Jedro

Obtoženec je oškodovanki poskušal vzeti življenje na zahrbten način, saj je stopil proti njej in nakazal, da jo namerava objeti, nato pa jo je z nožem zabodel v predel pod desnim rebrnim lokom, s čimer je izničil zaupanje oškodovanke, ki napada ni zaznala niti pričakovala.

Ravnanje, motivirano z intenzivnimi čustvi sovraštva, saj je oškodovanka zavrnila obtoženčeve želje in predstave v partnerskem razmerju z njo, je ravnanje pogojeno z nizkotnim nagibom v smislu 4. točke 116. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen sedemnajstih let zapora, v katero je vštelo čas policijskega in sodnega pridržanja ter pripora od 7. 1. 2022 od 17.10 ure dalje. Izreklo mu je varnostni ukrep odvzema predmetov, tj. zaseženega noža, ki je bil uporabljen za storitev kaznivega dejanja. Odločilo je, da je obtoženec dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek oškodovanke B. B. v znesku 42.100,00 EUR. Oprostilo ga je povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), z izjemo povrnitve potrebnih izdatkov oškodovanke ter nagrade in potrebnih izdatkov njene pooblaščenke. Sklenilo je še, da nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, ki sta bila obtožencu postavljena po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pravočasno (dne 4. 10. 2023) pritožil obtoženčev zagovornik, kot je uvodoma navedel, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo "spremeni tako, da jo razveljavi" in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, podredno pa, da obtoženca v celoti oprosti obtožbe.

3. Pritožbo oziroma vlogo, ki jo je naslovil "pritožba na višino izrečene kazni" in "dodatek k pritožbi odvetnika", je že dne 11. 9. 2023 (list. št. 1117) vložil tudi obtoženec, ni je pa z ničemer obrazložil. Kljub temu jo je pritožbeno sodišče kot pritožbo tudi obravnavalo. Obtoženčeva pritožba z dne 26. 10. 2023 (list. št. 1161 - 1164) pa je bila zavržena kot prepozna s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Celju III K 1331/2022-610 z dne 7. 11. 2023. 4. Na pritožbo zagovornika je odgovorila višja državna tožilka C. C. z Okrožnega državnega tožilstva v Celju. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Na (pravočasno) pritožbo obtoženca tožilstvo ni odgovorilo.

5. Ker je obtoženec zaprosil za prisotnost pred Višjim sodiščem v Celju (list. št. 1117 in 1172), je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 378. člena ZKP razpisalo sejo v navzočnosti strank. Vročitve obvestil o seji so bile izkazane (list. št. 1173), seje pa so se udeležili vsi obveščeni.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Instančni preizkus izpodbijane sodbe, podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje z izvedbo vseh potrebnih dokazov popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Dokazna ocena v sodbi je v njenih tako analitičnih kot sinteznih elementih skrbna, tehtna, temeljita in prepričljiva, zlasti pa pravilna, zato zagovornikovemu izpodbijanju dejanskega stanja ni mogoče priznati uspeha. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ustrezno apliciralo materialno pravo, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa pri tem ni zagrešilo. Razlogom, s katerimi je utemeljena izpodbijana obsodilna sodba, pritožbeno sodišče pritrjuje, se jim pridružuje in se v delih, ko nosilni argumentaciji sodišča prve stopnje niti ni kaj dodati, nanje tudi sklicuje.

8. Da je obtoženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu, je bilo izkazano na ravni gotovosti oziroma prepričanja o krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP). Kam meri zagovornik z grajo, da je sodišče "očitke iz obtožnice prepisalo v sodbo", ni povsem jasno. Odgovoriti je mogoče le, da pravilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo (prvi odstavek 354. člena ZKP) zahteva prav to. Pritožbeni očitki v smeri, da naj bi sodišče prve stopnje eklatantno zlorabilo načelo proste dokazne ocene, kršilo načelo nepristranskosti in načelo domneve nedolžnosti ter ravnalo pristransko, nezakonito in arbitrarno (tj. s predhodno oblikovanim stališčem), so displasirani, predvsem pa ne držijo. Zakaj zagovornik v pritožbi zoper sodbo (na strani 5) razpravlja o utemeljenosti suma kot pogoju za dopustnost obtožbe, ni razumljivo. Izpodbijana sodba ni niti t. i. indična sodba, torej sodba, ki bi temeljila le na posrednih dokazih (indicih).

9. Drži, da sta se v kritičnem dogodku 7. 1. 2022 okoli 2.30 ure na hodniku oziroma t. i. haustoru večstanovanjske stavbe na naslovu ..., nahajala le obtoženec in oškodovanka ter da neposrednih prič dogajanja ni (bilo). V takem dokaznem položaju je zato pomembno, da sodišče opravi še toliko bolj pozorno dokazno oceno oškodovankinih izjav oziroma izpovedb v teku (pred)kazenskega postopka in v dokazno oceno vplete tudi presojo obtoženčevega zagovora. Zlasti v točkah 26 in 40 - 41 izpodbijane sodbe se je prvo sodišče strnjeno opredelilo, da so bile oškodovankine izjave glede odločilnih dejstev ves čas (pred)kazenskega postopka v ključni vsebini enake, skladne, podrobne, prepričljive in verodostojne ter da oškodovankini naraciji resnicoljubnosti v bistvenih delih ni mogoče odreči. Dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema ter istočasno zavrača pritožbene insinuacije, da naj bi prvo sodišče oškodovankino izpovedbo uporabljalo "selektivno in prirejeno". Kvečjemu zagovornik je tisti, ki v pritožbi obremenilnim izjavam oškodovanke odreka verodostojnost, sklicuje pa se na (domnevno) razbremenilne izjave. Skrbna in korektna je tudi sodbena ocena obtoženčevega zagovora, pri čemer prvo sodišče ni zagrešilo nobene kršitve, ko je izpostavilo golo procesno dejstvo, da je obtoženec svoj zagovor podal na zadnjem naroku glavne obravnave, tj. pred zaključkom dokaznega postopka (točki 3 in 22 obrazložitve). Seveda gre za procesno možnost oziroma pravico obtoženca, ni pa mogoče mimo opazke, da je zagovor po vseh izvedenih dokazih lahko prilagojen rezultatom dokazovanja. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje zagovoru odreklo upoštevno težo na podlagi vsebinske in utemeljene presoje obremenilnih dokazov ter nikakor ne le na podlagi časovne umestitve zagovora v tek postopka, prav tako pa ne arbitrarno in brez vsake vsebinske presoje, kot trdi zagovornik.

10. Pritožbeno ni problematizirano dejstvo, da je oškodovanka že 8. 1. 2022 ob 10.20 uri, tj. vsega 32 ur po kritičnem dogodku, kriminalistoma D. D. in E. E. podala izjavo, ki je bila zabeležena v zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon (red. št. 26). D. D. je zaslišan kot priča na glavni obravnavi povedal, da gre pri izjavi za dobesedno zapisane besede oškodovanke, ki jih je sproti zapisoval. Oškodovanka je na glavni obravnavi potrdila, da gre za njeno izjavo in da se z zapisanim strinja (z izjemo ločnice med objemanjem in nakazovanjem objema, kar bo še pojasnjeno), s čimer je vsebina izjave postala del oškodovankinih izpovedb pred sodiščem. Tehtno je tudi stališče sodišča prve stopnje (točka 20 obrazložitve), da si takšne vsebine izjave kriminalista gotovo nista izmislila, saj informacij o medsebojnem odnosu obtoženca in oškodovanke ter o obravnavanem dogodku kriminalisti drugje niso mogli dobiti. Oškodovanka je že tedaj povedala, da sta se z obtožencem nahajala na hodniku bloka ter kadila cigarete in kokain. Obtoženec je imel s seboj kokain in heroin ter je deloval zelo čudno. Povedala mu je, da bosta samo prijatelja in ne več partnerja. Za tem je vzel nož. Kje ga je vzel, ne ve. Misli, da ga je imel pri sebi. Brez besed jo je z desno roko z nožem zabodel, pred tem jo je objel, zabodel pa jo je v desni spodnji del telesa. Zabodel jo je s tako silo, da je nož "poknil" oziroma se je rezilo odlomilo. Potem je takoj zbežal, sama pa je vpila "mama, mama". Pobrala je ročaj noža in rezilo, ki je bilo na tleh hodnika, ter ga odvrgla na ulici pred blokom, oziroma bi lahko dala ročaj mami, tj. za dokaz, da bi ga dala policiji. Da je bila oškodovanka tista, ki je odvrgla odlomljen ročaj noža na pločnik nasproti objekta ..., izhaja še iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 7. 1. 2022, ki sta ga podpisala policista F. F. in G. G. medtem ko je bilo rezilo noža prav tako najdeno na pločniku, a oddaljeno 18,5 metra od mesta najdbe ročaja noža (zapisnik o kriminalistično tehničnem ogledu kraja dejanja z dne 7. 1. 2022). G. G. je zaslišan kot priča potrdil zapis v omenjenem uradnem zaznamku, da je oškodovanka že na samem kraju policistom povedala, da je obtoženec potegnil nož in jo zabodel v predel desnega boka, pri čemer je začutila močno bolečino in zlom rezila noža. 11. Pred sodiščem je bila oškodovanka zaslišana trikrat, dvakrat v preiskavi in enkrat na glavni obravnavi. V preiskavi je 25. 2. 2022 izpovedala, da sta se v večeru pred kritičnim dogodkom z obtožencem družila. Zmenila sta se, da bosta prijatelja, in ona mu je verjela, da je to končno spoznal. Bilo je lepo, čeprav je pri obtožencu občutila neko drugačno energijo, ampak je ni bilo strah. Res ga je poniževala, a le zaradi tega, ker je hotela, da jo pusti pri miru. Ko je šla domov, se je pod oknom drl, zato jo je bilo sram zaradi sosedov in je odšla dol, v t. i. haustor. V točki 26 izpodbijane sodbe je prvo sodišče tehtno dokazno ocenilo izpovedbo H. H., ki ni slišala, da bi se kdo (obtoženec) drl pod oknom, vendar niti ni bistveno, zakaj se je oškodovanka napotila v "haustor" k obtožencu. Tam sta se pogovarjala, ona je imela kokain, obtoženec pa je kadil heroin na folijo in si risal črtice kokaina na papirjih. Kar naenkrat, kot da bi bil neprišteven, nepriseben, jo je z nožem hinavsko, ogabno (zabodel). Dala je nož ven. Preden jo je zabodel, sta se objela oziroma sta se hotela objeti, bilo je vse super in lepo, on pa si verjetno ni mogel pomagati in se zadržati ter jo je zabodel. Drži, da sta se pred vbodom zmenila, da sta prijatelja, obtoženec se je strinjal in ona je bila vesela. Zabodel jo je enkrat, nož je spustil, ona pa si je v sekundi potegnila nož ven. Obtoženec je pobegnil, sama pa je tekla z nožem, pri čemer je "špica" padla, kar je slišala. Ne ve, ali je konico zlomila sama zaradi močnega stiska. Da je imel obtoženec s seboj nož, ni vedela, oziroma misli, da ga je imel s seboj, ni pa mogla tega zatrditi. V preiskavi je 5. 4. 2022 dodala še, da se z obtožencem nista nič prepirala ali se ruvala. Vesela je bila, da je A. A. sprejel, da bosta prijatelja, imela sta se lepo. Na glavni obravnavi je vztrajala pri svojih izpovedbah iz preiskave in izpovedala, da sta se nahajala na stopnišču, pri čemer je bila sama tri stopnice višje kot A. A. Rekla mu je, da želi, da sta prijatelja, in da ne želi biti z njim, na kar je odvrnil, da "v redu". Na vprašanje zagovornika je oškodovanka sicer odgovorila, da naj bi se pogovor o prijateljstvu zgodil, preden sta šla v stavbo, vendar je pritrditi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je večjo spoznavno težo pripisalo oškodovankinim izjavam, danim v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon in v preiskavi, ko je bil spomin oškodovanke še bolj svež, sama pa je na glavni obravnavi pojasnila, da se pravzaprav ne spomni dobro, kaj se je zgodilo. Niti na pritožbeni ravni zato ni pomislekov v dokazni zaključek, da je obtoženec napadel oškodovanko neposredno po tem, ko mu je slednja (ponovno) naznanila, da je pripravljena ohraniti zgolj prijateljski, ne partnerski odnos. Izpovedala je, da je A. A. stal nižje na stopnicah, nakar je stopil proti njej in jo z levo roko hotel objeti, v tistem trenutku pa jo je z nožem že bil zabodel. Na vprašanje zagovornika, ali lahko opiše "drugačno energijo" pri obtožencu, o kateri je prej izpovedovala, je oškodovanka obrazložila, da je mislila, da se je sprijaznil, da bosta le prijatelja. Še je povedala, da je nož vzela ven v sekundi, A. A. pa je bil verjetno presenečen; če ne bi vzela noža ven, bi mogoče še kaj nadaljeval, je dodala. Izrecno je pojasnila, da je obtoženec pred vbodom še ni objel, a jo je nameraval objeti, zato njegovega napada ni pričakovala. V tej posledici je državna tožilka 23. 5. 2023 modificirala obtožnico v smeri, da je obtoženec nakazal, da bo objel oškodovanko. Slednja je povedala tudi, da preden je bila zabodena, noža v obtoženčevi roki ni videla.

12. Obtoženec je na glavni obravnavi 24. 4. 2023 priznal, da je zabodel oškodovanko (ni priznal poskusa umora oziroma tega, da bi oškodovanki hotel vzeti življenje). Na glavni obravnavi 26. 5. 2023 je navedel, da sta bila ob srečanju z oškodovanko oba slabe volje, saj sta bila v postopku njune "razveze". Priznal je, da je bil govor o tem, da bosta samo prijatelja in da se razhajata, pri čemer je dopustil možnost, da sta o tem govorila tudi neposredno pred kritičnim dogodkom. S tem je potrdil, da je bilo njuno srečanje očitno prežeto s kontekstom oškodovankine odločitve, da za partnerski odnos z obtožencem ni zainteresirana, v čemer (in ne v afektu zaradi poniževanja in izzivanja) je sodišče prve stopnje utemeljeno prepoznalo emocionalno zaznamovanost obtoženčevega izvršitvenega ravnanja. Obtoženec je sam povedal, da je nož držal v levi roki, kar je tudi logično, saj je levičar, medtem ko je oškodovanka utrpela vbodno rano v področju pod desnim rebrnim lokom, kar odgovarja položaju oseb, ki sta obrnjeni ena proti drugi. Zato ni pomembno, ali je oškodovanka ob sprejemu ustne ovadbe povedala, da naj bi jo obtoženec zabodel z desno roko; navsezadnje uporabljena roka ni odločilno dejstvo. Ključna ni niti okoliščina, s katero roko je obtoženec prvenstveno nakazal objem. Sodišče prve stopnje (točke 9, 26, 32 obrazložitve) je s tehtnimi in razumnimi razlogi ovrglo obtoženčev zagovor, da se je nož nahajal skrit v stanovanjski stavbi, kjer je bivala oškodovanka, tj. skupaj s priborom za uživanje prepovedanih substanc, pri čemer obtoženec noža, sodeč po izpovedbi oškodovanke, ni uporabljal za delanje črtic (kokaina) na telefonu. Ni najti razloga, zakaj oškodovanka ne bi izpovedala, da je nož pri obtožencu videla že pred zabodenjem, če bi temu res bilo tako. Da v hiši ni bilo nobenega pribora za uživanje mamil, je razkril ogled kraja, opravljen neposredno po kaznivem dejanju, kar je prvo sodišče prav tako obrazložilo. Gre za objektivno dejstvo, ki izpodbija resnicoljubnost obtoženčevega zagovora. Da je obtoženčeva zagovorna časovnica, po kateri naj bi objemanju sledil prepir, šele nato pa vbod in padec obeh protagonistov po stopnicah, neverodostojen prikaz dogajanja v kritični noči, je prvo sodišče povsem argumentirano utemeljilo, na predmetne razloge pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Enako velja za ovrženje zagovora, da je obtoženec s kraja zbežal šele po tem, ko je videl, da bosta B. B. mama in brat poklicala rešilca in policijo, saj je A. A. pobegnil nemudoma po vbodu in ni bil on tisti, ki bi nož zlomil takrat, ko bi ga s silo potegnil iz telesa oškodovanke, temveč si je nož izvlekla oškodovanka sama.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpovedbam oškodovanke v zvezi z odločilnimi dejstvi ni mogoče očitati konfuznosti, nekonsistentnosti in bistvene neskladnosti, še najmanj s sklicevanjem na njene "psihične in druge težave" ali s poudarjanjem okoliščine, da je bila tudi oškodovanka v kritični noči pod vplivom psihoaktivnih substanc (poročilo toksikološke preiskave na red. št. 86). Glede oškodovankine motnje pozornosti oziroma diagnoze ADHD, na katero se je sklicevala sama med prvim zaslišanjem v preiskavi, se je že sodišče prve stopnje pravilno opredelilo (točka 26 izpodbijane sodbe), da so bile njene izpovedbe vendarle v tolikšni meri razumljive in življenjsko sprejemljive, da njihova verodostojnost iz tega razloga ne more biti okrnjena. Pritrditi pa je tudi dokazni oceni (točka 40 obrazložitve), da oškodovankine sposobnosti zaznavanja, pomnjenja in reproduciranja dejstev, ki so pomembna za ta kazenski postopek, očitno niso bile okvarjene, saj policisti in zdravniki, ki so z oškodovanko prišli v kontakt neposredno po dogodku, niso opazili nobenih relevantnih vplivov psihoaktivnih snovi. Nič takega ni mogoče razbrati niti iz poročil o njenem obnašanju v kritični noči, zaradi česar pritožbeno sodišče pritožbene navedbe, ki že sicer ostajajo na docela pavšalni ravni, zavrača in ne sledi tezi, da je bila oškodovanka v stanju "evidentne zadrogiranosti" in da verjetno ni vedela sama zase. V tej luči zbledi dejstvo, da je oškodovanka kljub priznanju, da je sicer in še pred kritičnim dogodkom uživala prepovedane droge, minimalizirala stopnjo lastnega vdajanja mamilom, saj na pravilno ugotovitev odločilnih dejstev takšno, tj. do neke mere razumljivo samoopravičevanje, nima pomembnega vpliva. Izvajanja o neodločilnih dejstvih, denimo o tem, kako je bila oškodovanka oblečena, pa so brezpredmetna.

14. Oškodovanka je tako v preiskavi kot na glavni obravnavi izpovedala, da sta se z obtožencem med druženjem imela lepo, in je "spremenjeno energijo" na izrecno vprašanje zagovornika pojasnila z A. A. (očitno hlinjenim) sprijaznjenjem, da bosta odtlej le prijatelja, zaradi česar je razumno, da sledečega ultimativnega napada na lastno življenje ni pričakovala. Pozorno vrednotenje oškodovankinih izpovedb razkrije, da je slednja že v preiskavi 25. 2. 2022 nakazala, da sta se z obtožencem "hotela objeti". Ta okoliščina, pri čemer gre le za nianse časovnega trenutka, ki dejanski objem ločijo od nakazanega objema, pretrganega z vbodom noža pod desni rebrni lok, je bila dosledno razjasnjena med zaslišanjem B. B. na glavni obravnavi. Zato je povsem brez podlage pritožbena kritika, češ da oškodovanka niti ni vedela, ali jo je obtoženec objel ali ne. Modifikacija obtožnice v tem delu je bila opravljena na podlagi 344. člena ZKP ter nima nič opraviti z "neprepričanjem v obstoj zahrbtnosti in nizkotnosti". Prav tako ni nič nedoumljivega v oškodovankini navedbi v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, da je obtoženec "vzel nož" (čeprav ga oškodovanka pred trenutkom zabodenja očitno ni zaznala), saj je bržčas razumljivo, da mora tisti, ki z nožem v roki zabode drugo osebo, nož pred tem nekje (očitno iz žepa jakne) tudi vzeti oziroma prijeti. Pritožbena interpretacija, ki meri k zaključku, da naj bi oškodovanka pri tem izjavila (v nasprotju s kasnejšimi navedbami), da je nož videla, razširja pomen njene izjave. Tako iz obtoženčevega zagovora kot iz izpovedbe oškodovanke skladno izhaja, da sta bila omenjena obrnjena drug proti drugemu, oškodovanka pa je stala nekaj stopnic nad obtoženim. Oškodovanka je na glavni obravnavi decidirano izpovedala, izpovedba pa je navsezadnje povsem logična, da je obtoženec pri tem, ko je nakazal, da jo bo objel, stopil proti njej, kar izvedbeno ne more pomeniti nič drugega, kot da se je obtoženi očitno povzpel po stopnicah in jo zatem zabodel. Posledično je neutemeljena pritožbena razprava (tudi glede mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke, kot bo še pojasnjeno), češ da je potek vboda oziroma vbodnega kanala nemogoč, ker je oškodovanka stala višje na stopnicah. V takem poteku gibanja je ne le možno, ampak tudi dokazano, da noža v roki, tj. v višini trebušnega predela, oškodovanka ni videla, saj človek, ki pričakuje objem sogovornika, svojega pogleda praviloma ne usmerja v predel trebuha. Kakršnih koli neskladnosti v izpovedbah oškodovanke zato ni zaslediti. Prav tako je prepričljiva dokazna ocena izpodbijane sodbe (točka 32 razlogov), da v dokaznem postopku ni bilo moč z gotovostjo ugotoviti, v katerem trenutku se je nož odlomil oziroma rezilo ločilo od ročaja, najsi je šlo pri tem za trenutek vboda ali izvlečenja noža, pri čemer oškodovanka tega ni mogla z zanesljivostjo potrditi. Nič neživljenjskega ni v utemeljitvi, da se oškodovanka v trenutku šoka in strahu za življenje, ki pričakovano spremlja zabodenje v predel trebuha, najverjetneje ni ukvarjala z natančnim spremljanjem usode bodala. Zlasti pa, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, niti ni bistvenega pomena, kdaj je prišlo do prelomljenja noža, saj to dejstvo pač ni bilo interpretirano obtožencu v škodo; odločilno je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, kakšni sta bili usmerjenost in intenzivnost vboda oškodovanke, ter ni usodnega pomena niti razprava, kdaj je rezilo padlo na tla.

15. Glede na navedeno in upoštevaje mnenje izvedenke sodnomedicinske stroke, da je do poškodbe oškodovanke lahko prišlo v položaju, ki izhaja tako iz zagovora obtoženca kot iz oškodovankine izpovedbe (tj. da sta stala obrnjena drug proti drugemu, pri čemer je obtoženec nož držal v levi roki, stopil proti oškodovanki in jo zabodel), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za rekonstrukcijo dogodka na kraju samem (zadnji odstavek točke 4 izpodbijane sodbe), saj s predlaganim dokazom ne bi bilo mogoče kakor koli dodatno osvetliti odločilnih dejstev glede položaja in gibanja vpletenih akterjev, ki sta v tem delu pravzaprav skladna. Zavrnitev dokaznega predloga kot nepotrebnega je bila torej umeščena v celovito dokazno oceno in odraža rezultate dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da je prvo sodišče upoštevalo merila, ki so se pri odločanju o dokaznih predlogih izoblikovala v (ustavno)sodni praksi.1 Kršitev pravice do obrambe kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP posledično ne more biti podana, pritožbena izvajanja pa izzvenijo v nestrinjanju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo argumentirano in ne "kategorično", zlasti pa ne držita ne teza, da je tak potek kaznivega dejanja objektivno neizvedljiv, niti očitek, da se prvo sodišče glede ključnega poteka kritičnega dogajanja ni vsebinsko opredelilo.

16. Dogajanje v SB ..., kamor je bila oškodovanka pripeljana takoj po kritičnem dogajanju (točke 11 - 14 izpodbijane sodbe), oziroma opravljena CT preiskava abdomna je razkrila, da so bile pri oškodovanki prisotne poškodbe jeter in desne ledvice skozi celotno debelino slednje, v trebušni votlini pa je nastajala aktivna arterijska krvavitev. Zaslišana dežurna zdravnica J. J. je izpovedala, da velikost vbodne rane (širina in globina) ni bila izmerjena, saj se na urgenci to ne dela, parametri rane pa so plod subjektivne ocene zdravnikov. Kirurg I. I., ki je oškodovanko nato operiral, je izpovedal, da je bila rana po njegovi oceni široka približno 3 cm, po oceni J. J. pa 5 cm, kot je zapisano tudi v izvidu Ambulante za kirurško nujno pomoč in povzeto v zapisnik o ogledu oškodovanke (red. št. 6). Poleg tega, da govorimo zgolj o subjektivnih ocenah, je že I. I. povsem razumljivo pojasnil, da so bili robovi rane umazani in krvavi, zato se dimenzije rane natančno niti ne vidijo, sicer pa gre za neodločilna dejstva ter je v tem kontekstu zadostna tudi opredelitev izvedenke za sodno medicino, da je vbodna rana na površini telesa merila približno 3 do 5 cm (stran 7 mnenja).

17. Velik del dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih navedb zagovornika je namenjen problematiki globine vbodne rane. Kirurg I. I. je izpovedal, da je globino rane (10 cm) ocenil le na podlagi pregleda CT posnetka, pri čemer se podatek 10 cm pojavi tudi v že omenjenem zapisniku o ogledu (red. št. 6). I. I. je vztrajno poudarjal, da bi z merjenjem rane lahko ogrozili življenje pacientke, predvsem pa je zanj kot kirurga, ki rešuje življenja, podatek o globini rane docela irelevanten. Zanj je bilo bistveno, da so bila prebodena tako jetra kot ledvica in se je pot vboda natančno videla, abdomen pa je bil poln krvi, zato je bilo treba takoj opraviti operativni poseg, sicer oškodovanka najverjetneje ne bi preživela oziroma dočakala jutra. Zaslišan na glavni obravnavi je pripomnil še, da je bila oškodovanka "bolj suhljata" in je bila po njegovi oceni rana globoka kvečjemu celo bolj proti 15 cm kot pa 10 cm, pri čemer je treba dodati, da kirurg podatka o dolžini rezila uporabljenega noža (12,5 cm) ni imel ter da centimetrsko seciranje globine rane nima nobenega relevantnega vpliva na dokazne zaključke o odločilnih dejstvih. Pravilna je opredelitev sodišča prve stopnje (točka 14), da so ključne poškodbe notranjih organov, ki jih je oškodovanka nedvomno utrpela, slednje pa tudi brez filigransko natančnega podatka o globini vbodne rane kažejo k zaključku, da sila, s katero je bila oškodovanka zabodena, pač ni bila neznatna.

18. Izvedenka prim. K. K. (točka 31 in sl. izpodbijane sodbe) je po pregledu razpoložljive medicinske dokumentacije ugotovila, da je oškodovanka utrpela vbodno rano desne polovice trebušne stene s prebodno rano jeter in prebodno rano desne ledvice, zaradi česar je prišlo do arterijske krvavitve v trebušno votlino in bi bilo zaradi tega, tj. kolikor oškodovanka ne bi bila deležna pravočasne in pravilne nujne medicinske pomoči (operativnega posega), lahko v nevarnosti njeno življenje. Izvedenka je pojasnila, da je vbodna rana potekala v trebušno votlino skozi medrebrne mišice, dolžina oziroma globina rane pa ni bila izmerjena zaradi nujnosti operativnega posega. Kričeče je dejstvo, da je vbodni kanal pri oškodovanki potekal skozi desni reženj jeter v celotni debelini jeter in se je končal v desni ledvici, ki jo je prav tako prebodel v celotni debelini na meji med zgornjo in srednjo tretjino desne ledvice. Če oškodovanka ne bi bila deležna pravočasnega operativnega posega, bi umrla zaradi notranje izkrvavitve iz jeter. Izvedenka se je oprla na "oceno kirurgov" (čeprav ni bilo mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, kdo je takšno oceno zapisal), da naj bi globina rane znašala približno 10 cm, in podala mnenje, da je bil nož z dolžino rezila 12,5 cm v celoti zaboden v telo oškodovanke v področju pod desnim rebrnim lokom. Slikovito se je izrazila, da bi lahko globino rane sama izmerila zgolj ob obdukciji. Ocenjena širša vbodna rana (kot je bilo povzeto, med 3 in 5 cm) v razmerju do širine rezila noža (okoli 2 cm) bi po mnenju izvedenke lahko pomenila, da je šlo za vbod pod ostrim kotom ali da se je rezilo v rani še nekoliko premaknilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja in pritrjuje sodišču prve stopnje, da opredelitev izvedenke ni ne nerazumna niti ne nasprotuje dokaznim zaključkom izpodbijane sodbe o poteku kritične interakcije med obtožencem in oškodovanko, temveč tak potek dogajanja potrjuje. Seveda izvedenskega dela ni možno izdelati drugače kot na hipotetični ravni, saj menda izvedenka ob izvrševanju kaznivega dejanja ni bila prisotna. Prav zato pa je prvo sodišče izvedensko mnenje tehtno povezalo z drugimi izvedenimi dokazi. Že je bilo povedano, da je obtoženec pred samim vbodom z nakazanjem objema stopil proti oškodovanki, kar torej pomeni, da se ni več nahajal nekaj stopnic nižje na stopnišču, zato je povsem mogoče, da je vbodni kanal potekal pod ostrim kotom oziroma celo nekoliko navzdol. Od tod namreč mnenje izvedenke, da je vbodni kanal (da je nož poleg jeter lahko poškodoval tudi desno ledvico) potekal skoraj vodoravno ali minimalno poševno navzdol. Mogoče pa je tudi, da je prišlo do premikanja rezila v rani, ko je bilo slednje že zabodeno v oškodovanko, saj je bila navsezadnje ona sama tista, ki si je nož izvlekla. Zato pomislekov v opredelitev izvedenke, tj. zakaj je bila ocenjena širina rane višja od širine rezila noža, niti v pritožbenem postopku ni moč vzbuditi. Zagovornik pri neuspešnem izpodbijanju mnenja izvedenke očitno ne ločuje med skoraj vodoravnim oziroma minimalno poševnim potekom vbodnega kanala in vodoravnim položajem noža ob vbodu. Gre namreč za dve različni stvari: prvič za položaj rezila ob vbodu, ki je moral biti vodoraven, saj bi sicer prišlo do zadetja ob rebro in rezilo ne bi bilo moglo preiti medrebrnega prostora, drugič pa za potek vbodnega kanala oziroma usmerjenost vodoravnega rezila v telesu oškodovanke, ki je bila prav tako precej vodoravna oziroma minimalno gravitirajoča navzdol. Takšni izsledki so logični in razumljivi.

19. Zagovornik v pritožbi ocenjuje, da je nelogična opredelitev izvedenke, da naj bi bilo rezilo z dolžino 12,5 cm v celoti zabodeno v telo oškodovanke, pri čemer je globina vbodne rane znašala 10 cm. Prav tako se mu zdi nelogična izjava kirurga I. I., da naj bi rana segala celo bolj proti 15 cm, kar pa je več od dolžine rezila. Prvič, kot je bilo že večkrat poudarjeno, gre pri ocenah dolžine oziroma globine rane prav za to, torej za subjektivne ocene, zato zagovornikovo seciranje vsakega centimetra vbodnega kanala nima nikakršnega relevantnega pomena. In drugič, kar pa je edino bistveno, je obtoženec s svojim vbodom pri oškodovanki prebodel tako jetra v celotni debelini kakor tudi celotno desno ledvico v zadnjem predelu trebušne votline. Zato ima prav sodišče prve stopnje, ki je na več mestih izpodbijane sodbe, strnjeno pa v točki 51 obrazložitve, poudarilo, da je obtoženec z nožem dolžine rezila 12,5 cm zabodel oškodovanko v del pod desnim rebrnim lokom, kjer se nahajajo številni notranji organi življenjskega pomena, zabodel pa jo je s tolikšno silo, da je v celoti prebodel tako jetra kot desno ledvico. Tudi po presoji sodišča druge stopnje takšen način izvršitve kaznivega dejanja, kot bo obrazloženo še v nadaljevanju, torej zamah z nožem v vitalni del telesa s tolikšno intenziteto, da je prišlo do prebodenja internih organov v celotni globini trebušne votline, ne dopušča nobenega dvoma v zaključek, da se je obtoženec zavedal, da lahko s takšnim vbodom vzame življenje oškodovanki, in je dejanje hotel izvršiti, medtem ko prepovedana posledica ni nastala iz razlogov, ki ne izvirajo iz sfere obtoženca. Predmetna presoja torej ne temelji izključno na vrednotenju nastalih poškodb, saj je bilo v dokaznem postopku mogoče z zanesljivostjo ugotoviti tudi (sicer neločljivo povezan) način izvršitve kaznivega dejanja, iz katerega je mogoče sklepati na vsebino obtoženčevega krivdnega odnosa kot subjektivnega elementa dejanja. Vprašanje, ali je bil vbodni kanal globok 10 cm ali 12,5 cm (kar ustreza dolžini rezila), pri čemer so višje številke kirurga I. I. očitno plod njegove subjektivne ocene, za dano odločitev nima usodnega pomena, obširna pritožbena izvajanja v tej smeri pa ne spremenijo ničesar. Navsezadnje je izvedenka K. K. celo pojasnila (stran 11 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave), da lahko v predelu trebuha in prsnega koša pri mlajših osebah, tj. ko pride do silovitejšega zamaha (!), pride do premika mehkih tkiv in trebušne stene navznoter, zaradi česar je lahko vbodni kanal tudi daljši od rezila (noža). Dejstvo, da je obtoženec dobesedno prebodel oškodovanko, čeprav je vbodni kanal pri tem potekal skozi mehka tkiva, kot so mišice, jetra in ledvica, gotovo ne podpira pritožbene teze, da "ni nujno", da bi bila sila vboda "tako velika", predvsem pa ne podpira obrambne naracije, da obtoženec ni imel namena (naklepa) vzeti življenje oškodovanki.

20. Ob dejanskem stanju stvari, kot ga izpričujejo dimenzije poškodovanja, nima relevance opredelitev izvedenke, da naj bi prišlo do odlomka (rezila) noža zaradi zadetja reber. Že sodišče prve stopnje (točka 32 izpodbijane sodbe) je pojasnilo, da iz objektivnih rezultatov medicinskih preiskav in izpovedb zdravnikov, ki so oškodovanko oskrbeli, poškodba skeleta ni razvidna, prav tako pa ni izključeno, da je do odloma rezila od ročaja prišlo takrat, ko je oškodovanka nož izvlekla iz telesa. Navedeno torej nima dodatnega (obremenilnega) vpliva na ugotovitev o sili vboda, ki je bila potrebna, da je oškodovanka utrpela masovni poškodbi. V razlogih izpodbijane sodbe ni zaslediti niti notranjega nasprotja, češ da sodišče mestoma trdi, da je globina rane pomembna, drugič pa, da ni. Jasno je namreč obrazloženo, da filigranski podatek o globini rane nima vpliva na ugotovitev ključnih dejstev, odločilna dejstva pa so bila z izvedbo vseh potrebnih dokazov popolno in pravilno ugotovljena. Zato ni res, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti ali da v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar bi predstavljalo postopkovno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

21. Merila pri presoji dokaznih predlogov obrambe, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v točki 15 te sodbe, je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi pri zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca radiologa (točka 4 obrazložitve prve sodbe), zato ni prišlo niti do pritožbeno uveljavljane kršitve pravice do obrambe. Procesno stanje stvari pokaže, da je dokazni predlog prvenstveno podalo državno tožilstvo, in sicer z utemeljitvijo, da bi izvedenec radiolog pogledal CT posnetek ter se opredelil glede dolžine in smeri vbodnega kanala. Tožilstvo je ta dokazni predlog po zaslišanju kirurga I. I. umaknilo, je pa obtoženec predlagal imenovanje neodvisnega strokovnjaka iz tujine, ki naj bi ugotovil, da ni zamahnil s silovitim udarcem. Pri predlogu v smeri postavitve radiologa sta tako obtoženec kot zagovornik vztrajala, pri čemer naj bi izvedenec ugotavljal, za kakšno rano je šlo pri oškodovanki in kakšen je bil mehanizem nastanka poškodbe. Sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu (državnega tožilstva) sprva sicer ugodilo, nato pa je dokazni sklep kot procesni sklep, na katerega sodišče ni vezano, spremenilo in dokazni predlog (sedaj) obrambe zavrnilo. Obrazložilo je, da je na vprašanja, na katera je obramba želela pridobiti odgovore od izvedenca radiologa, odgovorila že izvedenka sodnomedicinske stroke, ki se je opredelila tudi glede vrste, teže in načina nastanka oškodovankinih poškodb. Glede na okoliščine, ki jih je v točki 19 te sodbe že razgrnilo tudi sodišče druge stopnje, je prvo sodišče utemeljilo, da pritegnitev izvedenca radiologa v postopek ni (bila) potrebna. V bistvenem se je opredelilo, tj. ob sklicevanju tako na mnenje izvedenke za sodno medicino kot na izpovedbo kirurga I. I., da je podatek o natančni globini rane neodločilen, medtem ko je bilo z gotovostjo ugotovljeno, kateri notranji organi oškodovanke so bili poškodovani, na kakšen način je do poškodb prišlo ter kakšen je bil potek vbodnega kanala in mehanizem nastanka poškodb, posledično pa je bilo iz teh dejstev mogoče sklepati tudi na intenzivnost oziroma silovitost vboda z nožem. S predmetnimi razlogi pritožbeno sodišče soglaša in ugotavlja, da je bila zavrnitev dokaznega predloga kot nepotrebnega tudi tokrat umeščena v celovito dokazno oceno izpodbijane sodbe in logično umeščena v potek dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. Res je sicer, da sta dva izvedenca radiologa (po prvotno sprejetem dokaznem sklepu prvega sodišča) odklonila opravo izvedenskega dela, vendar to seveda ni bil razlog za spremembo dokaznega sklepa in vsebinsko scela utemeljeno zavrnitev (sledečega) dokaznega predloga obrambe. O kakršnem koli arbitrarnem odločanju ali pritožbeno nakazani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti govora. Na tej točki je kot nekorektna treba zavrniti tudi pritožbena retorična vprašanja, čemu sta se izvedenka K. K. in priča I. I. sploh ukvarjala z ocenjevanjem izmer globine rane; prav zaradi tega, kar pritožba prizna v naslednjem odstavku na strani 7, ker je podatek o globini rane ves čas postopka problematizirala ravno obramba. Glede na obsežnost poškodb oškodovanke (prebodenje jeter in ledvice) ter način izvršitve kaznivega dejanja, da je do takšnih posledic prišlo, so brez teže pritožbena izvajanja, da bi izvedenec radiolog lahko potrdil navedbe obtoženca, da ni imel namena "dejanske fizične likvidacije" oškodovanke. Ker prvo sodišče torej ni izvedlo predlaganega dokaza, ki ne bi imel nobenega vpliva na ugotovitev odločilnih dejstev, do kršitve pravice do obrambe, kot že rečeno, ni moglo priti. Postavitev izvedenca radiologa navsezadnje ni bila potrebna niti iz razloga, da bi se slednji opredeljeval do ugotovitev izvedenke K. K. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa temu pritrjuje, je mnenje izvedenke v ključnih delih za ta kazenski postopek in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi jasno, popolno in brez relevantnih pomanjkljivosti, zato ni nobene podlage, da bi bilo treba v zvezi z istimi raziskanimi okoliščinami postavljati drugega izvedenca. To velja tudi za postavitev izvedenca "anastezista" (očitno: anestezista oziroma anesteziologa), pri čemer dokazni predlog v tej smeri v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni bil podan, kot pritožbena novota (zadnji odstavek na strani 18 pritožbe zagovornika) pa je navržen le pavšalno in brez meritorne utemeljitve.

22. Zagovornik se poglobljeno ukvarja tudi s problematiko t. i. pooperativne anemije pri oškodovanki, pri tem pa le megli bistvo zadeve. Iz mnenja izvedenke za sodno medicino izhaja, da je oškodovanka ob sprejemu na urgenci SB ..., torej pred operativnim posegom, izkazovala v krvi vrednost hemoglobina 116, pri čemer so okvirne referenčne vrednosti normalnosti za ženske od 120 do 150 g/l. Vrednost hemoglobina je bila kljub okoliščinam, da je imela oškodovanka vbodno rano v trebuhu in znake krvavitve, ki so bili dokazani s CT preiskavo, le minimalno pod referenčno vrednostjo, kar pomeni, da oškodovanka pred kritičnim dogodkom ni bila anemična iz drugih bolezenskih vzrokov (stran 10 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja izvedenke na glavni obravnavi; točka 32 izpodbijane sodbe). Krvna slika oškodovanke ob sprejemu v SB ... torej ni bila "izjemno slaba". Iz mnenja izvedenke nadalje izhaja, da je bila trebušna votlina po opravljenem operativnem posegu suha (začasno brez krvi), vendar je kljub zašitju jeter kasneje vendarle še prihajalo do krvavitev v trebušno votlino, tj. dokler se krvavitev vzdolž vbodnega kanala ni dokončno ustavila. To pa pojasnjuje padanje vrednosti hemoglobina v dneh po operaciji, tj. vse do vrednosti 75 dne 9. 1. 2022 ob 17.02 uri, nakar so se zdravniki odločili za terapijo z dvema enotama koncentriranih eritrocitov. Po aplicirani terapiji so vrednosti hemoglobina začele naraščati do vrednosti 105 na dan 13. 1. 2022. Tako izvedenka kot kirurg I. I. sta potrdila, da pri takšni pooperativni slabokrvnosti ni nič nenavadnega, nobenega dvoma pa ni, da je bilo tudi dogajanje po operativnem posegu še vedno v neposredni povezavi z vbodno poškodbo, saj se krvavitev iz poškodovanih jeter ni v celoti ustavila takoj po sami operaciji. Neresna je teza, da poškodba ni bila glavni ali edini vzrok za terapijo z eritrociti. Že sicer pa je ključnega pomena, da bi oškodovanka brez nujne pomoči in pravočasnega medicinskega posega umrla v posledici notranje izkrvavitve iz prebodenih jeter, kar bi vodilo v hemoragični šok in v odpoved delovanja srca zaradi izgube krvi, zašiti pa je bilo treba tudi mehka tkiva ob ledvici, s čimer je bilo omogočeno nujno celjenje. Zagovornik najbrž ne zatrjuje, da je bila masovna notranja krvavitev v trebušni votlini, zaradi katere bi oškodovanka lahko umrla, posledica kakšnega drugega (bolezenskega) stanja oškodovanke in ne kritičnega vboda z nožem, kar je edino pomembno. Navsezadnje tudi če bi bila oškodovanka anemična (pa ni bila), to ne bi spremenilo ničesar, saj je oškodovanca pač treba sprejeti takega, kot je. Pooperativna slabokrvnost oškodovanke nima nobenega dodatno obremenilnega pomena za obtoženca, zato je pritožbeno polemiziranje z vprašanjem anemije dobesedno brezpredmetno, vključno z docela irelevantnim opozarjanjem na ločnice med kirurškimi in internističnimi indikacijami. Povsem protispisne so navedbe, da naj bi pojav anemije vplival na kvalifikacijo dejanja ali na odmero kazni, saj to iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe ne izhaja. Mnenje izvedenke K. K. je z zadostno stopnjo strokovnosti razjasnilo vsa vprašanja, povezana s terapijo s koncentriranimi eritrociti, pri čemer izvedenka nikdar ni zatrjevala, da naj bi bila terapija namenjena preprečitvi izkrvavitve ob operaciji, temveč je bila namenjena saniranju slabokrvnosti v obdobju po operaciji. Mnenje izvedenke ni hibno, pritožbeno zatrjevane kršitve s tega naslova, ki odražajo zgolj neutemeljeno nasprotovanje izvedenskim zaključkom, pa niso podane.

23. Dežurna urgentna zdravnica J. J. se med zaslišanjem ni več spomnila, ali so bili pri oškodovanki prisotni znaki hemoragičnega šoka, po spominu kirurga I. I. pa je bila na meji šokovnega stanja. Znakov hemoragičnega šoka nista zaznali niti zdravstveni delavki L. L. in M. M. Zakaj je bilo temu tako, pa je prepričljivo utemeljila izvedenka sodnomedicinske stroke, ki je pojasnila, da znaki šoka niso bili prisotni iz razloga, ker je bila oškodovanka z reševalnim vozilom pravočasno po poškodbi pripeljana v bolnišnico, prejemala je kisik na masko in takoj ob sprejemu na urgenci še tekočine v veno (stran 33 izpodbijane sodbe). Navedeno pa ne spreminja dejstva, da bi pri oškodovanki nastopil hemoragični šok, če ne bi prišlo do takojšnjega operativnega posega, in to prvenstveno zaradi notranje izkrvavitve iz prebodenih jeter, ne iz prebodene desne ledvice, na kateri res ni bil potreben poseben operativni poseg, kar pa ne spreminja ničesar. Tosmernim pritožbenim pomislekom ni moč priznati uspeha.

24. Sodišče prve stopnje (točke 49 - 51 izpodbijane sodbe) je glede na vse navedeno pravilno zaključilo, da so v obtoženčevem ravnanju podani vsi zakonski znaki poskusa odvzema življenja oškodovanki, pri čemer je obtoženec s kraja dejanja takoj pobegnil in oškodovanki ni nudil pomoči, njeno preživetje pa so omogočila ravnanja oškodovanke same, njene matere in brata ter zdravstvenih delavcev, ki so ji nudili nujno medicinsko pomoč. Utemeljeno je nadalje zaključilo tudi, da se je obtoženec z zabadanjem 12,5-centimetrskega rezila noža v predel pod desnim rebrnim lokom s takšno močjo, da je prebodel jetra in ledvico, zavedal, da lahko na ta način vzame življenje oškodovanki, to posledico pa je tudi zasledoval. Ne le obtoženemu, ki je po izobrazbi doktor dentalne medicine, vsakemu razumnemu človeku je prezentno, da se s prebadanjem vitalnih notranjih organov, ki počivajo v trebušni votlini, povzročajo smrtno nevarne poškodbe, zaradi česar je zagovor, da obtoženčevi zavestna in voljna sestavina naklepa nista bili prežeti z namenom odvzema življenja, sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo. Ne le, da obtoženec noža ni zabodel v kakšen nevitalni del telesa; s kraja je pobegnil, zato je sodišče prve stopnje tehtno sklepalo, da tudi takšno ravnanje, ko je obtoženec zapustil težko ranjeno oškodovanko, dodatno izkazuje njegov naklep, da slednja izgubi življenje, ne glede na to, ali sta se v bližini vendarle nahajala njena mati in brat. Argumentiranega zaključka prvega sodišča, da je obtoženec zavestno in voljno deloval v smeri nastopa prepovedane posledice (smrti oškodovanke), ni mogoče izpodbiti z namigi, da naj bi bili smrtni zgolj vbodi v srce ali denimo prerez vratu, saj lahko človek nedvomno izgubi življenje tudi zaradi izkrvavitve iz prebodenih organov v trebušni votlini, kar je obtoženec gotovo vedel in kar je v obravnavani zadevi edino relevantno. Zagovornik s pritožbenimi navedbami (prvi odstavek na strani 18), da obtoženec z dejanjem niti ne bi bil mogel nadaljevati, saj se je nož odlomil, ne prepričuje v korist svojega klienta, ravno nasprotno. Tudi mišljenje oškodovanke, da je A. A. ni hotel ubiti, saj bi verjetno to lahko storil na kak drug način, če bi res želel, ne more imeti relevantnega vpliva na dokazne zaključke o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je razumno opredelilo (točki 40 in 41 izpodbijane sodbe), da je oškodovanka, ki očitno kljub vsem dimenzijam svojega odnosa z obtožencem do njega ne goji sovražnih čustev, skušala minimalizirati pomen obtoženčevega ravnanja in omiliti posledice zanj, navsezadnje pa mora v kazenskem postopku odločiti sodišče po atomistični in holistični dokazni oceni.

