Jedro

Prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, je odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, pri katerem ima v smislu določb ZDPN-2 dolžnik v izvršilnem postopku položaj prodajalca nepremičnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril davek na promet nepremičnin od davčne osnove 17.463,24 EUR po stopnji 2% v znesku 349,26 EUR. Odmerjeni davek poplača pristojno sodišče iz kupnine s prodajo nepremičnine na javni dražbi na podlagi sklepa o poplačilu. V primeru, da davka ni mogoče poplačati iz kupnine, se bo začela davčna izvršba. Iz izreka izpodbijane odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil prvostopenjskemu organu predložen pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Mariboru In 443/2011 v izvršilni zadevi zoper tožnika. Iz sklepa je razvidno, da je bila nepremičnina: stavba z enim delom stavbe oziroma del stavbe, s podatki, ki jih navaja, na naslovu …, v lasti tožnika, prodana na javni dražbi za znesek 17.812,50 EUR in domaknjena kupcu. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 195. členu določa, da sodišče poplača upnike po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Iz 197. člena ZIZ izhaja, da se iz zneska, dobljenega s prodajo, poplačajo najprej stroški izvršilnega postopka, nato davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnin. Pri odplačnem prenosu lastninske pravice na navedeni nepremičnini je določena obveznost plačila davka na promet nepremičnin v skladu s 1. členom in 3. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2). Zavezanec za davek na promet nepremičnin je po 5. členu ZDPN-2 prodajalec nepremičnine. Davčna osnova pa je v skladu s 14. členom ZDPN-2 v izvršilnem postopku dosežena prodajna cena, zmanjšana za davek na promet nepremičnin, vračunan v ceno. Na podlagi navedenega je davčni organ ugotovil davčno osnovo ter odmeril davek na promet nepremičnin in ga naložil v plačilo v znesku, ki je razviden iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. V obrazložitvi ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Pri tem se sklicuje na davčno in sodno prakso, v kateri je sprejeto enotno stališče, da predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, pri katerem ima v smislu določb ZDPN-2 dolžnik v izvršilnem postopku položaj prodajalca nepremičnine. Presoja okoliščin, zaradi katerih je do prodaje nepremičnine v postopku javne dražbe prišlo oziroma pravilnosti odločitve sodišča v zvezi s prodajo nepremičnine na javni dražbi pa ni predmet davčnega postopka.

Tožnik v laični tožbi navaja, da je Okrajno sodišče v Mariboru prodalo njegovo lastniško stanovanje v …, v katerem je živel. Stanovanje se je prodajalo na javnih dražbah, o katerih tožnik ni bil obveščen in na katerih ni bil prisoten ter zaradi dolga, ki je sporen. Stanovanje se je prodajalo v mesecu aprilu in maju 2013. Navaja razloge, zaradi katerih meni, da je dolg, ki ga bremeni in zaradi katerega je bilo stanovanje prodano, „vsiljen, nerealen in nezakonit“. Zahteva, da se navedena prodaja razveljavi ter da se mu stanovanje vrne. Navedeno stanovanje je tožniku nujno potrebno, saj je v njem živel. Zato je brez podlage tudi davek na promet nepremičnin, ki je določen z izpodbijano odločbo. Navaja še, da je brez službe in zadnjih deset let brez dohodka ter živi od socialne pomoči. Prav tako mu je bila že večkrat zavrnjena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Za odločitev je bistveno, da je v konkretnem primeru prišlo do prometa nepremičnin, to je do odplačnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2. Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnik, nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine. Takšno stališče dodatno potrjujejo določbe 14. člena ZDPN-2, na katerega se pravilno sklicujeta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ, iz katerih izhaja, da ne glede na 11. člen tega zakona, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi. Davek pa davčni organ odmeri po uradni dolžnosti v 30 dneh po prejemu pravnomočnega sklepa o domiku, ki ga sodišče pošlje davčnemu organu na območju, kjer leži nepremičnina. Prav to pa je bilo, kot nesporno sledi iz upravnih spisov, storjeno v konkretnem primeru. Davčna obveznost je po povedanem nastala na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, ki ga je izdalo pristojno sodišče in sicer v višini 2% od davčne osnove, kot to določa 9. člen ZDPN-2. Že drugostopenjski organ je pravilno pojasnil tožniku, da presoja okoliščin, zaradi katerih je prišlo do prodaje nepremičnine v postopku javne dražbe oziroma pravilnost odločitve sodišča v zvezi s prodajo nepremičnine na javni dražbi, ni predmet davčnega postopka. Ker se v predmetnem postopku presoja le pravilnost davčnega postopka, tožnik tudi v konkretnem upravnem sporu ne more uveljavljati ugovorov, ki se ne nanašajo na davčni postopek, ampak se nanašajo na sodni postopek.

Iz pojasnjenih razlogov je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Glede na dejanske okoliščine obravnavane zadeve, ki niso sporne in so podlaga za izpodbijano odločbo, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.