Jedro

Trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev, je na strani predlagatelja oprostitve (7. in 212. člen ZPP). Toženka bi morala že v predlogu za taksno oprostitev (oziroma v izjavi o premoženjskem stanju) navesti in izkazati vsa relevantna dejstva, ki naj bi jih sodišče pri odločanju o predlogu upoštevalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženkin predlog za oprostitev plačila sodnih taks in predlog za odlog plačila sodnih taks.

V pravočasni pritožbi se toženka ne strinja, da je sodišče poleg njenega likvidnostnega stanja upoštevalo tudi njeno premoženje. Toženka z blokiranega računa ne more plačati sodne takse, gotovinskih prejemkov pa nima. Tudi z ekonomskim izkoriščanjem nepremičnin ne more pridobiti sredstev za plačilo takse, saj je toženka le zemljiškoknjižni lastnik, ekonomski lastnik pa banka oziroma upniki. Glede na stanje hipotek prodaja nepremičnin trenutno ni mogoča oziroma vsaj ni smiselna. Najemnine prejema banka. Dejstvo je, da so v postopku izvršbe na premičnine, tako na sredstva odvetniške pisarne kot na premičnine v lasti toženke in njenega zunajzakonskega partnerja. Glede izkazanega dobička v višini 17.475,04 EUR v letu 2013 pa toženka pojasnjuje, da pri poslovanju odvetnikov strošek plače ni strošek, tako da odvetniki razpolagajo dejansko samo z dobičkom in v bilanci niso upoštevani stroški plač. Rezultati poslovanja v letu 2013 tudi ne vplivajo na trenutno stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito presojo okoliščin, pomembnih za odločitev o toženkinem predlogu (peti odstavek 11. člena ZST-1).(1) Pravilno je ocenilo, da toženka ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse niti za odlog plačila in pri tem poleg finančnega in likvidnostnega stanja toženke upoštevalo tudi njeno premoženjsko stanje. Pravilno je izhajalo iz dejstva, da je toženka lastnica številnih nepremičnin in ugotovilo, da bi jih toženka lahko oddajala in prišla do sredstev za plačilo sodne takse.

Trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev, je na strani predlagatelja oprostitve (7. in 212. člen ZPP).(2) Toženka bi morala že v predlogu za taksno oprostitev (oziroma v izjavi o premoženjskem stanju) navesti in izkazati vsa relevantna dejstva, ki naj bi jih sodišče pri odločanju o predlogu upoštevalo. Toženka v izjavi o premoženjskem stanju ni navedla, da svoje številne nepremičnine (ZK izpiski na prilogah B4 do B34) že oddaja in da so terjatve iz najemnin že zastavljene v korist različnih upnikov. Navedbe in dokazi, ki jih toženka v zvezi s tem prvič podaja v pritožbi ne da bi pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, so pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ob vsem tem pa višje sodišče ne more mimo dejstva, da je toženka (sicer prepozno) v dokaz svojih (sicer prepoznih) trditev predložila dva notarska zapisa (z dne 17.12.2014 in 12.2.2015), ki sta bila sklenjena po vložitvi pritožbe z dne 26.11.2014,(3) za katero zahteva taksno oprostitev, eden pa celo po vložitvi predloga za taksno oprostitev z dne 24.12.2014. Ker je pritožba neutemeljena že iz zgoraj navedenih razlogov, višje sodišče na navedbe toženke, da „pri poslovanju odvetnikov plača ni strošek“ in „da odvetniki razpolagajo samo z dobičkom“ niti ne bo odgovarjalo.

Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(3) Toženka, ki je odvetnica, gotovo pozna določbo 105.a člena ZPP.