25. Sodišče prve stopnje (točka 34 in sl. izpodbijane sodbe) je v dokaznem postopku skrbno in natančno raziskalo naravo razmerja med obtožencem in oškodovanko. Slednja je že na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon povedala, da jo je A. A, "skoz zalezoval". 100-krat mu je rekla, da noče biti z njim, on pa je dejal "js ali smrt". S tem je popisal tudi stavbe po mestu Celje. Z A. A. je skušala zvezo prekiniti že od 20. 5. 2021. V mesecu oktobru 2021 ga je prijavila policiji, kjer je dobil prepoved približevanja, ampak se tega ni držal ter je ves čas hodil k njej in jo zalezoval. Ko je prepoved (približevanja) pretekla, sta bila prijatelja, on pa je želel, da bi bila partnerja. A. A. se je bala in z njim ni mogla prekiniti, saj so je skozi zalezoval in zasledoval. "Jaz ali smrt" je razumela kot grožnje, sedaj (po kritičnem dogodku) se ga boji. V preiskavi je oškodovanka natančneje pojasnila, da je imela prvi stik z obtožencem v času korone. Potem ko je prišel iz zapora (5. 2. 2021), sta bila naprej par in je bilo vse idealno lepo. Nato pa se je začela zavedati, da hoče biti 24 ur z njo, kar jo je motilo, prav tako jo je zasledoval, ker ji ni zaupal. Pošiljal ji je po 1000 sporočil na dan, vrtela se je v začaranem krogu. Upala je, da ga bo prepričala, da bosta prijatelja, da ona ne čuti do njega, a tega ni hotel sprejeti. Policiji ga je prijavila 2. 10. 2021 zaradi nasilja v družini, res mu je bila izrečena prepoved približevanja, vendar so policisti primer jemali totalno neresno. Nasilen nikoli ni bil, jo je pa zalezoval. Po stenah je pisal grafite "jaz ali smrt". Izpovedala je, da je odprla vrata, z otrokom je šla v šolo in videla "jaz ali smrt" in "B. B., dr. voli B. B.", to je napisal po celem mestu in po avtih. Še osebno ji je rekel, da je nikoli v življenju ne bo pustil na miru. Bežala je v tri ali štiri različna stanovanja, a jo je vsepovsod našel. Plezal je v trinajsto nadstropje, kar je označila kot "bolano". Bala se ga sicer ni. Glede datuma 20. 5. 2021, od katerega naj bi njuno zvezo skušala prekiniti, je izpovedala, da jo je tu začelo skrbeti. Stokrat mu je rekla, da ne želi več, da sta partnerja. On pa ji je stokrat rekel, da ne more živeti brez nje in da je njegov konec, da če bi njo izgubil, bi vse pobil. Imela je en spontani splav otroka obtoženca. Na glavni obravnavi je izpovedala, da je bil vedno obtoženec tisti, ki je (po kakšni prekinitvi) ponovno vzpostavil stik z njo. Obtoženca se je bala in se ga ni bala, enkrat pa je šla v varno hišo. Verjetno jo je bilo A. A.takrat strah, zdaj pa to vse skupaj drugače dojema.

26. Znova je spregovorila glede grafitov "jaz ali smrt"; bili so na ..., pri trgovini ... in pri trgovini ... Sosed, ki je zdravnik, jih je šel čistit. Bili so v zeleni barvi. Ve, da je te grafite napisal ravno obtoženec, saj je bil ves čas tam, videla ga pa ni. "Jaz ali smrt" ji je tudi rekel, vendar tega takrat ni tako jemala. Napise (sicer z drugačno vsebino) je pisal še na reklamni steber pri Piceriji ... ter na vrata stanovanja njene mame in na hodnik, kar potrjuje fotografija v spisu.

27. Ob opredelitvi, da je preiskava zaseženih mobilnih telefonov pokazala izmenjavo več kot 2.000 sporočil v obdobju meseca dni pred kaznivim dejanjem, se je prvo sodišče opredelilo, da je bilo razmerje med vpletenima precej turbulentno, bili so očitki o varanju in ljubosumju ter vendarle medsebojno izkazovanje ljubezni. Že na tem mestu je treba opozoriti na stališče izvedenca kliničnopsihološke stroke (stran 7 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja dr. N. N.), da je podana zelo velika verjetnost, da je osebnostna motnja prisotna pri obeh, torej tudi pri oškodovanki, saj bi drugače težko razložili takšno dinamiko njunega odnosa ter vztrajanje oškodovanke pri vračanju k obtožencu, čeprav je bil po njeni izpovedbi vselej on tisti, ki je obnovil stike med njima. Zadostna je podlaga za sklepanje, da je obtoženec oškodovanki na različne načine, vključno z grafiti s povedno vsebino "jaz ali smrt", jasno izražal namero, da si življenja brez nje ne predstavlja (kar je navsezadnje v zagovoru povedal tudi sam), in drugačnega poteka življenja očitno ni bil pripravljen sprejeti brez ultimativne posledice, ki se je manifestirala v tem postopku obravnavanem ravnanju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, česar pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja, obširno razlogovalo, da so bili o obtoženčevih vedenjskih izpadih, o katerih je izpovedovala oškodovanka, seznanjeni vsaj H. H., O. O. in P. P. Mama je oškodovanko opozorila, naj bo z obtožencem previdna, prijateljica O. O. je prepričljivo pripovedovala o oškodovankinih občutkih ogroženosti v razmerju z obtoženim in izrecno omenjala grožnje z umorom, smiselno enako pa je povedal še taksist P. P. Poleg že omenjene kazenske ovadbe zaradi nasilja v družini je oškodovanka obtoženca že 9. 9. 2021 prijavila tudi zaradi zalezovanja, vendar je predlog za pregon zatem umaknila, saj je obtožencu verjela, da se bo umaknil v ..., česar pa ni nikoli storil. Celo obtoženčev oče R. R., ki je skušal pričati v korist svojega sina in kar pritožbeno niti ni izpodbijano, je potrdil, da je oškodovanka vsaj enkrat podala prijavo zoper sina, ker jo je "preveč nadlegoval".

28. V nasprotju z izpovedbo oškodovanke so pritožbene navedbe, da je bila predvsem ona sama tista, ki je po tem, ko sta se (celo večkrat) razšla, vzpostavljala stike z obtožencem. Toda tudi, če bi to držalo, je bil izključno obtoženec tisti, ki ni mogel sprejeti, da bi bil odnos med njima prijateljski (kar je želela oškodovanka, čeprav se je k obtožencu res vračala), ne partnerski, prav v tem prepričanju pa je sodišče prve stopnje utemeljeno prepoznalo (nizkotno) motiviko za izvršitev (poskusa) kaznivega dejanja. Ne držijo niti pritožbene trditve, da ni dokazov, da je obtoženi pisal grafite z vsebino "jaz ali smrt", saj sta bili izpovedbi oškodovanke tako v fazi preiskave kot na glavni obravnavi glede tega jasni, natančni in določni ter tudi po oceni pritožbenega sodišča verodostojni. Čeprav pisca ni videla, je oškodovanka pojasnila, zakaj je sklepala, da gre za obtoženca. P. P. res ni zaznal vsebine teh grafitov, je pa videl, da so grafiti obstajali, a so bili že izbrisani, kar vsaj posredno potrjuje oškodovankino izpovedbo. Da je obtoženi pisal (sicer druge) grafite, kaže slikovno gradivo v spisu. Ne nazadnje je obtoženec sporočila s pomensko enako vsebino oškodovanki pošiljal tudi na drugačne izvedbene načine, pri čemer je o telefonskem sporočilu "jaz ali smrt" oškodovanka seznanila prijateljico O. O. in ni videti razloga, zakaj bi to storila, če takšnega sporočila ne bi prejela. O. O. je potrdila, da se je oškodovanka počutila ogroženo, za kar ne bi bilo temelja, kolikor bi bil resničen obtoženčev zagovor, da je s tovrstnimi sporočili mislil na lastno smrt. Zagovor, da gre kvečjemu za sporočilo "ti ali smrt", kar ima drugačen pomen, je bil ovržen. Ravnanje obtoženca v kritični noči, osvetljeno z mnenjema izvedencev kliničnopsihološke in psihiatrične stroke, pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je obtoženec na bolj ali manj latenten način očitno že izrisal konsekvence oškodovankinega nestrinjanja z njegovimi (partnerskimi) željami in predstavami. Stališča zagovornika, da gre za enostransko prikazovanje dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ne sprejema. Pritožbeno podajanje lastne dokazne ocene v razgrnjenem delu, ki tudi sicer ostaja na dokaj posplošeni ravni, ne more uspešno omajati prepričljive dokazne argumentacije izpodbijane sodbe.

29. Ugotovitve sodišča so v dokazni sinergiji z zaključki izvedenca kliničnopsihološke stroke. Obtoženec je ob pregledu pri izvedencu samega sebe prikazoval v okviru pretiranih pritožb in težav, namerno se je poskušal prikazati v drugačni luči ter potvarjal in simuliral. Prek načina odgovarjanja je poskušal pridobiti ugodnosti zase. Izvedenec je ugotovil, da lahko obtoženec zlasti na področju kompleksnih situacij, kakršne so tudi medosebne interakcije, pride do zmotnih, svojskih in nenavadnih sklepov ter zaključkov. Ovirajo ga osebnostne značilnosti, povezane z osebnostno motnjo. V pomembnih situacijah ga preplavijo intenzivna čustva, ki jih ne zmore obvladovati, zato reagira impulzivno. Preplavijo ga čustva jeze, ki jih ne obvladuje in reagira nasilno. Osebnostno je ranljiv in hitro prizadet, če s strani drugih ne prejme potrditev ali ugodnosti, ki si jih želi ali misli, da mu pripadajo (v ta kontekst je moč uvrstiti težnje po partnerski naravi odnosa z oškodovanko). Ljudi doživlja v skrajnostih, kot skrajno dobre ali skrajno slabe, pri čemer ima ta čustva lahko do ene osebe. V odnosih je manipulativen. Po kliničnopsihološkem pregledu je izvedenec pri obtožencu ugotovil osebnostno motenost z lastnostmi mejne, narcisistične in disocialne osebnostne motnje. V tem pogledu je njegovo razmišljanje svojsko, nekonvencionalno in nemalokrat v neskladju z realnostjo; čustvovanje je intenzivno, labilno in v okviru skrajnosti, na področju medosebnih odnosov niha med skrajnimi občutki ljubezni in sovraštva; kontrola impulzov je slaba. Po oceni izvedenca se visoko tveganje za nasilno reagiranje pojavi prav v specifičnih medosebnih situacijah, v katerih obtoženec čuti, da je zavrnjen (kot v primeru oškodovankine odločitve, da nadaljuje prijateljski, ne partnerski odnos), da niso izpolnjene njegove želje in potrebe oziroma kadar druga oseba ne ravna skladno z njegovimi željami in predstavami. Pri obtoženčevi osebnostni strukturi se grožnje pogosto pojavijo tudi impulzivno, predvsem kot reakcija na frustracijo ali na lasten notranji impulz. Ob frustraciji lahko iz čustev skrajne ljubezni preide v čustva skrajnega sovraštva, kar ob visoki impulzivnosti in odsotnosti empatije povzroči antisocialno in nasilno vedenje. Obtoženčevo razmerje z oškodovanko ustreza odnosu, ki je značilen za mejno osebnostno motnjo. Znotraj tega odnosa je njegovo čustvovanje nihalo od skrajnih čustev ljubezni in sprejetosti do prav tako skrajnih čustev jeze, ljubosumnosti in zavrnitve. Od tod je izviralo veliko tveganje, da reagira agresivno in destruktivno. Skladno z mehanizmom (mejne) osebnostne motnje je prepričanje, da če posameznik ne bo obdržal partnerke, je ne bo imel nihče, pri čemer je sodišče prve stopnje (točka 46 izpodbijane sodbe) tehtno utrdilo stališče, da grafiti "jaz ali smrt" pomenijo točno to, kar je zapisano, torej smrt oškodovanke, ne obtoženca. Sklepno je izvedenec obtoženčev odnos do obravnavnega dejanja označil za manipulativnega. Njegovo ponujanje pojasnil, razlag in vzrokov za svoje ravnanje ni skladno s kliničnimi izkušnjami ter stroko in znanstvenimi dognanji. Čeprav se skuša prikazati kot poudarjeno ranjenega in travmatiziranega ter lastno ravnanje povezovati z ozadjem in vzroki, ki so izven njegove odgovornosti, so po mnenju izvedenca obtoženca ob kritičnem dogodku vodila intenzivna čustva zavrnitve njega ter njegovih želja in predstav. Ker je imel odnos z oškodovanko značilnosti mejne osebnostne motnje, je bila po zaključku izvedenca verjetnost sporazumnega razhoda v takšni situaciji izjemno majhna.

