18. 11. 2004

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Jelke Vraneš iz Ljubljane in Milana Vrsajkoviča iz Prebolda na seji dne 18. novembra 2004

s k l e n i l o :

Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Uradni list RS, št. 71/97, MP, št. 21/97) se zavržeta.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pobudnika izpodbijata Zakon o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (v nadaljevanju BHRSSZ), ker menita, da 22. in 25. člen Sporazuma posegata v njune pridobljene pravice, saj naj bi, ker jima je pokojnina odmerjena v sorazmernih delih, prejemala občutno nižjo pokojnino kot njuni kolegi, ki so vso pokojninsko dobo dosegli v slovenskem pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pobudnik izpodbija tudi 4. člen Sporazuma, ker meni, da mu dejansko ne zagotavlja enakega položaja. Pobudnica zatrjuje neskladnost izpodbijanih členov s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave in z 2. in z 22. ter s 153. in s 155. členom Ustave. Pobudnik zatrjuje kršitev 50. člena v zvezi z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

B.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da vsak, če izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pravni interes mora biti po ustaljeni ustavnosodni presoji neposreden in konkreten.

Splošen in abstrakten pravni interes, ki bi ga imel kdorkoli, ne zadošča. Predpis mora neposredno posegati v lastne pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika, ugoditev predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

Temeljno pravilo pokojninskega in invalidskega zavarovanja je, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci, delodajalci ali država plačevali prispevke - torej tisti nosilec zavarovanja, katerega zavarovanec je bil posameznik. Leta 1991, ko je nastala samostojna in neodvisna Republika Slovenija, sta navedeno načelo vsebovala Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82 in nasl. - v nadaljevanju ZTPPIZ) in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 in nasl. - v nadaljevanju ZPIZ83), ki sta določala, da se pravice iz tega zavarovanja uresničujejo v samoupravnih interesnih skupnostih (prvi odstavek 8. člena ZTPPIZ in 124. člen ZPIZ83). Po prvem in tretjem odstavku 75. člena ZTPPIZ je zavarovanec pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljal v skupnosti, v kateri je bil nazadnje zavarovan ali je v njej dopolnil pretežni del zavarovalne dobe. Pokojninska doba, osebni dohodek in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, so se pri uveljavljanju upoštevali ne glede na to, na območju katere zavarovalne skupnosti so bili doseženi (79. člen ZTPPIZ). S 87. členom istega zakona pa je bilo samoupravnim skupnostim omogočeno, da uredijo vprašanja povračila sorazmernega dela pokojnine. Navedena ureditev je bila leta 1992 nadomeščena z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - v nadaljevanju ZPIZ92). Možnost, da oseba, ki je bila nazadnje zavarovana pri Zavodu kot nosilcu tega zavarovanja, ali je bila pri njem zavarovana pretežni del pokojninske dobe, uveljavi obravnavane pravice pri njem, je bila ohranjena tudi v ZPIZ92. Po drugi alineji prvega odstavka 202. člena ZPIZ92 se je v pokojninsko dobo štel tudi čas, dopolnjen do uveljavitve ZPIZ92, ki se državljanu všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, razen če ni s tem zakonom ali z mednarodnim sporazumom določeno drugače. V drugem odstavku 254. člena je bila določena gostota zavarovalne dobe pri Zavodu v zadnjih 5 ali 10 letih pred vložitvijo zahtevka za priznanje pravice do pokojnine.

Izpodbijani Sporazum je bil podpisan 28. 4. 1997, objavljen v uradnem glasilu 21. 11. 1997, veljati pa je začel 1. 2. 1998. Z uveljavitvijo je postal del notranjega prava Republike Slovenije, saj se po 8. členu Ustave ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Z uveljavitvijo Sporazuma so za osebe, ki so del pokojninske dobe dopolnile na območju Republike Hrvaške, prenehale veljati določbe ZPIZ92 v obsegu, v katerem Sporazum za njih drugače ureja način ugotavljanja pravice do pokojnine in njeno odmero.

Ko je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPIZ-1) v drugi alineji tretjega odstavka 455. člena določil, da se prvi in drugi odstavek 254. člena ZPIZ92 še uporabljata za državljane Republike Slovenije, ki so dopolnili pokojninsko dobo na območju drugih republik nekdanje SFRJ, dokler ne bodo sklenjeni mednarodni sporazumi o socialnem zavarovanju, državljani Republike Slovenije, na katere se nanaša Sporazum, v njem vsebinsko niso bili več zajeti.

Če bi Ustavno sodišče izločilo iz pravnega reda Republike Slovenije izpodbijane določbe Sporazuma, z njim razveljavljeni obseg določb ZPIZ92 (torej kolikor se nanašajo na osebe, ki jih zajame BHRSSZ), ne bi oživel. Zato pobudnika pokojninske dobe, dopolnjene v Hrvaški po predpisih nekdanje SFRJ, pri Zavodu ne bi mogla več uveljavljati. Po navedbah Zavoda brez te dobe pogoji za upokojitev ne bi bili izpolnjeni. Pravni položaj pobudnikov bi se torej poslabšal. Ker ugoditev predlogu pobudnikov ne bi privedla do izboljšanja njunega pravnega položaja, ne izkazujeta pravnega interesa. Zato je Ustavno sodišče pobudi zavrglo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj