Jedro

Za pravnomočno razsojeno stvar gre v primeru, kadar v pravdah nastopajo iste stranke in je v obeh pravdah podana tudi istovetnost zahtevka, pri čemer morata biti oba kriterija kumulativno izpolnjena. Istovetnost zahtevka je podana v primeru, kadar je pravno razmerje, o katerem je že bilo odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. Tožeča stranka je v prejšnjem sporu uveljavljala le dajatveni zahtevek na izpraznitev prostorov in ne ugotovitvenega zahtevka o prenehanju najemnega razmerja na dan 1. 10. 2013. Zato je zmotno sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da ima izpraznitveni nalog učinek res iudicata o prenehanju najemnega razmerja na dan 1. 10. 2013. Stranke lahko prosto urejajo urejajo obligacijska razmerja. Ta avtonomija vključuje svobodo pri odločanju o tem, s kom bo posamezni subjekt sklepal pogodbeno razmerje, kakšna bo vsebina pogodbe, kakor tudi pravico do spreminjanja pogodbenih razmerij in sporazumnega reševanja spornih vprašanj glede sklenjenih pravnih razmerij. Če sta pravdni stranki z veljavno pogodbo uredili sporna vprašanja iz predhodnega razmerja, se tožena stranka ne more več sklicevati na nejasnosti ali spornost samega temeljnega pogodbenega razmerja.

S podpisom pogodbe s strani tožene stranke je bilo doseženo soglasje volj za sklenitev take pogodbe, kot jo je ponudila v podpis tožeča stranka. Od trenutka soglasja volj obeh pogodbenih strank pogodba tudi učinkuje in zavezuje obe pogodbeni stranki. Zgolj iz okoliščine, da tožena stranka po podpisu pogodbe le-te ni hotela izročiti tožeči stranki, ni mogoče sklepati, da je bila pogodba sklenjena z odložnim pogojem ureditve vprašanja vlaganj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.660,18 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 129563/2013 z dne 14. 8. 2013 razveljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Hkrati je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v znesku 10.055,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2014 do plačila in terjatev v znesku 83.838,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2014 do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo zneska 10.055,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 3. 2014 do dneva plačila na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke in zneska 83.838,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2014 do dneva plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 56.196,52 EUR (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 222,00 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o višini vtoževanih obveznosti tožeče stranke, torej o višini najemnine in da je napačno odločilo o povrnitvi vlaganj tožene stranke v poslovni prostor, torej o pobotnem ugovoru. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo opr. št. I Pg 698/2013 z dne 6. 1. 2015 razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje ter da tožeča stranka povrne vse stroške toženi stranki oziroma se odločitev o pravdnih stroških pridrži za končno odločbo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in navedla, da so pritožbene navedbe tožeče stranke protislovne in zavajajoče, vsekakor pa v vseh pogledih neutemeljene, zato sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, toženi strani pa naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka paricijskega roka v sklepu o njihovi odmeri do dneva plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki dne 8. 7. 2011 sklenili pogodbo o najemu poslovnih prostorov v poslovni stavbi tožeče stranke v izmeri 161,5 m2, za katero se je tožena stranka zavezala plačevati najemnino, in sicer za prvo leto najemnega obdobja v znesku 20,00 EUR/m2, za nadaljnja leta pa 25,00 EUR/m2. Pravdni stranki sta najemno razmerje sklenili za nedoločen čas, z možnostjo, da se po poteku 5 let po prevzemu poslovnega prostora odstopi od pogodbe z enoletnim odpovednim rokom. Ker tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjevala, je tožeča stranka pri Okrožnem sodišču v Kranju dne 20. 8. 2013 zoper toženo stranko vložila tožbo z odpovedjo pogodbe o najemu poslovnih prostorov s predlogom za izdajo naloga za izpraznitev poslovnih prostorov. Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom opr. št. I Pg 553/2013 z dne 6. 9. 2013 sklenilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti poslovni prostor v poslovni stavbi X. in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 30 dni pod izvršbo. Tožena stranka je kljub izpraznitvenemu nalogu poslovni prostor uporabljala še vse do 28. 2. 2014. 6. Sodišče prve stopnje je odločitev o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke oprlo na ugotovitev, da je tožena stranka s podpisom Pogodbe o pripoznavi in obročnem plačilu dolga (A75) dolg do tožeče stranke v celoti pripoznala, kakor tudi, da tožena stranka ni uspela dokazati, da sta stranki dosegli dogovor o znižanju najemnine, kakor tudi ne spremenjenih okoliščin, niti sklenitve oderuške pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da Pogodba o pripoznavi in obročnem odplačilu dolga ni bila sklenjena ob pogoju pripoznave vlaganj tožene stranke v objekt, ki je bil predmet najema.

7. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožena stranka navaja, da je sodišče prezrlo njeno glavno navedbo, kateri tožeča stranka ni oporekala, in sicer, da je najemna pogodba prenehala s 1. 10. 2013. Sodišče bi zato v izpodbijani sodbi moralo ugotoviti, da gre pri predmetnem postopku za res iudicata, saj je o tem že odločalo Okrajno sodišče v Kranju, ki je toženi stranki naložilo, da poslovni prostor izprazni. Pritožbeno sodišče odgovarja, da gre za pravnomočno razsojeno stvar ( v smislu ugovora res iudicata) v primeru, kadar v pravdah nastopajo iste stranke in je v obeh pravdah podana tudi istovetnost zahtevka, pri čemer morata biti oba kriterija kumulativno izpolnjena. Istovetnost zahtevka je podana v primeru, kadar je pravno razmerje, o katerem je že bilo odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. Tožeča stranka je v prejšnjem sporu uveljavljala le dajatveni zahtevek na izpraznitev prostorov in ne ugotovitvenega zahtevka o prenehanju najemnega razmerja na dan 1. 10. 2013. Zato je zmotno sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da ima izpraznitveni nalog učinek res iudicata o prenehanju najemnega razmerja na dan 1. 10. 2013. 8. Ne glede na to pa očitno tudi za samo toženo stranko ni sporno, da je najemna pogodba prenehala v posledici uveljavljanja izpraznitvenega naloga s strani tožeče stranke. To pa pomeni, da je tožena stranka od pravnomočnosti izpraznitvenega naloga, ki ga je izdalo prvostopenjsko sodišče 6. 9. 2013, prostore uporabljala brez pravne podlage. Pri tem pritožbeno sodišče v celoti sledi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni uspela dokazati nove pogodbene podlage za uporabo navedenih poslovnih prostorov. Takšne dokazne ocene pritožnica ne more ovreči zgolj s sklicevanjem na izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke o vsebini naročila svojemu pogajalcu. Za sklenitev pogodbe je nujno soglasje volj o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika). Res je iz zapisnika o zaslišanju pravdnih strank razvidno, da sta se tožeča in tožena stranka dogovarjali o morebitnem znižanju najemnine, vendar pa iz izpovedb zaslišanih prič in zakonitega zastopnika tožeče stranke nedvomno izhaja, da soglasje ni bilo doseženo, saj je tožena stranka kljub ponujeni znižani najemnini menila, da je ta še vedno previsoka, da bi bilo poslovne prostore ekonomično najemati še naprej. Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno in ob upoštevanju Pogodbe o pripoznavi z dne 28. 2. 2014 višino nadomestila za rabo poslovnega prostora po prenehanju najemne pogodbe pravilno določilo v višini predhodno dogovorjene pogodbene najemnine.