30. Tudi izvedenka psihiatrične stroke prim. asist. dr. S. S. je enako dognala, da je osebnostna motenost pri obtožencu sestavljena iz potez, značilnih za mejno, narcisistično in disocialno osebnostno motnjo. V sklop mejne osebnostne motnje spadajo črno-belo doživljanje sveta in s tem tudi medsebojnih odnosov, nizka frustracijska toleranca ter impulzivna vedenja, v sklop narcisistične osebnostne motnje samopoveličevanje in opisovanje svojih nadpovprečnih dosežkov, v sklop disocialne osebnostne motnje pa pomanjkanje empatije in čustvena indiferenca. Obtoženec je manipulativen in željan pridobiti koristi oziroma ugodnosti. Ker odnose doživlja izključno črno-belo, lahko ob stresni situaciji oziroma sprožilcu preide iz vseobsegajočih občutkov ljubezni nenadno v hudo sovraštvo. Po oceni izvedenke je kritične noči pred izvršitvenim ravnanjem oškodovanka obtožencu povedala nekaj, kar ga je prizadelo, glede na izsledke dokaznega postopka pa je sodišče prve stopnje tehtno zaključilo, da je šlo tukaj za sporočilo oškodovanke, ki je zavrnila partnerski odnos z obtožencem. Da naj bi šlo pri tem za drug(ačn)e okoliščine, po namigih obtoženca celo za podatek o treh splavih, s katerim naj bi oškodovanka razjarila obtoženca, rezultati dokaznega postopka ne potrjujejo, saj je oškodovanka izpovedala, da je imela en spontani splav, nobene podlage pa ni za sklepanje, da bi bilo v kritični noči sploh govora o kakršnih koli splavih. So pa, sledeč mnenju izvedenke, obtoženca preplavila čustva sovraštva, na katera se je odzval kaznujoče in impulzivno, k čemur je doprineslo tudi njegovo pomanjkanje empatije. Dokazni zaključki sodišča, da obtoženec svoja dejanja, vključno s tukaj obravnavanim, poskuša minimalizirati, imajo torej podlago v izvedenih dokazih (izvedenskih mnenjih) ter niso neutemeljeni in pristranski, kot trdi zagovornik.

31. Dobršen del dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in zdaj pritožbenih navedb zagovornika odraža vprašanje, ali je bil obtoženec kljub impulzivnemu reagiranju v kritični situaciji, na kar sta opozorila oba izvedenca, in kljub dejstvu, da je bil pod vplivom psihoaktivnih snovi, sposoben razumeti pomen ravnanja in imeti v oblasti svoje ravnanje. Glede zavestne in voljne komponente prištevnosti ter posledičnega ravnanja s krivdno obliko direktnega naklepa ima izpodbijana sodba vse potrebne razloge, vključno z utemeljitvijo analitične in sintezne ocene relevantnih dokazov, zato ne drži pritožbena kritika zagovornika, da naj bi bila sodba v zvezi s subjektivnimi znaki očitanega (poskusa) kaznivega dejanja skopa in neprepričljiva.

32. Obtoženec je bil v sanitarnih prostorih lokala ... izsleden in aretiran 7. 1. 2022 ob 17.10 uri, torej nekaj manj kot 15 ur po izvršitvi kaznivega dejanja. Še istega večera je bil opravljen strokovni pregled, ki ga je izvedel zdravnik Š. Š. V okviru pregleda je bil obtožencu 7. 1. 2022 ob 20.05 uri odvzet vzorec krvi, ob 20.21 uri pa še vzorec urina. Zdravnik je zapisal (list. št. 182), da naj bi obtoženec po lastni izjavi "v zadnjih 24 urah pred dogodkom" (7. 1. 2022 ob 2.25 uri) zaužil 8 g kokaina, "po dogodku" pa 20 g heroina. Oškodovanka je povedala, da je obtoženec v t. i. haustoru užival tako heroin kot kokain. Zdravnik Š. Š. je nadalje zapisal, da je bil obtoženec ob strokovnem pregledu orientiran, dogodka se je spominjal, časovna in krajevna orientacija sta bili ohranjeni. Njegov govor je bil zatikajoč, pogled nemiren, hoja, obračanje in stanje na eni nogi nezanesljivo, ravnotežje in dotikanje oči s kazalcem slabo, oči vodene in zenice srednje široke. Med opombami pa je zdravnik izpostavil, da je obtoženec potenciral morebitno simptomatiko, ki bi bila prisotna ob uživanju drog, ni sodeloval in je popolnoma pretiraval. V spisu se nahaja poročilo o toksikoloških preiskavah (list. št. 181), ki je kvalitativne in ne kvantitativne narave. Z zanesljivostjo torej odraža ugotovitve o prisotnosti psihoaktivnih substanc v obtoženčevem organizmu v času odvzema telesnih tekočin, ne pa tudi količine teh snovi. Glede slednjega sta na razpolago le izpovedba oškodovanke, ki je po naravi prav tako kvalitativna, tj. da je obtoženec pred kritičnim dogodkom užival heroin in kokain, ter obtoženčeva lastna izjava zdravniku, ki sicer govori tudi o količinskih parametrih, pri čemer pa uživanje heroina pripiše obdobju po kritičnem dogodku. Ob tem ni mogoče spregledati, da je obtoženec (lahko) užival prepovedane substance v celotnih skoraj 15 urah po kaznivem dejanju, tj. preden je bil naposled najden v sanitarijah ... Nedvomno pa so bili v njegovi krvi najdeni sledovi opiatov (kar so tudi heroin, morfin in kodein), metadona in njegovih metabolitov ter kokaina in metabolitov. V krvi so bile sledi dveh metabolitov kokaina ter kodeina, metadona in morfina. Naslednji dan, tj. 8. 1. 2022, je zdravniški pregled obtoženca opravil še doktor T. T. (red. št. 33). Slednjemu je obtoženec povedal, da je redni uživalec heroina že 10 let. Navajal je simptomatiko abstinenčne krize in da naj bi zabodel partnerko, pri čemer se dogodka megleno spominja ter ne ve, kaj je res in kaj ni.

33. Po mnenju izvedenke psihiatrične stroke je obtoženec že vrsto let (po lastni izjavi že od srednje šole) odvisen od heroina, zlorablja pa tudi kokain. Ker je torej redni uživalec drog, se je pri njem razvila zelo visoka toleranca, glede na dejstvo, da naj bi v času neposredno pred in po kritičnem dogodku zaužil skupaj 8 g kokaina in 20 g heroina, pri čemer je prisotnost obeh vrst drog potrdila toksikološka analiza. Gre za logične zaključke, ki temeljijo v podatkih spisa, vključno z oškodovankino izpovedbo (da je na stopnišču užival heroin in kokain), ne v ugibanjih izvedenke. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da izpodbijana sodba nima zadostnih razlogov o dejstvu, da je bil obtoženec med izvrševanjem kaznivega dejanja pod vplivom mamil, ni podana. Izvedenka je kot pomembno okoliščino poudarila zapis zdravnika Š. Š., da je preiskovanec med strokovnim pregledom potenciral simptomatiko, povezano z uživanjem drog, in v tej luči popolnoma pretiraval, kar kaže na manipulativnost obtoženca v smislu poudarjanja domnevnih vplivov drog na zmožnost razumeti in imeti v oblasti svoje ravnanje. Že v pisnem mnenju je izvedenka zaključila, da je obtoženec v času izvršitve kaznivega dejanja razumel pomen svojega ravnanja, njegove sposobnosti obvladovanja pa so bile zmanjšane, vendar ne bistveno, kar ni v skladu z drugačnimi ocenami obtoženca in v pritožbi njegovega zagovornika, da naj bi ravnal (najmanj) v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Izvedenka je dodala, da obtoženec natančno pozna učinke psihoaktivnih snovi, zato bi takrat, preden jih je zaužil, lahko predvidel njihovo učinkovanje. Dopustila je možnost, da bi bila v obdobju akutnega delovanja heroina in kokaina lahko sposobnost razumeti in obvladovati svoje ravnanje "hipotetično zmanjšana".

34. Vse obrambne pomisleke v smeri problematiziranja dokaznega zaključka sodišča prve stopnje (točka 51 izpodbijane sodbe), da je obtoženi razumel pomen svojega ravnanja, njegove sposobnosti obvladovanja pa so bile sicer zmanjšane, toda ne bistveno, je prvo sodišče odpravilo z zaslišanjem izvedenke S. S. na glavni obravnavi 7. 4. 2023. Upravičeno je sledilo pojasnilom izvedenke, temelječim na analizi podatkov kazenskega spisa, izjav prič, kliničnopsihološkega izvedenskega mnenja in na strokovnem znanju izvedenke, pojasnila pa sprejema tudi sodišče druge stopnje. Izvedenka je argumentirala, da sta heroin in kokain psihoaktivni snovi, ki po učinkih delujeta nasprotujoče na centralni živčni sistem, saj je heroin depresor, kokain pa stimulans, na ta način pa dejansko izničujeta drug drugega. Ker je obtoženec v kritični noči očitno užival tako heroin kot kokain, je izvedenka sklepala, da v tej posledici ni bilo usodnih vplivov na komponenti prištevnosti, saj so bili obtoženčevi opisi dogodkov tudi v tem kazenskem postopku v temelju jasni, že zdravnik Š. Š. pa je ob strokovnem pregledu opozoril, da obtoženec pretirava in skuša prikazati, da je v hujšem stanju, kot je bil v resnici. Izvedenka je upoštevala tudi (a ne izključno, kot namiguje zagovornik) dolgoletno odvisnost od psihoaktivnih snovi in posledično izjemno visoko toleranco, kar pomeni, da bi moral zaužiti veliko večje količine kot kdo drug, da bi sploh občutil učinek drog. Obtoženec je po dejanju zbežal in se ves dan skrival, kar ne kaže na neracionalno obnašanje v smislu bistveno zmanjšane ali celo izključene prištevnosti. Elementi čustvene stiske in stresa ter znižane frustracijske tolerance pri obtožencu, kar vse izvira iz obtoženčeve osebnostne motnje, so lahko ojačali impulzivnost v stresni situaciji, niso pa imeli relevantnega vpliva na (pravno upoštevno) deterioracijo prištevnosti. Izvedenka je ponovila, da se obtoženec težje (vendar ne nemogoče) obvladuje pod vplivom psihoaktivnih snovi, a se je vedno znova zavestno odločal, da bo pri vdajanju mamilom vztrajal. Na vprašanje zagovornika, ali se glede na poznavanje učinkov delovanja drog sposobnost razumevanja dejanja nanaša na čas pred zaužitjem drog (nakazana problematika _actio libera in causa_) ali tudi na čas po zaužitju drog, je izvedenka odgovorila, da na oboje, zato vsakršna razprava o institutu _actio libera in causa_ nima nikakršnega pomena. Na nadaljnje izrecno vprašanje, ali bi bila zaradi akutnega delovanja heroina in kokaina, kot je bilo nekoliko dvoumno navedeno v pisnem mnenju, lahko sposobnost razumeti in obvladovati svoje ravnanje tudi bistveno zmanjšana, je izvedenka odgovorila, da "na splošno" bi to lahko veljalo za voljno komponento prištevnosti, vendar ne v konkretnem primeru, obravnavanem v tem kazenskem postopku, ko je izvedenka tudi po vseh vprašanjih in pripombah obrambe vztrajala, da zavestni element prištevnosti ni bil okrnjen, voljni element pa je bil zmanjšan, vendar nebistveno. Drugačni pogledi pritožbe na vprašanja, ki so bila celostno in tehtno razjasnjena z zaslišanjem izvedenke na glavni obravnavi, sadov ne morejo obroditi.

