Jedro

Po drugem odstavku 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor se izda odločba o dovolitvi priglašenih del, če se ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev del, ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2278/97-6 z dne 22.7.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 22.7.1997. S to odločbo je bila zavrnjena njuna pritožba zoper odločbo z dne 12.2.1996, s katero je Upravna enota Velenje zavrnila njun zahtevek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za legalizacijo lesene ute na zemljišču parc. št. 16/2, k.o. P. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po 2. odstavku 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) odločba o dovolitvi priglašenih del izda, če se ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev del, ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Odločba se lahko izda le za objekte oziroma dela iz 51. člena ZUN, torej tudi za pomožne objekte, ki jih na podlagi 2. odstavka 51. člena ZUN v skladu z merili iz 3. odstavka 51. člena ZUN, določi občina. V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno ugotovila, da spada navedena parcela po Odloku o začasnih prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote 03 za celotno KS P. in KS C. ter pretežni del območja KS P. in KS B. (PUP) v urejevalno celoto, kjer ni zakonito in dopustno legalizirati že postavljenega pomožnega objekta na podlagi dovoljenja o priglasitvi del, iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi svoje odločbe pravilno navedla tožena stranka. V obravnavani zadevi ni pomembno, kakšne vrste objekt je lesena uta, ki ji tožnika pravita čebelnjak, temveč je pomembna ugotovitev, da se tak objekt po PUP ne sme postaviti na navedeni parceli. Po PUP je namreč za območje urejanja določeno, da so na tem območju možne le dozidave in gradnje objektov kmetij v območjih stavbnih zemljišč ali na zemljišču v neposredni bližini, kar pomeni, da je predpogoj za postavitev novih objektov obstoječa kmetija in da se za to kmetijo gradijo novi objekti na stavbnih zemljiščih ali na zemljiščih v neposredni bližini stavbnih zemljišč. Po podatkih iz izpodbijane odločbe in navedb tožnikov pa tožnika nimata kmetije v bližini navede parcele. Za legalizacijo tudi ne pridejo v poštev določbe 49., 50. in 51. člena ZUN, na katere se tožnika sklicujeta. Določba 49. člena ZUN se nanaša na območja izven ureditvenih območij, v obravnavani zadevi pa navedena parcela leži v ureditvenem območju. V 50. členu ZUN so določena merila za določanje gradbenih zemljišč, v 51. členu ZUN pa merila in pogoji za komunalno urejanje zemljišč. Ta dva člena v obravnavani zadevi sploh ne prideta v poštev, ker tožnika ne izpolnujeta pogojev za legalizacijo objekta. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da navedena parcela ni v celoti gozd, saj se namembnost prostora določa v prostorskih izvedbenih aktih, torej v PUP, po katerem je navedena parcela gozd, katarstska kultura pa po podatkih iz zemljiškega katastra. Okoliščina, da tožnika za legalizacijo postavljenega objekta nista predložila soglasja Zavoda za gozdove Slovenije, tudi ne vpliva na pravilnost odločitve, ker postavitev objekta ni v skladu s 34. členom PUP in 62. členom ZUN.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ali spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke. Navajata, da je protispisna ugotovitev, da gre za postopek legalizacije, saj sta za dovoljenje prosila dne 20.11.1995, odločbo organa prve stopnje pa sta prejela šele 26.2.1996 brez vsakega ugotovitvenega postopka. Ves čas upravnega postopka sta opozarjala, da bi ju moral upravni organ v skladu z 68. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) pozvati na dopolnitev vloge, če je menil, da manjka soglasje Zavoda za gozdove Slovenije. Predlagala sta tudi, da bi se sporazumno z občino V., Geodetsko upravo Velenje in Zavodom za gozdove Slovenije spremenila vrsta rabe navedene parcele. Del navedene parcele, na katerem stoji lesena uta, namreč že dolgo časa ni več gozd.

Postavitev lesene ute, namenjene shranjevanju čebelarskega orodja, je v skladu z Zakonom o gozdovih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja ponovno. Ti razlogi so skladni s podatki upravnih spisov in z določbami 51. člena ZUN in 2. odstavka 62. člena ZUN ter z določbami PUP, na katere se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje.

Ne drži, da je protispisna navedba, da gre v obravnavani zadevi za zadevo legalizacije posega v prostor. Iz fotografij, ki so v upravnih spisih, in iz navedb tožnikov izhaja, da je lesena uta bila v času odločanja tožene stranke že postavljena. Postavitev takšnega objekta pa je po ZUN poseg v prostor, za katerega je potrebno ustrezno dovoljenje. Glede na navedeno bi si tožnika kot investitorja morala pridobiti ustrezno dovoljenje pred začetkom del. Pravilno je stališče, da na odločitev tožene stranke ni vplivala okoliščina, da tožnika svoji vlogi nista predložila soglasja Zavoda za gozdove Slovenije. Takšno soglasje, ki je po določbi 21. člena Zakona o gozdovih dodatno potrebno pri odločanju o posegih v gozd in o posegih, ki bi lahko negativno vplivali na gozdni ekosistem in funkcije gozda, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more spremeniti ugotovitve, da v obravnavani zadevi za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 62. člena ZUN, ker so priglašena dela v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Zato s pritožbenim ugovorom, s katerim tožnika ponavljata tožbeni ugovor, da naj bi bila postavitev lesene ute v skladu z Zakonom o gozdovih, tožnika ne moreta uspeti.

Pritožbeni ugovori v zvezi z spremembo vrste rabe navedene parcele so neupoštevni, ker sprememba vrste rabe ni predmet odločanja v obravnavani zadevi, v kateri se odloča o utemeljenosti zahtevka, ki sta ga tožnika podala dne 20.11.1995 z vlogo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. V tej vlogi sta navedla, da želita priglasiti dela postavitve pomožnega objekta, in sicer lesene ute v tlorisni velikosti 3 X 4 metre, pri čemer sta se sklicevala na določbe Odloka o določitvi pomožnih objektov in naprav, ki se lahko gradijo brez lokacijskega dovoljenja (Uradni vestnik Občine V., št. 4/92, 12/93 in 10/94) in predložila načrte, po katerih naj bi bila lesena uta namenjena shranjevanju orodja.

Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, tožnika pa v tožbi nista navedla nobenih okoliščin, za katere razjasnitev bi bilo potrebno opraviti glavno obravnavno niti je nista izrecno zahtevala. Zato odločanje na glavni obravnavavi ni bilo potrebno (1. odstavek 51. člena ZUS). Ker po presoji pritožbenega sodišča opustitev glavne obravnavne ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.