Jedro

Revizijska navedba tožeče stranke, da je bila do predložitve spornega dopisa po koncu prvega naroka za glavno obravnavo upravičena zato, ker je že na prvem naroku za glavno obravnavo med dokazi predlagala tudi „dopise v zvezi s spornimi posli,“ je neutemeljena, ker posplošen dokazni predlog, ki listin z ničemer ne konkretizira, ni upošteven.

Ker je bila med strankama že od vsega začetka postopka sporna vsebina njunega dogovora, bi tožeča stranka morala takoj ponuditi vse dokaze za svojo trditev (da je šlo med strankama za kupoprodajno pogodbo), ne pa čakati na (zanjo neugoden) rezultat izvedbe dokazov tožene stranke.

Zgolj oznaka tuje stvari kot svoje ne predstavlja načina pridobitve lastninske pravice.

Izrek

Revizija se v delu, s katerim izpodbija sodbo o zavrnitvi zahtevka po tožbi, zavrne.

Revizija se v delu, s katerim izpodbija sodbo o ugoditvi zahtevku po nasprotni tožbi, zavrže. Tožeča stranka sama krije stroške revizije, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 605,44 EUR.

Obrazložitev

1. Zaradi večje preglednosti je v obrazložitvi te sodbe družba L., d.o.o., označena le kot tožeča stranka, družba C. d.o.o., pa kot tožena stranka.

Relevantno dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje 2. Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka za tožečo stranko opravila prodajo igrač in novoletnih artiklov ter nato na tožečo stranko prenesla del dobljene kupnine, del pa obdržala kot plačilo za izvršene posle. Tožeča stranka je toženi stranki izročila blago v skupni vrednosti 7,883.249,27 SIT (sedaj 32.896,22 EUR), pri čemer je bilo dogovorjeno, da se neoporečno blago v primeru neuspele prodaje lahko vrne tožeči stranki. Tožena stranka je na račun tožeče stranke prodala blago v vrednosti 2,624.535,18 SIT (sedaj 10.951,99 EUR), preostanek blaga pa je skušala vrniti tožeči stranki, vendar je ta prevzem odklonila, ker je štela, da je blago zaradi deklaracij tožene stranke, s katerimi je bilo prelepljeno, oporečno. Neprodano blago se nahaja v skladišču tožene stranke, tožeča stranka pa od tožene stranke ni dobila nobenega plačila, ne za prodano, ne za neprodano blago.

Zahtevki strank in dosedanji tek postopka 3. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo celotnega dobavljenega blaga, tako tistega ki je bilo prodano, kot tistega, ki ni bilo prodano. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila med strankama sklenjena komisijska pogodba in da je neprodano blago še vedno v lasti tožeče stranke. Zato je zahtevku tožeče stranke ugodilo le v delu, ki se je nanašal na plačilo prodanega blaga, preostali del zahtevka za plačilo neprodanega blaga v višini 5,258.714,09 SIT (sedaj 21.944,23 EUR) pa je zavrnilo. Hkrati je ugodilo zahtevkoma tožene stranke po nasprotni tožbi in tožeči stranki naložilo plačilo stroškov, ki so nastali toženi stranki kot komisionarju in plačilo stroškov, ki so nastali s skladiščenjem neprodanega blaga v skupnem znesku 1.698.000,00 SIT (sedaj 7.085,63 EUR). Zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo provizije za koriščenje prodajne mreže in provizije v odstotkih od prodajne vrednosti blaga je sodišče prve stopnje zavrnilo.

4. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje, ugodi njenemu zahtevku še v preostalem delu in zavrne zahtevek po nasprotni tožbi. Podredno pa predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču primarno predlagala, da jo zavrže podredno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno.

Razlogi za zavrženje revizije v delu, s katerim se izpodbija sodba o zahtevkih po nasprotni tožbi 7. Po 490. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).(1) Kadar je z izpodbijanim delom pravnomočne sodbe odločeno o več zahtevkih, se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(2) Po pravilih 41. člena ZPP se pri ugotavljanju pravice do revizije seštevek vrednosti vseh zahtevkov upošteva le takrat, ko imajo zahtevki isto dejansko in pravno podlago, v drugih primerih pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka.

8. Tožeča stranka z revizijo izpodbija sodbo o zavrnitvi zahtevka po tožbi in sodbo o ugoditvi zahtevkoma po nasprotni tožbi. Po zgoraj navedenem pravilu je treba dovoljenost revizije presoditi za vsak zahtevek posebej, pri čemer se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP). Zahtevka po nasprotni tožbi skupaj znašata 1,698.000,00 SIT (sedaj 7.085,63 EUR). Ker ne presegata zgoraj navedene mejne vrednosti za dovoljenost revizije, revizija glede njiju ni dovoljena in jo je bilo treba v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavreči. Razlogi za zavrnitev revizije v delu, s katerim se izpodbija sodba o zahtevku po tožbi 9. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), Vrhovno sodišče ni upoštevalo tistih revizijskih navedb, s katerimi tožeča stranka izpodbija v postopku pred sodiščema nižjih stopenj ugotovljeno pravo pogodbeno voljo strank.

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka 10. Posplošen očitek tožeče stranke, da sodišči nižjih stopenj nista odgovorili na njene navedbe (ki jih sedaj predstavlja v reviziji), ni utemeljen. Sodbi sodišč nižjih stopenj imata namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, oziroma pritožbenih navedbah in se ju tudi sicer da preizkusiti (prvi odstavek 360. člena ZPP, 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Druge uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanašajo na dopis (tožene stranke tožeči stranki) z dne 21. 12. 2001, ki ga je tožeča stranka vložila v spis po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo in v katerem naj bi tožena stranka jasno in nedvoumno navedla, da je ona kupec tožeče stranke. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje že v pritožbi očitala, da navedenega dopisa ni ocenilo, čeprav ga je vpogledalo in ga ni zavrnilo kot prepoznega. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je sporni dopis predstavljal prepozen dokaz v smislu 286. člena ZPP in da ga zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno oceniti. Tožeča stranka v reviziji ponavlja pritožbeni očitek sodišču prve stopnje ter nasprotuje presoji, da je glede spornega dopisa nastopila prekluzija.

12. Iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka sporni dopis sodišču predložila po koncu prvega naroka za glavno obravnavo. Njena revizijska navedba, da je bila do tega upravičena, ker je že na prvem naroku za glavno obravnavo med dokazi predlagala tudi „dopise v zvezi s spornimi posli,“ je neutemeljena že zato, ker posplošen dokazni predlog, ki listin z ničemer ne konkretizira, ni upošteven.

13. Tožeča stranka prav tako ni izkazala, da za prepozno predložitev spornega dopisa ni bila sama kriva (drugi odstavek 286. člena ZPP). S spornim dopisom je želela demantirati izpoved zaslišane zakonite zastopnice tožene stranke (njena pripravljalna vloga z dne 21. 2. 2005 in pojasnilo na naroku z dne 6. 4. 2005), ki pa v postopku ni povzročila nobenega takega preobrata, da bi se za pravno relevantna pokazala nova dejstva in dokazi, na katera tožeča stranka na prvem naroku še ni mogla računati. Ker je bila med strankama že od vsega začetka postopka sporna vsebina njunega dogovora, bi tožeča stranka morala takoj ponuditi vse dokaze za svojo trditev (da je šlo med strankama za kupoprodajno pogodbo), ne pa čakati na (zanjo neugoden) rezultat izvedbe dokazov tožene stranke.

14. Ker je tožeča stranka sporni dopis sodišču predložila po koncu prvega naroka za glavno obravnavo in ob tem ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla predložiti prej, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ocenjevati (četrti odstavek 286. člena ZPP).

Uporaba materialnega prava 15. Zgoraj povzeti dogovor med strankama sta sodišči nižjih stopenj pravilno kvalificirali kot komisijsko pogodbo (771. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)), pri kateri komisionar kot zastopnik komitenta ne postane lastnik zaupanega blaga (primerjaj 776. in 786. člen ZOR). Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj stranki kasneje nista izrazili skupnega namena za prenovitev obveznosti (349. člen ZOR), kar pomeni, da obstoječe obveznosti iz komisijske pogodbe niso bile nadomeščene z novimi obveznostmi iz kupoprodajne pogodbe.

16. Ker tožeča stranka za zahtevek za plačilo vrednosti blaga, ki ga tožena stranka ni uspela prodati zanjo, ni izkazala nobene podlage, je bil le ta pravilno zavrnjen. Ob tem je v odgovor na revizijske navedbe treba pojasniti, da v obravnavanem primeru ni šlo za blago z borzno ali tržno ceno in da ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka izrazila voljo obdržati blago, kar pomeni, da drugi odstavek 775. člena ZOR, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ne pride v poštev. Prav tako je zmotno njeno stališče, da je lastninska pravica na blagu prešla na toženo stranko s tem, ko je ta blago opremila s svojimi deklaracijami. Zgolj oznaka tuje stvari kot svoje namreč ne predstavlja načina pridobitve lastninske pravice.

17. Ker uveljavljani revizijski razlogi kršitev določb pravdnega postopka niso podani in ker je presojana odločitev materialnopravno pravilna, je Vrhovno sodišče dovoljeni del revizije kot neutemeljen zavrnilo (378. člen ZPP).

Stroški revizijskega postopka 18. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sama nosi svoje stroške revizije, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške sestave utemeljenega odgovora na revizijo v višini 413,10 EUR (zahtevanih 900 točk po Odvetniški tarifi) skupaj z 20% DDV (82,62 EUR) ter takso za odgovor na revizijo v višini 109,72 EUR.

Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepu III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, sklepu II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, sklepu III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, sklepu III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, sklepu III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005 in sklepu III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007.