Jedro

Po določilu 5. odstavka 16. člena ZAzil v povezavi s 3. odstavkom 9. člena ZAzil imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, pristojen za notranje zadeve, iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Na podlagi tega določila je bil sprejet Pravilnik. Določilo 1. odstavka 4. člena Pravilnika določa, da je svetovalec po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila dolžan ministrstvu za notranje zadeve predložiti določeno dokumentacijo (obrazložen stroškovnik po posameznih postavkah, vključno z originalnim pooblastilom za zastopanje), ki izkazuje upravičenost do nagrade in povračila stroškov. Kot pooblastilo za zastopanje pa se po 3. odstavku 2. člena Pravilnika šteje originalno pooblastilo z lastnoročnim podpisom prosilca za azil in pooblaščenega svetovalca ter datum (z besedo).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je v izpodbijanih sklepih št. ... z dne 18. 7. 2005 (za zastopanje A.A.), št. ... z dne 18. 7. 2005 (za zastopanje B.B.) in št. ... z dne 20. 7. 2005 (za zastopanje C.C.) zavrnila stroškovnike tožnika za izplačilo nagrade in povračilo stroškov zastopanja v postopku za pridobitev azila, ker tožnik ni predložil originalnih pooblastil za zastopanje. Po pozivu tožene stranke je tožnik v vseh treh primerih dostavil splošna pooblastila za zastopanje, poleg tega pa je navedel, da je pooblastila najprej oddal toženi stranki, kjer jih je mogoče vpogledati, pooblastila pa je tudi predložil Upravnemu sodišču RS oziroma Vrhovnemu sodišču RS. Tožena stranka ugotavlja, da pooblastila, ki jih je tožnik dostavil ne vsebujejo izrecne navedbe obsega pooblastila, čeprav svetovalec uveljavlja stroške za dejanja, opravljena v postopku pred Upravnim sodiščem RS oziroma Vrhovnim sodiščem RS. Navedena pooblastila pa se prav tako ne nahajajo v upravnih spisih. V upravni zadevi, ki se vodi pod št. ... (A.A.) tožena stranka ugotavlja, da priloženo pooblastilo z dne 21. 6. 2005 ne vsebuje izrecne navedbe obsega pooblastila, čeprav tožnik uveljavlja stroške za dejanja, opravljena v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS. Navedeno pooblastilo pa se prav tako ne nahaja v spisu št. ..., zato je bil stroškovnik tožnika zavrnjen. Za zastopanje A.A. je tožnik priglasil stroške posveta s stranko pred vložitvijo pritožbe v višini 100 točk, stroške za sestavo pritožbe v višini 625 točk in materialne stroške v višini 14 točk. V upravni zadevi, ki se vodi pod št. ... (B.B.) tožena stranka ugotavlja, da priloženo pooblastilo z dne 21. 6. 2005 ne vsebuje izrecne navedbe obsega pooblastila, čeprav tožnik uveljavlja stroške za dejanja, opravljena v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS. Navedeno pooblastilo pa se prav tako ne nahaja v spisu št. ..., zato je bil stroškovnik tožnika v delu, ki se nanaša na dejanja, opravljena po uveljavitvi Pravilnika, zavrnjen. Tožena stranka je stroškovnik v delu, ki se nanaša na dejanja, opravljena pred uveljavitvijo Pravilnika o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 103/2004, v nadaljevanju Pravilnik), v skladu s 5. členom Pravilnika odstopila v reševanje Ministrstvu za pravosodje RS. Za zastopanje B.B. je tožnik priglasil stroške posveta s stranko pred vložitvijo tožbe v višini 100 točk, stroške za sestavo tožbe v višini 500 točk, stroške za sestavo pritožbe v višini 625 točk in materialne stroške v višini 26 točk. V upravni zadevi, ki se vodi pod št. ... (C.C.) tožena stranka ugotavlja, da priloženo pooblastilo z dne 21. 6. 2005 ne vsebuje izrecne navedbe obsega pooblastila, čeprav tožnik uveljavlja stroške za dejanja, opravljena v postopku pred Upravnim sodiščem RS oziroma Vrhovnim sodiščem RS. Navedeno pooblastilo pa se prav tako ne nahaja v spisu št. ..., zato je bil stroškovnik tožnika zavrnjen. Za zastopanje C.C. je tožnik priglasil stroške za sestavo tožbe v višini 500 točk, za sestavo pritožbe 625 točk ter materialne stroške v višini 23 točk. Tožnik vlaga tožbo zoper vse tri sklepe tožene stranke in navaja, da je Pravilnik diskriminatoren do odvetnikov in je le posledica težnje tožene stranke, da odvetnikom ne bi bilo potrebno plačevati nagrade in stroškov za zastopanje prosilcev za azil v azilnih postopkih. Noben drug predpis ne določa, da mora odvetnik imeti originalno pooblastilo za zastopanje stranke še posebej za vložitev stroškovnika. Tožena stranka je takšen neživljenjski predpis sprejela z očitnim namenom, da bi prihranila proračunska sredstva in da odvetnikom ne bi bilo treba plačevati nagrade in stroškov. Tudi določbe Pravilnika, ki določajo, da mora biti za vsako procesno dejanje v azilnem postopku novo pooblastilo, so plod odklonilnega stališča tožene stranke do tistih odvetnikov, ki zastopajo prosilce za azil. Spornost Pravilnika vidi tožnik tudi v določbah, ki odstopajo od veljavne odvetniške tarife in odvetnikom svetovalcem za begunce priznavajo le nagrado v višini polovične odvetniške tarife. Izpodbijani sklepi, ki temeljijo na Pravilniku predstavljajo za tožnika tudi kršitev Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS št. 33/91-I in nasl., v nadaljevanju Ustava RS). Najprej gre za kršitev enakosti pred zakonom, saj so tisti odvetniki, ki opravljajo delo svetovalca za begunce, v slabšem položaju kot odvetniki v drugih postopkih - 14. člen Ustave RS. Izpodbijani sklepi nadalje predstavljajo tudi kršitev pravice do sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin za same prosilce za azil, saj jim kljub pooblastilu, ki ga podpišejo odvetniku za tožbo ni zagotovljeno, da bi lahko odvetnik na podlagi tega pooblastila vložil pritožbo. Glede na to, se lahko zgodi, da odvetniki ne bodo več vlagali pravnih sredstev za prosilce za azil, če zanje ne bodo prejeli plačila. V tem vidi tožnik kršitev 15. člena Ustave RS. Prav tako tožnik vidi v izpodbijanih sklepih, ki temeljijo na spornem Pravilniku kršitev 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic. Če tožena stranka odvetnikom ne plača za opravljene storitve v azilnem postopku ima to lahko za posledico, da odvetniki ne bodo vlagali pravnih sredstev in bodo prosilci za azil prikrajšani za sodno varstvo. Pri tem gre tudi za kršitev pravic do sodnega varstva - 23. člen Ustave RS. S tem, ko tožena stranka odvetnikom noče plačati za opravljene storitve, so prosilci za azil prikrajšani tudi pri pravici do pravnega sredstva - 25. člen Ustave RS. Tožnik v izpodbijanih sklepih vidi tudi kršitev pravic do pribežališča - 48. člen Ustave RS. Tožnik vidi protizakonitost in protiustavnost izpodbijanih sklepov tudi v delu, ki določa, da se stroški plačajo v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa. Glede na to, da je zoper izpodbijane sklepe mogoč upravni spor v roku 30 dni to pomeni 60 dnevni plačilni rok. Ob tako dolgem plačilnem roku pa so odvetniki, ki opravljajo delo svetovalcev za begunce v neenakopravnem položaju v primerjavi z odvetniki v drugih postopkih. Tako dolgi rok je prav tako posledica želje tožene stranke, da bi si prosilci za azil v manjšem obsegu zaželeli zastopanje odvetnikov svetovalcev za begunce. Glede na to, da so v vseh izpodbijanih sklepih zavrnjena plačila za storitve, tožnik predlaga, da se spremenijo tako, da se mu priznajo vsi stroški in da se rok plačila, v katerem je tožena stranka dolžna tožniku plačati priznane stroški tako spremeni, da bo tožena stranka dolžna tožniku plačati priznane stroške v roku 30 dni od izstavitve računa, podrejeno pa predlaga, da se vsi trije sklepi odpravijo in se vrnejo toženi stranki v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka za zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V dopolnitvi tožbe tožnik navaja, da se izpodbijani sklepi tožene stranke ne morejo opirati na sporni Pravilnik, ker