Jedro

Tožničina odsotnost iz domače hiše sama po sebi še ne pomeni dejanske podlage za priznanje statusa begunke, če niso izpolnjeni ostali pogoji, ki jih za priznanje tega statusa določa ZZVN v 1., 2. in 3. členu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1522/99-6 z dne 15.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.9.1999, s katero je ta po uradni dolžnosti v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote T. z dne 21.8.1998 in odločila, da se tožnici ne priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunke za čas od 31.10.1942 do 15.5.1945 po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, ZZVN). V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje povzema odločbo tožene stranke, ki je ugotovila, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je tožničin in materin odhod v A., kjer se je nahajal tožničin oče (zaprt v B., nato poslan v taborišče K., od tod pa premeščen v L.), pomenil beg v smislu določb ZZVN. Iz potrdila Arhiva Republike Slovenije je namreč razvidno, da sta tožnica in njena mati odšli za očetom prostovoljno, pa tudi zaslišani priči nista izpovedali, da bi jima po zaprtju očeta grozil kakšen prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje, predvideno v 2. členu ZZVN. Sodišče prve stopnje navaja, da tožnica neutemeljeno dvomi o verodostojnosti potrdila Arhiva Republike Slovenije. To potrdilo je bilo dano na podlagi 11. člena Zakona o arhivskem gradivu in arhivih in gre v tem primeru za javno arhivsko gradivo, ki je po 5. členu navedenega zakona javna listina. Tudi 171. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) določa, da morajo biti potrdila o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, v skladu s podatki uradne evidence in taka potrdila veljajo za javne listine. Javne listine pa v smislu 1. odstavka 164. člena ZUP/86 dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje. Dovoljeno je sicer dokazovati nasprotno, vendar je v tem primeru dokazno breme na strani tistega, ki to zatrjuje. Tožnica pa svojega dvoma z ničemer ne utemeljuje, oziroma za njene trditve ni osnove v podatkih upravnih spisov.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. V dokazne namene predlaga tudi zaslišanje svoje tete iz B., pri kateri je s starši živela eno leto (od leta 1945 do leta 1946). Sodišče prve stopnje se o predlaganih dokazih sploh ni izreklo, zato je podana kršitev upravnega postopka. Ob pregnanstvu v A. je bila stara 5 ali 6 let, o tem bi največ vedela povedati njena mati, ki pa je že pokojna. Tudi okoliščina, da sta z mamo v času pregnanstva živeli pri tujcih in v posebnem taborišču za begunce v L., dokaj jasno kaže na to, da ni šlo za prostovoljni odhod. Ker v arhivskem gradivu ni dokumenta o tem, da je bila prisilno odvedena, še ni mogoče zatrjevati, da je odšla prostovoljno. Dokazni postopek naj bi se dopolnil v tej smeri, da bi Arhiv Slovenije pojasnil razloge in navedel in priložil listine, ki so mu služile za zapis trditve o prostovoljnem odhodu. Okupator je zagotovo izvajal pritiske nad družinami, kjer je bil eden od članov v B. ali v koncentracijskem taborišču. Njena izjava v upravnem postopku ni bila upoštevana in o tem ni bila sprejeta dokazna ocena. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo povsem nekritično oprlo le na dopis Arhiva Slovenije, čeprav ni znano, kdo je pisal dokumente, ki se nahajajo v arhivu, niti ni moč preveriti, ali so dejstva zapisana po resnici. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pri begunstvu morajo biti izkazani pogoji iz 1. člena (izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev), 2. člena (pobeg pred vojnim nasiljem zaradi političnih, nacionalnih, rasnih in verskih razlogov) in 3. člena ZZVN (ukrep je trajal neprekinjeno najmanj 3 mesece). Tožničina odsotnost iz domače hiše sama po sebi še ne pomeni dejanske podlage za priznanje statusa begunke, če niso izpolnjeni ostali pogoji, ki jih za priznanje tega statusa določa ZZVN. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica teh pogojev na podlagi dokazov, izvedenih v upravnem postopku, ni uspela dokazati. Iz zapisnika o zaslišanju same tožnice, ki je bila v času, za katerega uveljavlja status in pravice žrtve vojnega nasilja, še otrok, in ki je med predloženimi spisi, ne izhaja nič takega, kar bi dokazovalo nasprotno od v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Ugovor glede arhivskega gradiva pa tudi ni utemeljen, saj nasprotnih dejstev od tistih, ki izhajajo iz tega gradiva, ki je opremljeno s številko ... ter ima značaj javne listine, tožnica ni dokazala. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker po izrecni določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.