35. Pritožbeno ni moč uspeti z reproduciranjem zagovora obtoženca in podajanjem lastne dokazne ocene mnenja izvedenke psihiatrične stroke. Tako psihiatrična izvedenka kot kliničnopsihološki izvedenec sta dopustila možnost, da je obtoženi ravnal impulzivno, nedvomno pa pri tem ni šlo za "nenadzorovano sprostitev" impulzivnosti, ki bi bistveno zmanjševala ali celo izključila obtoženčevo krivdno ravnanje. Kliničnopsihološka in psihiatrična eksploracija v povezavi z drugimi, že ocenjenimi dokazi, ne potrjujeta obrambne teze, da naj bi bil obtoženec zaradi uživanja psihoaktivnih snovi ("aktivne zadrogiranosti") in osebnostne motenosti v tolikšni meri "hendikepiran", da ni niti pristal na to, da želi oškodovanki vzeti življenje, in da se celo ni niti zavedal, kam oziroma kako bo B. B. poškodoval, torej da ni ravnal z direktnim naklepom, glede česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Obtoženčevo ravnanje je bilo po tehtni dokazni konkluziji sodišča prve stopnje pogojeno s "kaznujočim" odzivom na čustvo sovraštva, kot je konstatirala izvedenka dr. S. S., in prežeto z odzivom na oškodovankino zavrnitev partnerskega odnosa, ni pa bilo afektivno impulzivno v smislu okrnitve prištevnosti. Izvedenka je strokovno prepričljivo utemeljila, na podlagi katerih podatkov in na kakšen način je prišla do svojih ugotovitev, ki jih je scela suvereno zagovarjala, zato tudi pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno tezo, da naj bi šlo za škandalozno, pristransko, pomanjkljivo in izrazito nestrokovno izvedensko delo.

36. Sodišče druge stopnje sprejema obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da gre pri obeh predmetnih izvedenskih mnenjih, ki temeljita na podatkih spisa ter na strokovnem znanju in izkušnjah renomiranih izvedencev, za jasni, logični, popolni, življenjsko sprejemljivi in posledično verodostojni mnenji, pri čemer drugačni pogledi pritožnika na kliničnopsihološka in zlasti psihiatrična vprašanja ne morejo prestati ugodne instančne presoje. Dejansko stanje je bilo tudi glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja dognano tako popolno kot pravilno. Zaključki dveh izvedencev ne morejo zbledeti zaradi drugačnih subjektivnih in laičnih vtisov oškodovanke, po katerih naj bi obtoženec deloval "neprištevno in neprisebno" ter naj si ne bi bil mogel pomagati in se zadržati. Poleg nasprotnih ugotovitev strokovnjakov je pritožbeno sodišče že pritrdilo sodišču prve stopnje (točka 40 izpodbijane sodbe), da je oškodovanka v kazenskem postopku z več vidikov poskušala minimalizirati obtoženčevo ravnanje in omiljati posledice zanj.

37. Kot je razvidno iz podatkov priloženega spisa III K 10483/2017, je bil obtoženec s sodbo Okrožnega sodišča v Celju spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Dejanje, ko je 6. 3. 2017 poskusil vzeti življenje tedanji ženi V. V. (s stiskanjem za vrat, nakar je nad oškodovanko dvignil še kuhinjski nož dolžine rezila 17 cm), je izvršil v stanju, ko so bile zaradi visoke stopnje njegove čustvene napetosti in vznemirjenosti bistveno zmanjšane obtoženčeve sposobnosti za obvladovanje svojega ravnanja. Tak zaključek je bil sprejet na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga je v zadevi III K 10483/2017 izdelala dr. Z. Z. Z omenjenim mnenjem sta bila v predmetnem postopku seznanjena tako izvedenec dr. N. N., ki ga je povzel na straneh 14 - 15 pisnega mnenja, kot izvedenka dr. S. S., ki se je med zaslišanjem na glavni obravnavi odzvala na obrambno tezo, da naj bi šlo pri obeh kaznivih dejanjih v smislu okrnjene voljne komponente prištevnosti za "primerljivi situaciji", ter se opredelila, da je svoje mnenje podala na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, in da pri takem mnenju vztraja. Prav ima sodišče prve stopnje (stran 55 izpodbijane sodbe), da mnenja izvedenke dr. Z. Z. iz druge, več let stare zadeve, ni mogoče aplicirati na konkretno zadevo, saj so se podatki iz spisa III K 10483/2017 nanašali na drugo dejansko stanje in na druge okoliščine, kot so bile relevantne v tem kazenskem postopku. Prav to je obrambi pojasnila izvedenka dr. S. S., zato ne drži pritožbena navedba, da ni želela odgovoriti na vprašanje. Posledično je sodišče prve stopnje upravičeno pritrdilo zaključkom izvedencev, ki sta bila z mnenjem dr. Z. Z. sicer seznanjena, vendar to ni vplivalo ali spremenilo bistvenih dognanj, temelječih na strokovni analizi v dani zadevi pomembnih okoliščin. Pritožba zagovornika ne more biti uspešna z vztrajanjem, da naj bi šlo v obeh primerih za "identične psihološke parametre". Po presoji pritožbenega sodišča kvečjemu ne more biti naključje, da se je obtoženec v zagovoru, ki mu je prvo sodišče tehtno odreklo verodostojnost, skliceval prav na vsebinsko precej podobne okoliščine (čustvena stiska oziroma vznemirjenost), ki so v zadevi III K 10483/2017 privedle k sklepu o ravnanju v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kar pa je treba vrednotiti le v kontekstu izvedensko ugotovljene manipulativnosti, s katero skuša obtoženec doseči korist oziroma izboljšati svoj (pravni) položaj, torej tudi s sklicevanjem na več let staro izvedensko mnenje iz drugega postopka.

38. Sodišče prve stopnje je obtoženčevo ravnanje pravno opredelilo (tudi) po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, in sicer, da je oškodovanki poskusil vzeti življenje na zahrbten način. V sodbenem krivdoreku se zahrbtnost ravnanja odraža v okoliščinah, da je obtoženec oškodovanki nakazal, da jo bo objel, nato pa jo je z nožem zabodel, ko napada ni pričakovala in zaznala, da bi se lahko ubranila, ter tudi ni slutila, da ji bo A. A., ki je bil njeni bivši partner in je hotela, da sta prijatelja, kaj storil. Sodišče prve stopnje je v točki 52 izpodbijane sodbe razgrnilo v sodni praksi utrjena izhodišča za ugotovitev zakonskih znakov kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1, v točki 54 obrazložitve pa je ta izhodišča apliciralo na konkretni primer. Storilec ravna zahrbtno, kadar izrabi zaupanje žrtve (subjektivna sestavina normativnega zakonskega znaka po 1. točki 116. člena KZ-1), dejanje pa izvrši na način, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva (objektivni element zahrbtnosti). Za opredelitev kaznivega dejanja kot umora, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu (zvijačnost in pretkanost) kot objektivne okoliščine (način izvršitve dejanja ali uporabljeno sredstvo).2 Objektivno sestavino zahrbtnosti je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo in obrazložilo v dokazno ugotovljenih ter tudi v tej sodbi že obravnavanih okoliščinah, da oškodovanka ni zaznala noža, ki ga je obtoženec držal v (levi) roki, zabodel pa jo je ob tem, ko je nakazal, da jo želi objeti, zaradi česar je utemeljen zaključek, da takega napada na življenje ni pričakovala. Subjektivna sestavina zahrbtnosti predpostavlja storilčevo zlorabo zaupanja žrtve, ki se v družbi oziroma v razmerju s storilcem (obtoženec je bil nekdanji partner oškodovanke in je pred kritičnim dogodkom domnevno privolil, da bosta odtlej vendarle ostala v prijateljskem odnosu) počuti do te mere varna, da napada na lastno življenje ne pričakuje. V dogmatiki materialnega kazenskega prava se zahrbtnost povezuje s t. i. garantnim položajem, ki ga ima storilec do žrtve, tak položaj pa v dalj časa trajajočih življenjskih stikih med vpletenimi, kot so prijatelji ali celo nekdanji partnerji, gotovo obstaja, saj jih prežema določena stopnja bazičnega vzajemnega zaupanja, da ne bo prišlo do ultimativno nasilnega posega v varnost in telesno celovitost ter streženja po življenju (oškodovanke).

39. Niti za pritožbeni senat ni dvoma, da je obtoženec elementarno zaupanje zlorabil, zavedajoč se ob tem, da mu oškodovanka vendarle v tolikšni meri zaupa in se čuti varno, da zahrbtnega napada ne pričakuje. Kljub temu pa se je bil odločil, da bo oškodovanki v povzetih okoliščinah in na zahrbten izvedbeni način vzel življenje. Čeprav je bilo preteklo razmerje med obtožencem in oškodovanko "turbulentno" ter nedvomno pogojeno tudi z nelagodjem oškodovanke, se pred obtoženčevim izvršitvenim ravnanjem protagonista nista prepirala; oškodovanka je izpovedala, da obtoženec pred kritičnim dogodkom do nje vendarle ni bil nasilen in tudi v t. i. haustoru, pri čemer sta se pred tem družila tekom dneva in večera, sta se imela lepo. Ob sklicevanju na tehtne razloge sodišča prve stopnje v točki 54 prve sodbe pritožbeno sodišče dodaja, da je tudi Vrhovno sodišče3 znake umora na zahrbten način prepoznalo prav v situaciji, ko je storilec (vsebinsko enako kot obtoženec v obravnavani zadevi) zlorabil zaupanje žrtve z objemom (enako z nakazovanjem objema), ki je pozitivna človekova gesta v tesnih medosebnih odnosih, a povsem nasprotujoča nadaljnjemu storilčevemu ravnanju, torej nenadnemu vbodu noža v predel pod desnim rebrnim lokom oškodovanke. Ta napada ni pričakovala niti zaznala, med drugim zato, ker ni izkazovala kakršnih koli obrambnih poškodb, saj ji je bila obramba onemogočena. Ravnanje obtoženca, ki je uporabil skrit nož, je bilo premišljeno in usmerjeno zoper takrat nič hudega slutečo oškodovanko. Nasprotna pritožbena izvajanja, s katerimi zagovornik ponuja drugačne poglede na odsotnost obrambnih ran (kar zaključek o nepričakovanosti in nezaznavnosti napada zgolj utrjuje), niso utemeljena.