le-ta ne določa roka v katerem mora tožena stranka odločiti o zahtevku. Odvetniška tarifa določa 30 dnevni rok, v katerem mora sodišče ali drug državni organ odločiti o zahtevi odvetnika za plačilo nagrade oziroma stroškov. V konkretnem primeru je tožena stranka odločila o vlogi tožnika za priznanje nagrade oziroma stroškov zastopanja po več kot pol leta. Pravilnik toženi stranki omogoča preveliko arbitriranje v zvezi s tem, kdaj bo odvetniku - svetovalcu za begunce izdala sklep o povračilu stroškov. Sklepi tožene stranke bi morali vsebovati ugotovitev, da je bila tožena stranka v zamudi pri izdaji sklepov, zaradi česar bi moralo biti odločeno, da se tožniku priznajo za čas zamude zakonske zamudne obresti.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača trditve tožnika in vztraja na izpodbijanih sklepih in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Pri tem pa še dodaja, da v kolikor svetovalec za begunce uveljavlja plačilo nagrade oziroma povrnitev stroškov zastopanja v azilnem postopku, mora predložiti dokumentacijo, iz katere izhaja, da je upravičen do priglašene nagrade oziroma stroškov. Načeloma velja, da je odločitev o stroških postopka obvezna sestavina izreka odločbe oziroma sklepa, s katerim se postopek konča, o stroških pa se odloči v istem postopku, v katerem je organ odločal o glavni stvari. Navedeno ne velja za postopek za pridobitev azila in postopek odmere nagrade in povračila stroškov, ki sta med seboj ločena postopka, v slednjem namreč odloča tožena stranka šele po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila. V zvezi s tožbenim ugovorom tožnika, da vidi spornost Pravilnika tudi v določbah, ki odstopajo od veljavne odvetniške tarife in odvetnikom, ki so svetovalci za begunce, priznavajo nagrado le v polovični višini, določeni po veljavni Odvetniški tarifi, s čimer naj bi bile kršene določbe 14., 15., 22., 23., 25. in 48. člena Ustave RS, tožena stranka opozarja na sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-155/05-6 z dne 23. 6. 2005, s katerim je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 2., 3., 4. in 5. člena Pravilnika. Nadalje navaja, da je pobudnica Č.Č. kot odvetnica in kot svetovalka za begunce v pobudi zatrjevala, da ji kot odvetnici za opravljanje dejanje pravne pomoči v azilnem postopku, kjer ima sicer položaj svetovalke za begunce, pripadajo vse pravice po Zakonu o odvetništvu in Odvetniški tarifi. V obrazložitvi sklepa je ustavno sodišče med drugim zapisalo, da pobudnica sicer izkazuje pravni interes za presojo navedenih določb pravilnika, vendar po presoji Ustavnega sodišča od odločitve o določitvi višine in postopka odmere nagrade odvetnikom v vlogi svetovalcev za begunce z ustavnopravnega vidika ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, zlasti še, ker je opravljanje funkcije svetovalca za begunce prostovoljno.

Državni pravobranilec, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS), ki je veljal do 1. januarja 2007 na podlagi 110. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 5. odstavka 16. člena ZAzil v povezavi s 3. odstavkom 9. člena ZAzil imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, pristojen za notranje zadeve, iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Na podlagi tega določila je bil sprejet Pravilnik. Določilo 1. odstavka 4. člena Pravilnika določa, da je svetovalec po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila dolžan ministrstvu za notranje zadeve predložiti določeno dokumentacijo (obrazložen stroškovnik po posameznih postavkah, vključno z originalnim pooblastilom za zastopanje), ki izkazuje upravičenost do nagrade in povračila stroškov. Kot pooblastilo za zastopanje pa se po 3. odstavku 2. člena Pravilnika šteje originalno pooblastilo z lastnoročnim podpisom prosilca za azil in pooblaščenega svetovalca ter datum (z besedo).