9. Tožena stranka tudi v pritožbi poskuša izpodbiti veljavnost Pogodbe o pripoznavi in obročnem odplačilu dolga, ki sta jo stranki podpisali po prenehanju najemnega razmerja (28. 2. 2014) in s katero sta se dogovorili o poplačilu terjatev v predmetni zadevi, torej o plačilu neplačane najemnine in nadomestila za uporabo poslovnih prostorov ter stroškov rabe teh prostorov v skupnem znesku 83.838,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in do tedaj nastale upnikove pravdne stroške v znesku 10.055,50 EUR. Ta pogodba je bila sklenjena v toku same pravde. Gre torej za odraz pogodbene avtonomije pogodbenih strank (3. člen OZ), na podlagi katere stranke lahko prosto urejajo urejajo obligacijska razmerja. Ta avtonomija vključuje svobodo pri odločanju o tem, s kom bo posamezni subjekt sklepal pogodbeno razmerje, kakšna bo vsebina pogodbe, kakor tudi pravico do spreminjanja pogodbenih razmerij in sporazumnega reševanja spornih vprašanj glede sklenjenih pravnih razmerij. Če sta pravdni stranki z veljavno pogodbo uredili sporna vprašanja iz predhodnega razmerja, se tožena stranka ne more več sklicevati na nejasnosti ali spornost samega temeljnega pogodbenega razmerja. Tožena stranka je v svojih vlogah navajala, da je Pogodbo o pripoznavi sicer res podpisala, ni pa je izročila tožeči stranki, ker so se predhodno želeli dogovoriti o vrnitvi vlaganj tožene stranke v poslovni prostor, čemur pa je tožeča stranka nasprotovala in navajala, da ji je tožena stranka podpisano pogodbo izročila na domu direktorja tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je glede na izvedene dokaze in podano trditveno podlago same tožene stranke pravilno sklepalo na veljavnost pogodbe. S podpisom pogodbe s strani tožene stranke je bilo doseženo soglasje volj za sklenitev take pogodbe, kot jo je ponudila v podpis tožeča stranka. Od trenutka soglasja volj obeh pogodbenih strank pogodba tudi učinkuje in zavezuje obe pogodbeni stranki. Zgolj iz okoliščine, da tožena stranka po podpisu pogodbe le-te ni hotela izročiti tožeči stranki, ni mogoče sklepati, da je bila pogodba sklenjena z odložnim pogojem ureditve vprašanja vlaganj, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. 10. Pritožbeno sklicevanje na nekorektnost postopanja tožeče stranke, ko predhodno ni posredovala predlagane pogodbe tudi pravnemu zastopniku (očitno mišljeno pooblaščencu tožene stranke v pravdi) ni utemeljeno. Tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi imel zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je podpisal pogodbo, kakršnekoli omejitve pri zastopanju, ki bi učinkovale na veljavnost pogodbe. Morebitna nepremišljenost zakonitega zastopnika tožene stranke pri podpisu pogodbe brez posvetovanja s svojim pravnim pooblaščencem pa gre v breme same tožene stranke. Zato je očitek o nekorektnem postopanju tožeče stranke neutemeljen.

11. Ob predpostavki veljavnosti Pogodbe o pripoznavi in obročnem odplačevanju dolga se izkažejo kot nerelavantne tudi pritožbene navedbe, da je bila najemna pogodba med pravdnima strankama oderuška pogodba. Zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb ni dolžno opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke iz naslova povrnitve stroškov vlaganj v najeto nepremičnino. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča o izključitvi obogatitvenega zahtevka po 190. členu OZ. Pravdni stranki sta takšen zahtevek izrecni izključili na podlagi X. točke Pogodbe o najemu poslovnih prostorov (A6). Pravdni stranki sta namreč v točki X.2. najemne pogodbe dogovorili upravičenje tožene stranke za povrnitev stroškov vlaganja zgolj ob predpostavki, da pride do prenehanja pogodbe zaradi kršitev pogodbe s strani tožeče stranke in/ali v primeru, da pride do prenehanja veljavnosti pogodbe iz razlogov, ki niso na strani najemnika (tožene stranke) v roku 4 let od sklenitve pogodbe. Pogodbeni stranki sta torej v pogodbi izrecno uredili, da ima tožeča stranka v odsotnosti takšnega dejanskega stanja pravico obdržati vrednost povečanja nepremičnine. Iz pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je do prenehanja pogodbe prišlo iz krivdnega razloga na strani tožene stranke (neplačevanje najemnine), je zato pravilno sklepanje, da dogovorjeni dejanski stan, ki bi upravičeval vrnitveni zahtevek, ni podan. Ker za neupravičeno obogatitev ni podane podlage, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo višino te obogatitve in v ta namen ni postavilo sodnega izvedenca.

13. Tako se izkaže, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti tožeči stranki nastale stroške pritožbenega postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Tožeča stranka je glede na vložen odgovor na pritožbo upravičena do povrnitve nagrade za postopek (tar.št. 3210) v znesku 1340,80 EUR, ter pavšalni znesek po tar.št. 6002 v višini 20,00 EUR. Od tako priznanih stroškov je upravičena tudi do povrnitve 22% DDV.