Jedro

Člani nemške organizacije Kulturbund so nemške narodnosti. Če ob uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ tudi niso bivali na območju bivše Jugoslavije, niso postali državljani FLRJ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine z dne 16.4.1993. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ prve stopnje izdal odločbo v postopku uvedenem po sklepu Oddelka za družbenoekonomski razvoj Občine z dne 5.2.1993 v smislu 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji. Z odločbo je bilo ugotovljeno, da F.A.L., ki je dne 4.6.1955 umrl v Avstriji, ob smrti ni bil državljan Republike Slovenije in da tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do njegove smrti, ni bil jugoslovanski državljan. Vse pritožbene ugovore tožena stranka zavrača in ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje, da je njegova odločba zakonita in ni v nasprotju sama s seboj. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je bil F.A.L. državljan Kraljevine Jugoslavije in domovinsko pristojen v .., vendar zaradi uporabe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ z dnem 28.8.1945 ni postal državljan FLRJ, ker je bil nemške narodnosti in je že 13.5.1945 pobegnil v tujino. Dokaz o nemški narodnosti je članstvo v okupatorjevi nacistični organizaciji Kulturbund, ki je izvajala raznarodovalno politiko na slovenskem in organizirala razseljevanje in katere člani so bile lahko le osebe nemške narodnosti. Organ prve stopnje ni posebej ugotavljal obstoja nalojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, kar je v skladu s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji. Nemška narodnost F.A.L. po razlogih v izpodbijani odločbi izhaja iz gradiva Arhiva Republike Slovenije, ker je imenovani vpisan v seznamu članov Kulturbunda in da je pobegnil v Avstrijo 13.5.1945. Tako sta bila izpolnjena pogoja iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (nemška narodnost in bivanje v tujini 4.12.1948), dočim 3. pogoja, to je nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ upravni organ v skladu s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji ni ugotavljal. Zato ni bilo razlogov za spremembo odločbe organa prve stopnje.

V tožbenih ugovorih tožnici poudarjata, da je izpodbijana odločba nepravilna že zato, ker F.L., očeta tožnic, imenuje "F.A.L.", kar je razvidno iz vseh listin, predloženih v tem postopku. V nadaljnjih tožbenih ugovorih tožnici nasprotujeta razlogom v izpodbijani odločbi o ugotovitvi nemške narodnosti F.L., saj njegovo nemško narodnost tožena stranka dokazuje z nelojalnimi dejanji, kar po 3. odstavku 63. člena zakona o denacionalizaciji ni dovoljeno. To izhaja iz razlogov, da okupatorjeva organizacija Kulturbund po vsebini ni bila kulturna organizacija, pač pa protislovenska, nacistična in zločinska organizacija, ki je izvajala raznarodovalno politiko v Sloveniji, organizirala množične zločine, razseljevanje in zatiranje slovenskega naroda ter ropanje njegove imovine, zaradi česar naj bi bilo članstvo v tej okupatorski organizaciji tudi dokaz o predanosti nemškemu narodu oziroma o opredelitvi za nemško narodnost. Dokaz o nemški narodnosti naj bi bilo tudi dejstvo, da je bil F.L. okrajni vodja kmetov (Kreisbauerfuhrer) in voditelj Kmetijske zadruge, upravnik Zadružne mlekarne ter "zagrizen hitlerjanec". Vse navedeno bi po tožbenih navedbah tožnic pričevalo o njegovi politični oziroma ideološki usmerjenosti, torej o nelojalnem ravnanju in ne o narodnosti F.L. Tožena stranka zavrača tožbene ugovore iz razlogov v izpodbijani odločbi in dodaja, da je v rojstni matični knjigi vpisano poleg imena L.F. tudi A. Tožba ni utemeljena.

Po 39. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/01-I, 30/91-I, 38/92) je državljan Republike Slovenije, kdor je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične Federativne Republike Jugoslavije (SFRJ) oziroma povojne Jugoslavije. Z navedeno določbo je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi in pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva do njene smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo.

Med prej veljavnimi predpisi v smislu 39. člena ZDRS je tudi zakon o državljanstvu FLRJ, ki je začel veljati 28.8.1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48).

Zakon o državljanstvu FLRJ je v 2. odstavku 35. člena določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti (Ur. l. FLRJ 105/48).

Sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in uporabljenega materialnega zakona, kakor izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe organa prve stopnje. V zadevi ni sporno, da pravni prednik tožnic ob uveljavitvi zakona o spremembi in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Ur. l. FLRJ 105/48) ni bival na območju bivše Jugoslavije. To dejstvo je bilo eden od treh pogojev za nepridobitev državljanstva povojne Jugoslavije v smislu 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, poleg že navedenega nelojalnega vedenja proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in dejstva, da je bila oseba nemške narodnosti. Tožnici tudi ne zanikata pravilnosti ugotovitve tožene stranke in posredno s tem organa prve stopnje, da je bil njun pravni prednik član organizacije Kulturbund. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, ki je na podlagi članstva pravnega prednika tožnic v navedeni organizaciji Nemcev, živečih izven matične države, zaključila, da je bil oseba nemške narodnosti. Iz zgodovinskih virov namreč izhaja, da so Nemci za člane Kulturbunda sprejemali le pripadnike nemške narodnosti, določene po merilih in kriterijih, ki so jih sami sprejeli.

Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljevala nemško narodnost pravnega prednika tožnic z njegovim nelojalnim ravnanjem, kar je v nasprotju s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji. V izpodbijani odločbi je tožena stranka le pojasnila in osvetlila značaj in za Slovence zločinsko delovanje organizacije Kulturbund kot odgovor na navedbo tožnice v pritožbi z dne 21.4.1993, da je bila Kulturbund kulturna organizacija.

Prav tako ni sprejemljiv tožbeni ugovor, da je odločba nepravilna že zato, ker je L.F. napačno imenovan tudi z imenom A. V tej stvari namreč ni sporno, da je L.F. oziroma L.F.A. ista oseba, za katero se ugotavlja državljanstvo Republike Slovenije. Zato ni pravno relevantno ali se oseba imenuje z enim oziroma z dvema osebnima imenoma, ki tudi nista sporni.

Po vsem navedenem je sodišče razsodilo, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo. Določbo ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).