V zadevi je sporno, ali je tožnik v skladu s Pravilnikom, upravičen do izplačila nagrade in povračila stroškov zastopanja v postopku za pridobitev azila. Tožena stranka je iz pooblastil, ki jih je tožnik priložil ugotovila, da le-ta ne vsebujejo izrecne navedbe obsega pooblastila. Glede na jasna zakonska določila je tožena stranka pozvala tožnika, da v določenem roku predloži pooblastila. Tožnik je po pozivu tožene stranke v vseh treh primerih dne 21. 6. 2004 dostavil splošna pooblastila za zastopanje. Poleg tega je navedel, da je pooblastila v predmetnih zadevah najprej oddal Ministrstvu za notranje zadeve RS, kjer ga je mogoče vpogledati, prav tako pa je pooblastilo predložil tudi Upravnemu sodišču RS oziroma Vrhovnemu sodišču RS. Vendar iz Pravilnika jasno izhaja, da je svetovalec za begunce po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila, v skladu s Pravilnikom dolžan predložiti obrazložen stroškovnik po posameznih postavkah, vključno z originalnim pooblastilom za zastopanje in dokumentacijo, ki izkazuje upravičenost do nagrade in povračila stroškov. Pravilnik tudi jasno določa, da se kot pooblastilo za zastopanje pred upravnim organom na prvi stopnji šteje originalno pooblastilo z lastnoročnim podpisom prosilca za azil in pooblaščenega svetovalca ter datum (z besedo).

V zvezi s tožbenim ugovorom, da so tožniku kršene ustavne pravice in sicer, da je kršen 14. člen (enakost pred zakonom), ter da so prosilcem za azil kršene ustavne pravice iz 15. člena (uresničevanje in omejevanje pravic), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva), 25. člena (pravica do pritožbe) in 48. člena (pribežališče) Ustave RS, sodišče navaja, da je Ustavno sodišče v sklepu opr. št. U-I-155/05 z dne 23. 6. 2005 v zvezi s kršitvami navedenih ustavnih pravic ocenilo, "da so to lahko ustavnopravno pomembne trditve, da izpodbijana ureditev pomeni kršitev človekovih pravic, ki jih imajo prosilci za azil. Vendar pobudnica (svetovalka za begunce) ne izkazuje pravnega interesa za njihovo presojo, ker z navedbami o izboljšanju pravnega položaja prosilcev za azil ne more utemeljiti svojega pravnega interesa. Zato Ustavno sodišče RS očitkov o kršitvah človekovih pravic prosilcev za azil ni presojalo". Ker tožnik v obravnavanem upravnem sporu ni utemeljil, da so določbe Pravilnika v konkretnih okoliščinah vplivale na učinkovito sodno varstvo tožnikovih pravic in ker Pravilnik ne velja več, sodišče ni ravnalo po 156. člena Ustave RS. Poleg tega je sodišče upoštevalo, da je Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-155/05 zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Pravilnika v zvezi s pravicami svetovalke za begunce. Ustavno sodišče je v sklepu zapisalo, "da pobudnica (svetovalka za begunce) izkazuje pravni interes, vendar od odločitve o določitvi višine in postopka odmere nagrade odvetnikom v vlogi svetovalcev za begunce z ustavnopravnega vidika ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, zlasti še, ker je opravljanje funkcije svetovalca za begunce prostovoljno". Glede tožbenega ugovora, da je tožena stranka v zamudi pri izdaji sklepov in da bi zato moralo biti odločeno, da se tožniku za čas zamude priznajo zakonske zamudne obresti, sodišče navaja, da tožniku pripadajo zakonite zamudne obresti po preteku paricijskega roka. Sodišče je v primerljivih okoliščinah že odločalo s pravnomočno sodbo opr. št. U 1583/2005, zato je v skladu z določilom 14. in 22. člena Ustave RS v tej zadevi, ker gre za istovrstni upravni spor, sprejelo enako utemeljitev in odločitev kot v pravnomočno končani zadevi opr. št. U 1583/2005. Sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da so izpodbijani sklepi pravilni in utemeljeni na zakonu, zato je tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Zavrnitev tožbe zajema tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka tožeče stranke (Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/2004, 1. odstavek 154. in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z določilom 16. člena ZUS, 104. in 105. člena ZUS-1 ter odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 ) glede na to, da tožeča stranka s tožbo ni uspela.