Jedro

Okoliščina, da tožena stranka ni dokazala dogovora, na katerega se sklicuje, ni razlog za ugotovitev, da je bil dosežen takšen dogovor, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Takšno izhodišče bi pomenilo, da je dokazno breme obrnjeno. To pa za konkretni primer ne drži. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati, da je bil dogovor o ceni posameznega, naknadno naročenega prevoza na ozemlju Slovenije takšen, da je njen zahtevek v tem delu v celoti utemeljen. CMR konvencija obrestne mere ne določa, denarni dolg pa je prinosnina, zaradi česar je treba šteti, da so učinki zamude za tožečo stranko nastopili na ozemlju Italije. Posebne okoliščine torej govorijo v prid stališču, da se uporabi italijansko pravo. Fotokopije italijanskega civilnega zakonika in Dekretov ministra za zaklad, za proračun in za gospodarsko načrtovanje, ki jih je v spis predložila tožeča stranka, niso zadostna dokazila o vsebini tujega prava o višini obrestne mere.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi: - 6.in 3. tč. sodbenega izreka v celoti, - 2. tč. pa v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 3.250.000,00 LIT in zamudnih obresti od zneska 5.700.000,00 LIT za čas od 30.8.1991 dalje do plačila, ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. 2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu (5. tč. izreka, 2. tč. glede zneska 2.450.000,00 LIT) potrdi sodba sodišča prve stopnje. 3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je postopek nadaljevalo po določilih doslej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 5.700.000,00 LIT spp in plačilo zamudnih obresti od zneska 15.700.000,00 LIT od 15.1.1991 do 30.8.1991. Poleg tega je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev v tolarski protivrednosti 13.824,00 DEM, in zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 5.700.000,00 LIT za čas od 15.1.1991 do 30.8.1991. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Tožena stranka je v pobot ugovarjala odškodninsko terjatev. Škodo naj bi po njenih lastnih trditvah utrpela, ker je zaradi zamude pri dobavi blaga, do katere naj bi prišlo zaradi okoliščin, ki naj bi bremenile tožečo stranko kot prevoznika, končni naročnik blaga P., notranja trgovina, odpovedal naročilo toženi stranki. Prav ta okoliščina je bila tudi izhodišče za izračun v pobot uveljavljane odškodnine, namreč (med drugim) razlika v ceni med dogovorjeno ceno in kasneje dejansko realizirano. Kot sledi iz nadaljnjih trditev vloge tožene stranke z dne 2.6.1993 (l.št. 30), v kateri je podala pobotni ugovor, je do razdrtja pogodbe prišlo, ker blago ni bilo dobavljeno do 27.11.1990. Očitana zamuda, do katere je lahko prišlo šele po 10.12.1990, ko je tožena stranka potrdila naročilo spornih prevozov, zato ne more biti v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Zatrjevana odškodninska obveznost tožeče stranke že zato ne more biti podana. Odločitev sodišča prve stopnje o terjatvi, uveljavljani v pobot (5. tč. sodbenega izreka), je zato pravilna. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je toženi stranki naložilo plačilo 2.450.000,00 LIT. Tožena stranka sama je trdila, da je bila dogovorjena cena za prevoz blaga po ozemlju Italije 2.500.000,00 LIT za posamezni tovornjak. In ker je bilo teh pet, tožena stranka pa je, spet po lastnih trditvah (vloga z dne 17.11.1992 (l. št. 13 in nasl.), plačala 10.000.000,00 LIT, je zahtevek glede 2.450.000,00 LIT utemeljen (toliko je namreč tožeča stranka zahtevala za ta del prevoza v zahtevku, ki ga je podala v vlogi z dne 11.3.1999, l.št. 82). Trditev, češ da je plačala 10.101.823,00 LIT, postavlja tožena stranka prvič v pritožbi. In ker niti ni navedla razloga, zakaj tega ni storila v postopku pred sodiščem prve stopnje, te pritožbene trditve ni moč presojati (496. a čl. ZPP/77). Pač pa pritožnik utemeljeno opozarja na pomanjkljivosti glede dejanskih ugotovitev o prevoznini za naknadno naročene relacije. Dokazna ocena sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni prepričljiva. Prvič zato, ker je sodišče prve stopnje, kot bi sledilo iz razlogov, izhajalo iz predpostavke, da bi tožena stranka morala dokazati, da je bila dogovorjena cena 6.000,00 takratnih din. Drži sicer, da mora vsaka stranka dokazati trditve, na katere opira zahtevek oz. obrambo. Vendar pa v konkretnem primeru okoliščina, da tožena stranka ni dokazala dogovora, na katerega se sklicuje, ni razlog za ugotovitev, da je bil dosežen takšen dogovor, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Takšno izhodišče bi pomenilo, da je dokazno breme obrnjeno. To pa za konkretni primer ne drži. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati, da je bil dogovor o ceni posameznega, naknadno naročenega prevoza na ozemlju Slovenije takšen, da je njen zahtevek v tem delu v celoti utemeljen. Pritožnik nadalje pravilno opozarja, da v dosedanjem postopku ni bila pravno kvalificirana vloga F. M. (ne glede pri tem, ali je bil v kritičnem obdobju delavec A. ali pa samostojni prevoznik). Pravna kvalifikacija je pomembna zaradi opredelitve pomena njegovih izjav v razmerju do pravdnih strank. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem vprašanjem ne more sprejeti pritožbenih izvajanj, iz katerih sledi, da naj bi bila tožena stranka v pogodbenem razmerju glede spornega prevoza z A.-jem. Temu vendar ne bi mogla plačati naročenega prevoza v tuji valuti (prim. prilogo A 4, tj. dopis tožene stranke F. M.), saj bi bilo to v nasprotju z takrat veljavnim 16. čl. Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ 66/85, 71/86, 3/88, 59/88 in 85/89). Prav dogovor o plačilu prevoza v tuji valuti bi, upoštevaje še druge podatke spisa, govoril v prid stališču, da je F. M. lahko opravil le vlogo posrednika - direktnega zastopnika tožeče stranke. Tako bi lahko tožena stranka v razmerju do tožeče stranke nastopala kot naročnik prevoza in obenem prejemnik blaga. Če sledimo takšni pravni opredelitvi vloge F. M., bi bil odločilen dogovor med F. M. in toženo stranko, ne pa morda med I. I. in F. M. Slednji bi lahko le posredno kazal na vsebino dogovora med F. M. in toženo stranko. Nadaljnja okoliščina, ki vzbuja pomisleke k prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene pa je, da v razlogih ni omenjena korespondenca med pravdnima strankama glede spornega plačila (zlasti dopis tožene stranke tožeči z dne 29.1.1991 - priloga B 2). Iz doslej razloženega sledi, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede dogovora o ceni prevozov na ozemlju Slovenije potrebno opraviti novo glavno obravnavo. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 1. odst. 370. čl. ZPP/77. Napotki v zvezi s tem spornim vprašanjem so razvidni že iz dosedanje obrazložitve. Dodati velja le še, da tožena stranka priznava obveznost v znesku 6000,00 din (sedaj 6000,00 SIT) za posamezen prevoz na naknadno naročeni relaciji, skupaj tako 30.000,00 SIT, in pa da je za ta del prevoza tožeča stranka v zahtevku z dne 11.3.1999 uveljavljala plačilo 37.080,00 SIT (l.št. 83) in ne več plačila v LIT, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ne more slediti obrestnemu delu izpodbijane sodbe. V razlogih ni ugotovljeno, kdaj naj bi tožena stranka prejela račun, upoštevaje, da je iz računa tožeče stranke razvidno, da veže zapadlost terjatve na prejem računa (priloga A 3), datum prejema pa je med pravdnima strankama sporen. Ker je treba ugotoviti novo dejstvo, je podan razveljavitveni razlog iz 370. čl. ZPP/77. Tudi v zvezi z obrestnim delom izreka izpodbijane sodbe pa je treba opozoriti na zahtevek tožeče stranke z dne 11.3.1999. V tem zahtevku tožeča stranka ne uveljavlja več zahtevka za plačilo obresti od 15.700.000,00 LIT za čas od 15.1.1991 do 30.8.1991, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v 3. tč. sodbenega izreka. V takšni procesni situaciji pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene trditve, ki se tičejo razlogov za zakasnelo plačilo dela tega zneska. Poleg tega je tožeča stranka uveljavljala pri zahtevku v LIT določljiv obrestni zahtevek, tj. obresti po obrestni meri, ki velja za zakonite zamudne obresti v kraju izpolnitve. Proti tako opredeljeni obrestni meri pritožbeno sodišče nima pomislekov. CMR konvencija obrestne mere ne določa, denarni dolg pa je prinosnina, zaradi česar je treba šteti, da so učinki zamude za tožečo stranko nastopili na ozemlju Italije. Posebne okoliščine torej govorijo v prid stališču, da se uporabi italijansko pravo (prim. 20. čl. Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih - ZMZP). Če je sodišče prve stopnje določno opredelilo višino obrestne mere na podlagi fotokopij italijanskega civilnega zakonika in pa Dekretov ministra za zaklad, za proračun in za gospodarsko načrtovanje, ki jih je v spis predložila tožeča stranka, je treba pritrditi pritožniku, da takšno dokazilo o vsebini tujega prava ne zadostuje (3. odst. 13. čl. ZMZP). Doslej razloženemu je treba dodati še, da je sodišče o obrestih od 5.700.000,00 LIT za čas od 15.1.1991 do 30.8.1991 odločilo dvakrat, ker je ta znesek sestavni del zneska 15.700.000,00 LIT: prim. 3. in 4. tč. sodbenega izreka. V tem delu je tako podana uradoma upoštevna bistvena kršitev iz 11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.