Jedro

Tožniku odpravnina pripada, kljub temu, da ni izpodbijal odločbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Izplačilo odpravnine je denarni zahtevek, zato tožnik ni zamudil roka za sodno varstvo 30 dni, saj je 30 dnevni rok določen le za zahtevke v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je lahko svojo denarno terjatev iz naslova odpravnine uveljavljal direktno pred sodiščem na podlagi določil 4. odstavka 204. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v znesku 998,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2012 dalje do plačila, na TRR …. št. ….., sklic …. pri A., vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in jo izpodbija v celoti in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ter naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi ter tožbeni zahtevek tožnika zavrne, tožnika pa zaveže k plačilu nastalih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da zadevo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožena stranka mnenja, da se zanjo ne morejo in ne smejo uporabljati določila Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo in če že, bi se zanjo potencialno uporabljala določila Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirno predelovalne industrije (ki je sicer prenehala veljati) in pa seveda Podjetniška kolektivna pogodba oziroma določbe ZDR. Tožena stranka je med postopkom ves čas zatrjevala, da njena poglavitna dejavnost ni proizvodnja barvil in pigmentov, zgolj šifra dejavnosti, ki jo je AJPES kot glavno dejavnost podelil toženi stranki, še ne dokazuje, da je to res poglavitna dejavnost tožene stranke. Tožena stranka ima tudi v ustanovitvenem aktu vpisanih več dejavnosti in je tekom let kot poglavitno dejavnost tudi že imela vpisano proizvodnjo papirja in kartona. Zato je bilo potrebno ugotavljati, katero dejavnost je tožena stranka resnično opravljala na dan izdaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 23. 8. 2011. V potrditev svojih navedb, kakšno dejavnost se pri toženi stranki dejansko opravlja, je slednja predlagala ogled osnovnih sredstev in njenega samega poslovanja in po potrebi angažiranje izvedenca ustrezne stroke, s čimer bi se ugotovilo, da tožena stranka sploh nima sredstev – aparatov za proizvodnjo barvil in pigmentov. Sodišče teh predlaganih dokazov ni izvedlo, jih je pa s sklepom zavrnilo oziroma ni zavzelo do tega stališča, kar pomeni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Da za toženo stranko ne veljajo določila Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo, izhaja iz dejstva, da so predstavniki tožene stranke (in tudi predstavniki ostalih poslovnih subjektov sistema B. kot delodajalcev) na eni strani ter predstavniki (sindikati) delojemalcev (med katere spada tudi tožnik) dne 25. 2. 2011 podpisali Aneks h kolektivni pogodbi delavcev B., sklenjeni dne 1. 2. 2011, iz katere je jasno razvidno, da se z dnem 1. 3. 2011 prenehajo neposredno uporabljati določbe normativnega dela Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirno predelovalne industrije. V 2. odstavku citiranega Aneksa je bil definiran 97. člen PKP in torej ne drži obrazložitev izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni z nobenim aneksom določila, da se spremeni člen tako, da se ne uporablja Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo. Stranke Aneksa so se dogovorile, da se določba normativnega dela Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirno predelovalne industrije z dnem 1. 3. 2011 prenehajo uporabljati. Že predhodno je Poslovni sistem B. dne 22. 5. 2005 sprejel v svojstvu komisije s strani delodajalcev in komisije s strani delojemalcev razlago o uporabi kolektivne pogodbe delavcev B.. B. oziroma komisija v njegovi sestavi tako napotuje na direktno uporabo 109. člena ZDR glede določanja višine odpravnine. Sicer 40. člen Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo, določa, da je odpravnina delavcu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko višja od 10 kratnika osnove za izračun dispozitivne narave, torej jo je potrebno tolmačiti tako, da je na delodajalcu, da ta sam, na podlagi vseh okoliščin v vsakem posameznem primeru lahko odloči ali bo izplačal odpravnino višjo od zakonsko določene, ali ne. V konkretnem primeru se tožena stranka za to pač ni odločila, kar je njena avtonomna pravica. Tudi sicer tožnik ni ugovarjal 5. točki izreka odločbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2011, ki v zvezi z določanjem najemnine (pravilno odpravnine) napotuje na 109. člen ZDR, ki je v celoti, v vseh točkah, tako kot se glasi, postala pravnomočna.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Tako sodišču tudi ni bilo potrebno izvesti dokaza z ogledom osnovnih sredstev in samega poslovanja tožene stranke, da bi sodišče lahko ugotovilo kakšno dejavnost tožena stranka dejansko opravlja. Svojo ugotovitev je sodišče pravilno oprlo na podatke izhajajoče iz registra AJPES, Letno poročilo za leto 2010 pri čemer je sodišče zaslišalo tudi zakonito zastopnico tožene stranke A.A.. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ter po zaslišanju zakonite zastopnice tožene stranke A.A., je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo razlike v odpravnini v znesku 998,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2012 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče se z navedeno odločitvijo strinja in glede na podane pritožbene ugovore navaja, da 109. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) ureja pravico do odpravnine in določa, da delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, je dolžan izplačati delavcu odpravnino, pri čemer je osnovna za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Ob navedenem 4. odstavek 109. člena ZDR določa, da višina odpravnine ne sme presegati 10 kratnika osnove iz 1. odstavka 109. člena ZDR, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Navedeno pravno vprašanje je bilo sporno v konkretnem primeru, pri čemer dosojena razlika v odpravnini v znesku 998,47 EUR predstavlja razliko med izplačanim 10 kratnikom osnove in kriterijem iz 1. odstavka 109. člena ZDR.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da tožniku odpravnina ne pripada iz razloga, ker ni izpodbijal odločbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2011, ki sicer v 5. točki izrecno določa, da delavcu ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina v skladu s 109. členom ZDR. Pritožbeno sodišče navaja, da je izplačilo odpravnine denarni zahtevek in tožnik ni zamudil roka za sodno varstvo 30 dni, saj je 30 dnevni rok določen le za zahtevke v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa odločitev v redni odpovedi glede višine odpravnine ni bilo potrebno izpodbijati pri delodajalcu in je tožnik lahko svojo denarno terjatev uveljavljal direktno pred sodiščem na podlagi določil 4. odstavka 204. člena ZDR.

Bistveno za rešitev primera je dejstvo, da je Minister za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije dne 26. 8. 2010 na podlagi določil 2. odstavka 12. člena in 13. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006) izdal sklep (Ur. l. RS, št. 73/2010), s katerim je bila ugotovljena razširjena veljavnost celotne Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije, sklenjene 30. 3. 2007, na vse delodajalce v dejavnosti, za katere je sklenjena kolektivna pogodba. Kot že navedeno, je sodišče jasno obrazložilo svojo odločitev, da je tožena stranka po Standardni klasifikaciji dejavnosti vpisana v register AJPES glavno dejavnostjo s šifro 20.120 „proizvodnja barvil in pigmentov“. Tožena stranka je to dejavnost „proizvodnja barvil in pigmentov“ opredelila kot svojo glavno dejavnost tudi v Letnem poročilu za leto 2010, zaradi česar ne držijo navedbe v pritožbi, da naj bi se tožena stranka ne ukvarjala s to dejavnostjo in sploh ne bi imela sredstev za proizvodnjo barvil in pigmentov. Da je v letnem poročilu kot glavna dejavnost navedena dejavnost proizvodnje barvil in pigmentov, je potrdila tudi zakonita zastopnica tožene stranke A.A. na glavni obravnavi dne 6. 9. 2012. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/2007) sicer v 2. členu določa, da velja za vse delodajalce, ki jih je pooblaščeni upravljalec poslovnega registra po standardni klasifikaciji dejavnosti razvrstil v področje dejavnosti DG 24 „Proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov in umetnih vlaken“ ali DH 25 „Proizvodnja izdelkov iz gume in plastičnih mas“, torej za toženo stranko, saj kot že navedeno je Minister … dne … sprejel sklep, s katerim je bila ugotovljena tudi razširjena veljavnost navedene kolektivne pogodbe na vse delodajalce v prej navedenih dejavnostih, ne glede na to, ali so člani podpisnikov predmetne kolektivne pogodbe. Tako se tožena stranka ne more sklicevati na to, da zanjo Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo ne velja. Sicer pa se s kolektivno pogodbo lahko določijo le pravice, ki so za delavce ugodnejše od pravic, ki jih določa ZDR, ki pa kot že navedeno v 4. odstavku 109. člena ZDR določa, da višina odpravnine ne sme presegati 10 kratnika osnove iz 1. odstavka 109. člena ZDR, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Tako določila 40. člena Kolektivne pogodbe ni mogoče tolmačiti v smislu le kot dovolilo glede višjega izplačila iz 4. odstavka 109. člena ZDR, kot to meni pritožba, pač pa kot primer, da je na ravni kolektivne pogodbe določena višja odpravnina brez siceršnje omejitve desetkratnika osnove iz 1. odstavka 109. člena ZDR, kar pa sicer zavezuje delodajalca, za katerega velja Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Ker za toženo stranko velja navedena kolektivna pogodba, je bila tudi dolžna izplačati odpravnino tožniku, kot jo je vtoževal, pri čemer pa sicer višina odpravnine med strankama v postopku ni bila sporna.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Odločitev temelji na določilih 353. člena ZPP.