Jedro

Pri vprašanju, ali je pri nekom nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti, gre za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 2.037.280 z dne 18. 9. 2012 in št. 2 2 2037280 z dne 4. 6. 2012 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, o višini katere naj odloči tožena stranka v 30 dneh po izdaji sodbe oziroma, da se ga razvrsti v II. kategorijo invalidnosti in se mu na tej podlagi prizna pravica do invalidske pokojnine oziroma naj se izpodbijani odločbi odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče naj bi prezrlo, da je invalidska komisija A. (BiH), ugotovila, da je 100% invalid, enako pa naj bi ugotovila tudi invalidska komisija prve in druge stopnje hrvaškega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče naj bi zavrnilo njegov predlog, da naj ga B., ki jo je sodišče določilo za izvedenca, osebno pregleda, s čimer naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče naj ne bi pojasnilo, zakaj sta invalidska komisija tožene stranke in B. na podlagi iste medicinske dokumentacije ugotovila različno stopnjo invalidnosti, kakor invalidski komisiji BiH in Hrvaške. Člani B. bi morali biti imenovani izmed izvedencev, ki imajo veljavno licenco po določbah 84. do 96. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadaljnji). Iz javnih evidenc naj ne bi izhajalo, da so člani B. obnovili licence.

4. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. V postopku pred nižjimi sodišči je bilo ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu „krmar,“ vendar je s polnim delovnim časom in naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami, kjer ni potrebna spretnost desnice, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 7 kg, izmenoma stoje in sede, brez hoje po neravnem terenu, brez vzpenjanja na odre in lestve, brez dela na višini. Z izpodbijanjem teh ugotovitev tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Sodišče je do dokaznega zaključka prišlo tudi ob oceni in upoštevanju dokazov tožnika, do katerih se je ustrezno opredelilo, zaradi česar ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče zavrnilo predlog tožnika, da ga KFIM osebno zdravstveno pregleda. Kakor pravilno pojasnjuje sodišče druge stopnje, pregled tožnika po letu in pol od izdaje dokončne odločbe ni bil potreben, saj je izvedenski organ ugotavljal njegovo zdravstveno stanje na dan 19. 9. 2012, to je na dan izdaje dokončne odločbe tožene stranke, na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki je bila do takrat pridobljena.

8. Zgolj dejstvo, da sta invalidski komisiji BiH in Hrvaške na podlagi iste medicinske dokumentacije ugotovili drugačno stopnjo invalidnosti, kakor je bila ugotovljena v tem postopku, ni pokazatelj tega, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pri vprašanju, ali je pri nekom nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti, gre za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretnem primeru je pomembno zgolj to, kako to vprašanje ureja slovenski predpis (konkretno Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) oziroma v katero kategorijo invalidnosti, glede na ugotovljeno dejansko stanje, sodi tožnik na podlagi določb 60. člena ZPIZ-1. 9. Glede izvedencev revizijsko sodišče pojasnjuje, da je treba razlikovati med izvedenci in med sodnimi izvedenci. Kot izhaja iz določbe drugega odstavka 245. člena ZPP se izvedenci resda praviloma določijo med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela, ni pa to nujno. Na podlagi tretjega odstavka navedenega člena se sme izvedensko delo zaupati tudi strokovni instituciji, kakršna je na primer B. Zakon torej ne zahteva, da izvedensko delo opravljajo izključno sodni izvedenci v smislu določb ZS, sploh pa ne, da morajo biti delavci, ki predstavijo izvedensko mnenje institucije, ki ji je bilo na podlagi tretjega odstavka 245. člena ZPP zaupano izvedensko delo, sodni izvedenci.

10. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.