ugotovitev sodbe prve in druge stopnje materialno pravo uporabljeno pravilno.

Toženec izrečno utemeljuje revizijo s stališčem, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno in zmotno ugotovili dejansko stanje in sta zato tudi nepravilno in zmotno uporabili materialno pravo. Tako utemeljevanje revizije je v nasprotju s tretjim odstavkom 385. člena ZPP, po katerem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti. Revizija se pretežno ukvarja z dokazno oceno in pojasnjevanjem dejanskih okoliščin. Tega revizijsko sodišče ne more upoštevati, ker je, tako kot stranke, vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje.

Očitek, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen. Obe sodbi navajata izčrpne razloge o podlagi za odškodninsko odgovornost ene in druge stranke. V tem pogledu sodbama ni mogoče očitati nobenih pomanjkljivosti.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).