Jedro

Vzrok ustavitve izplačila nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu je bilo prenehanje veljavnosti določb ZPIZ, ki so to pravico urejale, ter dejstvo, da je bila tožnici skladno z določbami ZPIZ-1 priznana nova pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Zato je upravičena do nadomestila za invalidnost, vendar šele od pričetka opravljanja dela na drugem ustreznem delovnem mestu. Ker rok, do katerega mora tožena stranka tožnico premestiti, ni določen, poleg tega pa si tožena stranka prizadeva, da bi zanjo našla ustrezno delovno mesto, ni podana protipravnost kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 766,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 133,95 EUR.

Zoper to sodbo se iz razloga napačne uporabe materialnega prava, zlasti pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožnica in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da izpodbijana sodba ni ustrezno pravno utemeljena. Krivda, da je prišlo do preplačila invalidskega nadomestila in vračila slednjega, pa naj bi bila izključno na strani tožene stranke. Opozarja, da tožničin delovnopravni status ni bil pravočasno urejen kot določajo predpisi. Urejanje tožničine razporeditve je trajalo od marca do avgusta 2005, zaradi česar je v tem času prišlo do preplačila nadomestila, ki ga je tožnica morala septembra 2005 vrniti Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ-u). Iz predloženih dokazov naj bi bilo razvidno, da je bila pasivnost na strani tožene stranke, zaradi česar bi morala nositi posledice v obliki povračila škode, ki je tožnici nastala. Če bi namreč tožena stranka zadevo pravočasno uredila, do preplačila ne bi prišlo. Tožnica je predloženo pogodbo o zaposlitvi podpisala šele 11. 8. 2005, kar je v dobrih petih mesecih po dokončnosti in pravnomočnosti odločbe ZPIZ-a. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovnih kršitev ne uveljavlja. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vzrok ustavitve izplačila nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu prenehanje veljavnosti določb Zakona pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 – 106/1999), ki so to pravico urejale, in dejstvo, da je bila tožnici dne 8. 3. 2005 po novih določbah Zakona pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 – 72/2005) priznana nova pravica iz invalidskega zavarovanja - do premestitve na drugo delovno mesto (397. člen ZPIZ-1). Po novem ZPIZ-1 je bila tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost, ki je po določbah 94. in 161. člena sedaj veljavnega ZPIZ-1 vezana na pričetek dela na drugem ustreznem delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, v primernost oziroma ustreznost takšne ureditve pa se pritožbeno sodišče ne spušča. Poleg tega gre za pravico iz invalidskega zavarovanja, ki je predmet razmerja med tožnico in ZPIZ-om, na katerega delodajalec nima nobenega vpliva. Tožnica bi morala to svojo pravico uveljavljati kvečjemu v socialnem sporu, vendar je odločba ZPIZ-a št. 22 2003304 z dne 22. 8. 2005 o ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (priloga A12) postala pravnomočna, ker se tožnica zoper njo ni pritožila. Tožnica torej zmotno meni, da je krivda za preplačilo in njegovo vračanje na toženi stranki, saj do preplačila pravice po stari odločbi ni prišlo zaradi kasnejše izvršitve pravice do premestitve po novi odločbi, temveč zaradi izdaje nove odločbe št. 2003304 z dne 8. 3. 2005, po kateri je tožnica upravičena do novih pravic iz sedaj veljavne zakonodaje.

V primeru pasivnosti bi bila tožena stranka eventualno lahko odgovorna le za škodo, ki bi tožnici nastala zaradi kasnejšega začetka izplačevanja nadomestila za invalidnost (ne pa zaradi ustavitve plačil nadomestila zaradi manjše plače), saj je ta pravica vezana na pričetek dela na drugem ustreznem delovnem mestu. Tudi glede tega se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da toženi stranki protipravnega ravnanja v smislu njene pasivnosti ni mogoče očitati. Predpisi ne določajo roka, v katerem je delodajalec dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do premestitve. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilen zaključek, da tožena stranka pri izvrševanju odločbe ZPIZ-a ni bila pasivna in ni zavlačevala postopka pri iskanju ustreznega delovnega mesta za tožnico. Tožena stranka je namreč v času od dokončnosti odločbe dne 31. 3. 2005 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 6. 7. 2005 (dobre 3 mesece) iskala za tožnico ustrezno delovno mesto, pri čemer je velik del porabljenega časa odpadel na pridobivanje mnenj specialista medicine dela in invalidske komisije o ustreznosti ponujenih delovnih mest. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za denarni zahtevek, ki ne presega revizijskega minimuma po določbah ZPP (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.