40. Glede na vse obrazloženo pritožba ne more biti uspešna s trditvami, da je brez podlage v dokazih zaključek sodišča prve stopnje, da oškodovanka napada ni pričakovala in da je podana zahrbtnost obtoženčevega napada. Sledeč že citirani sodbi Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 27181/2016 zagovornik ne more uspeti s tezo, da obtoženec že pojmovno ni mogel ravnati zahrbtno, če je bil obrnjen proti oškodovanki in ona proti obtoženemu, pri čemer nima nobenega relevantnega pomena ločnica, ali je do objema že prišlo (kot v zadevi I Ips 27181/2016) ali je obtoženec "le" nakazal, da oškodovanko namerava objeti, in je s takšno pretvezo stopil proti njej. Zagovornikovo poudarjanje "drugačne energije" pri obtožencu pa ne upošteva, da je oškodovanka na izrecno vprašanje zagovornika v tej smeri na glavni obravnavi, kot je že bilo povedano, "spremenjeno energijo" povezala z njegovim dajanjem vtisa, da se je sprijaznil s tem, da bosta odtlej zgolj prijatelja. To pa očitek zahrbtnega ravnanja z zlorabo zaupanja oškodovanke prej krepi kot ruši. Pritožba ne ponudi nobenih tehtnih razlogov v utemeljitev teze, da obtoženi ni izkoristil zaupljivosti oškodovanke, saj tudi v tem delu le neutemeljeno vztraja, da naj bi obtoženec ravnal izrazito impulzivno in nenadzorovano.

41. Naposled je sodišče prve stopnje ravnanje obtoženca ustrezno pravno opredelilo še po 4. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, saj je slednji oškodovanki poskusil vzeti življenje iz nizkotnih nagibov, še natančneje zaradi sovraštva, ker je oškodovanka zavrnila njega kot partnerja ter njegove tosmerne želje in predstave. Glede dejanske podlage za utemeljenost sodbenega krivdoreka se je pritožbeno sodišče že opredelilo, glede pravne opredelitve pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 52 izpodbijane sodbe podalo izhodišča za sklep o ravnanju z nizkotnimi nagibi, v točki 55 obrazložitve pa jih je apliciralo na dani primer. Ob pritrditvi predmetnim razlogom pritožbeno sodišče pripominja, da je nizkotnost nagibov kot normativni zakonski znak po 4. točki 116. člena KZ-1 (ob dopustni uporabi analogije _intra legem_) kvalifikatorna okoliščina takšne vsebine, ki ravnanje iz nizkotnih nagibov vrednostno postavlja ob bok drugim navedenim pojmom (morilska sla, koristoljubnost, storitev ali prikrivanje drugega kaznivega dejanja, brezobzirno maščevanje). Med storilčeve nizkotne nagibe pravna teorija in sodna praksa štejeta denimo umore zaradi nematerialne koristi, maščevanja, ki nima znakov brezobzirnosti, zlobe, zavisti, pobud seksualne narave, izmikanja obveznostim, teženj po napredovanju ipd.4 ter zaradi ljubosumja in navsezadnje sovraštva (mržnje). Obtoženčevo ravnanje, pogojeno z nihanji iz skrajnih čustev ljubezni v skrajna čustva sovraštva, kot je bilo dognano z mnenjema izvedencev kliničnopsihološke in psihiatrične stroke, se je v kritičnem trenutku sprevrglo in je bilo motivirano z intenzivnimi (!) čustvi sovraštva, saj je oškodovanka zavrnila obtoženca ter njegove želje in predstave o nadaljevanju partnerskega odnosa. Ta nagib, ki izhaja iz nedopustnega posedovanja druge osebe in odraža sprevrženo logiko, o kateri je govoril izvedenec dr. N. N., češ da partnerke ne bo imel nihče drug, če je ne bom imel jaz, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tako nizkoten in posebno zavržen nagib, da je po svoji vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovreden drugim kvalifikatornim elementom 4. točke 116. člena KZ-1.5 Ker se je obtoženec nedvomno tudi zavedal, da jemlje življenje oškodovanki prav iz tega razloga, in je to hotel, je sodišče prve stopnje njegovo ravnanje razumno pravno opredelilo po 4. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. 42. Ne drži, da je očitek nizkotnosti ravnanja "popolnoma nepreizkusljiv in brez vsakršne podlage". Zagovornik v pritožbi vztrajno zatrjuje, da bi lahko obtoženec oškodovanki že večkrat prej in ob drugih priložnostih vzel življenje, če bi jo imel namen res umoriti, pri čemer se sklicuje tudi na oškodovankine smiselno enake navedbe na glavni obravnavi (čeprav je slednja v preiskavi nasprotno navajala, da je on rabil veliko časa in veliko hrabrosti, da si je to drznil narediti, ter da se je po njenem kar dolgo zadrževal). Navaja tudi, da obtoženec kritičnega dne, ki se je iztekel v tragično noč, sploh ni pričakoval, da se bosta z oškodovanko srečala. Vse to pa ne spreminja ničesar bistvenega. Pri izvršitvi kaznivega dejanja iz nizkotnih nagibov po 4. točki 116. člena KZ-1 mora storilec ravnati z direktnim naklepom, ni pa treba, da gre za ravnanje, ki ki bilo prežeto z vztrajnim in premeditativnim načrtovanjem skozi daljše časovno obdobje pred kritičnim dogodkom. Odločilno je le, da je obtoženec načrtoval dejanje med druženjem z oškodovanko kritičnega dne in noči (točka 54 izpodbijane sodbe), pri sebi je skrival nož ter ji stregel po življenju iz razlogov, ki so bili večkrat pojasnjeni. Zakaj ji ni stregel po življenju že kdaj prej, čeprav je oškodovanko ves čas "svaril" pred "napačno" odločitvijo, je za izrek sodbe v tej zadevi in za ustrezno pravno opredelitev ravnanja obtoženca neodločilno, irelevantna pa so tudi stališča oškodovanke glede tega vprašanja.

43. Pritožbeni preizkus odločbe o kazenski sankciji je razkril, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju izhodiščnih meril za odmero prostostne kazni kot edine sprejemljive kazenske sankcije, tj. teže poskušenega kaznivega dejanja in stopnje krivde, dopolnjenih z ugotovitvijo tehtnih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ustrezno in argumentirano vrednotilo vse navedene dejavnike ter obtožencu po presoji pritožbenega sodišča izreklo primerno in pravično kazen sedemnajstih let zapora. Obtoženec je poskus umora storil tako na zahrbten način kot iz nizkotnih nagibov, s čimer je izpolnil dva kvalifikatorna zakonska znaka kaznivega dejanja po 1. in 4. točki 116. člena (v zvezi s prvim odstavkom 34. člena) KZ-1. Zato je prvo sodišče kumulacijo kvalifikatornih okoliščin upravičeno ovrednotilo kot obteževalno okoliščino. Nadalje je sodišče v obteževalni smeri tehtno upoštevalo, da gre pri obtožencu za specialnega povratnika, saj je bil, kot že omenjeno v točki 37 te sodbe, pravnomočno obsojen na kazen zapora zaradi poskusa uboja svoje nekdanje žene in matere njegovih otrok. Obravnavano kaznivo dejanje na škodo B. B. je izvršil slabih pet let po dejanju na škodo V. V. in manj kot leto dni po tem, ko je bil odpuščen s prestajanja zaporne kazni. Prvo sodišče je upoštevalo tudi, da bo oškodovanka trpela trajne posledice na svojem zdravju. V luči olajševalnih okoliščin je sodišče prve stopnje razumno ovrednotilo dejstva, da je bila obtoženčeva sposobnost obvladovanja ravnanja zmanjšana (ne bistveno), da je svoje dejanje obžaloval in da je oškodovanki pripravljen povrniti škodo, kar je pokazal s pripoznanjem celotnega premoženjskopravnega zahtevka. Sodišče se je opredelilo tudi, da obtoženčevo pozno "priznanje", da je res zabodel oškodovanko, ni imelo nobenega vpliva na potek dokaznega postopka, zato nima teže pri odločitvi o kazenski sankciji. Prav tako olajševalne okoliščine ne more predstavljati očetovstvo, saj obtoženec za otroka ne skrbi, z njima očitno nima stikov in ne plačuje preživnine. Res je dejanje obtoženca ostalo pri poskusu, toda ne zaradi njegovih ravnanj, ampak zaradi okoliščin, ki so izven sfere obtoženca, ki je neposredno po dejanju s kraja zbežal. Posledično sodišče dejstva, da gre za poskus kaznivega dejanja, ni upoštevalo kot posebne olajševalne okoliščine, še manj pa kot okoliščine, ki vodi k omilitvi kazni (drugi odstavek 34. člena KZ-1). Kazen zapora v trajanju sedemnajstih let ustrezno odraža težo poskusa kaznivega dejanja, stopnjo krivde obtoženca ter dane obteževalne in olajševalne okoliščine.

44. Na pritožbeni ravni ni najti nobenih razlogov za spremembo odločbe o kazenski sankciji v obtoženčevo korist. Zagovornik v pritožbi protispisno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da obtoženec nima stikov z otroki, saj je to dejstvo navedlo kot del utemeljitve, zakaj očetovstvo ne predstavlja olajševalne okoliščine, ne pa v obteževalni smeri. Zloraba zaupanja oškodovanke je (subjektivni) del očitka ravnanja na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1, kar samo zase nima dodatne obteževalne narave, razen kolikor gre za kontekst kumulacije kvalifikatornih okoliščin tako po 1. kot po 4. točki 116. člena KZ-1. Prav tako protispisna je navedba, da je prvo sodišče kot obteževalno okoliščino štelo pozen zagovor obtoženca, saj to iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Enako velja za trditev, da naj bi sodišče v obteževalni luči štelo, da ima obtoženec medicinsko znanje. Protispisni so tudi očitki, da sodišče ob odmeri kazni ni našlo nobene olajševalne okoliščine. Osebnostna motnja in odvisnost od drog sta našli svoje mesto pri ugotovitvi o zmanjšanem obvladovanju obtoženčevega ravnanja, ker pa je obtoženec kljub navedenemu ravnal prištevno in krivdno (z direktnim naklepom), ni nobenega temelja, da bi se omenjeno odrazilo v omiljanju sankcije. Ostale navedbe so pavšalne (da gre za neprimerno, nesorazmerno, nepravično in rigorozno kazen, čeprav je bila izrečena blizu posebnega zakonskega minimuma po 116. členu KZ-1), zaradi česar ne morejo voditi k drugačni odločitvi sodišča druge stopnje.

45. Ker vloga obtoženca, naslovljena "pritožba na višino izrečene kazni" in "dodatek k pritožbi odvetnika", ki se nahaja na list. št. 1117, z izjemo namere po "javnem opravičilu" oškodovanki ne vsebuje prav nobene utemeljitve, pritožbeno sodišče dodatne obrazložitve ne more podati, vpliva na odločitev pa takšna vloga nima.

46. Pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa prav tako ne obremenjujejo kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Zato sta bili obe pritožbi na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnjeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

47. Glede na neuspeh obrambe v pritožbenem postopku bi bil obtoženec dolžan plačati sodno takso kot strošek tega postopka. Vendar ga je pritožbeno sodišče, tj. iz enakih razlogov kot že sodišče prve stopnje (točka 59 izpodbijane sodbe), plačila takse oprostilo, saj je brez prihodkov in premoženja ter se že od 7. 1. 2022 nahaja v priporu, medtem ko ga čaka prestajanje dolgotrajne zaporne kazni. Podlaga za taksno oprostitev je v določbah četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

1 Npr. odločbe US RS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (točka 16 obrazložitve), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (točka 8 obrazložitve), Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 ter številne druge odločbe Ustavnega in Vrhovnega sodišča. 2 Npr. sodba VS RS I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019 (točka 7 obrazložitve). 3 Prav tam (točki 9 in 10). 4 Deisinger M.: Kazenski zakonik - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo; Poslovna založba, Maribor 2017, str. 130 - 131, tč. 8. 5 Prim. sodbo VS RS I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021 (točka 12 obrazložitve).