Jedro

V podkrepitev svoje odločitve je sodišče prve stopnje pravilno navedlo tudi, da bi morebitno drugačno tolmačenje 4. člena pogodbe pomenilo, da bi imela omenjena pogodba naravo pogodbe v korist tretjega, česar pa iz razloga, ker gre za proračunska sredstva ne more imeti.

Sodišče tožeči stranki ni priznalo nagrade iz naslova „dostava potrdila o plačilu sodne takse, dostava pooblastila, dostava soglasja za udeležbo v postopku mediacije“, ker so takšne „dostave“ strošek, ki se priznava v okviru drugih osnovnih postavk zastopanja ter prijavljenih materialnih stroškov, ki nimajo podlage v 3. odstavku 13. člena OT.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.389,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 2. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 414,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 1.356,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.600,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, samo dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti ter na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in po odpravi pomanjkljivosti samo odloči o zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, oziroma podrejeno da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede kršitev po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

O izpodbijani 2. točki izreka Tožeča stranka sodišču prve stopnje uvodoma neutemeljeno očita absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje glede konkretiziranosti navedb postavilo neenake kriterije za pravdni stranki, poleg tega pa naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine (Tabela, priloga B2-8) in med listino samo. Pritožbeno sodišče sledi jasnim in pravilnim razlogom sodbe ter se nanje sklicuje. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je bila njena vloga za izplačilo sredstev iz naslova sofinanciranja izobraževanj popolna. Omenjeno trditev je tožena stranka uspela izpodbiti s tem, ko je za vsakega od 26 programov opisala pomanjkljivosti oziroma razloge zaradi katerih je odklonila sofinanciranje izvedenih programov izobraževanja (list. št. 32). V podkrepitev svojih navedb pa je predložila tudi ustrezne dokaze (Tabela, priloga B2-8). S tem je tožena stranka trditveno in dokazno breme prevalila na tožečo stranko. Da bi tožeča stranka v predmetni pravdi uspela, bi tako morala, kot je v obrazložitvi zapisalo že sodišče prve stopnje, konkretno prerekati prav vsako od več posamezno citiranih vrzeli, zapisanih v zadnji rubriki Tabele, in za svoje navedbe predložiti dokaze. V IV./4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, kako oziroma na kakšen način bi morala tožeča stranka prerekati s strani tožene stranke navedene pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je trditve tožeče stranke iz tretjega pripravljalnega spisa z dne 08. 05. 2009, ocenilo kot presplošne in v ničemer konkretizirane, pravilna.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, kakšne bi morale biti navedbe tožene stranke, da bi jih sodišče upravičeno lahko štelo za konkretizirane. Pogodba (priloga A4) v 6. členu dovolj natančno določa, kaj vse bi morala tožeča stranka predložiti toženi stranki, da bi ji le-ta sofinancirala izvedene programe, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da dodatna konkretizacija pripomb s strani tožene stranke ni bila potrebna.

Na pritožbene trditve, da tožena stranka svojih navedb ni konkretizirala na način, kot je to od nje na naroku dne 25. 08. 2009 zahtevalo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče odgovarja, da je to ugotovilo že sodišče prve stopnje samo in je zato glede programa iz 1. točke Tabele razsodilo tožeči stranki v prid (sodišče je presodilo, da je tožeča stranka za program pod zap. št. 1 izkazala strošek v prijavljeni višini 1.000.000,00 SIT).

Pritožbenih trditev glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga tožeče stranke ter zavrnitvijo prošnje za dodelitev dodatnega roka pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Kot izhaja iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 25. 08. 2009 (list. št. 53-57), je tožeča stranka na tem naroku predložila dokaz, „debel fascikel“ s številnimi prilogami, ki ga je sodišče prve stopnje kot premalo konkretiziranega k posameznim navedbam zavrnilo. Na istem naroku je tožeča stranka po pozivu sodišča prve stopnje, naj za vsakega od 26-ih zavrnjenih zahtevkov navede konkretno listino, s katero tožeča stranka dokazuje, da je tožena stranka neutemeljeno zavrnila zahtevke tožeče stranke, prosila za dodaten rok, čemur pa sodišče prve stopnje ni ugodilo. Tožeča stranka na naroku takšnega postopanja sodišča ni grajala. Ker v pritožbi ne navaja, čemu tega brez svoje krivde ne bi mogla storiti, se obravnavani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne more upoštevati (286.b člen ZPP). Iz istega razloga pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo pritožbenih navedb glede teka zamudnih obresti. S tem v zvezi naj bi namreč dejansko stanje zaradi zavrnitve dokaznega predloga („debel fascikel“) ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče sledi sodbi sodišča prve stopnje tudi v delu, da je predmet sklenjene pogodbe sofinanciranje upravičenih stroškov projekta usposabljanja in izobraževanja le delavcev, zaposlenih pri tožeči stranki. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sta pravdni stranki dodatno okoliščino, to je sklenitev pogodbe o sofinanciranju izobraževanja za celo skupino tožeče stranke, imeli ves čas v mislih ter, da je zaradi formaliziranih listin o pogodbenem razmerju prišlo do izpada te okoliščine v zapisu pogodbenega razmerja. Omenjenih trditev tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspelo dokazati. V podkrepitev svoje odločitve je sodišče prve stopnje pravilno navedlo tudi, da bi morebitno drugačno tolmačenje 4. člena pogodbe pomenilo, da bi imela omenjena pogodba naravo pogodbe v korist tretjega, česar pa iz razloga, ker gre za proračunska sredstva ne more imeti.

Tožeča stranka sodišču prve stopnje nadalje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom ter da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obeh očitanih primerih v obrazložitvi sodbe prišlo zgolj do očitne pisne pomote sodišča prve stopnje. V prvem primeru je sodišče prve stopnje napačno zapisalo valuto „SIT“, namesto pravilno „EUR“, v drugem pa je napačno zapisalo „programov pod točko 2 in 22“, namesto pravilno „programov pod točko 7 in 22“.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na izpodbijano 1. in 2. točko izreka sodbe, kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O delu sodbe, ki se nanaša na pravdne stroške Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženi stranki povrniti vse stroške pravdnega postopka, in zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo uspeha v pravdi. Tožeča stranka je uspela s 6,4 % svojega zahtevka. Pritožbeno sodišče se s pritožbenim očitkom tožeče stranke strinja. V okoliščinah konkretnega primera pritožbeno sodišče ugotavlja, da del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, ne predstavlja sorazmerno majhnega dela tožbenega zahtevka, glede katerega naj posebni stroški ne bi nastali. Na podlagi določila 5. točke 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

Pritožbena navedba glede višine materialnih stroškov od skupne vrednosti odvetniške storitve je utemeljena. Niso pa utemeljene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo toženi stranki stroške za sestavo pripravljalne vloge z dne 27. 05. 2009 ter stroške poročila stranki. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pripravljalna vloga tožene stranke, četudi napisana zgolj na „pol A4 strani“, obrazložena, saj so v njej odgovori na navedbe tožeče stranke iz tretjega pripravljalnega spisa z dne 08. 05. 2009. Glede stroškov poročila stranki pritožbeno sodišče sodi, da je pravna podlaga za priznanje le-teh 4. točka tarifne številke 39 Odvetniške tarife.

Stroške pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odmerilo, upoštevajoč vrednost spornega predmeta, Zakon o sodnih taksah, Odvetniško tarifo in vrednost odvetniške točke.

Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 600 točk za sestavo tožbe, 600 točk za pripravljalno vlogo z dne 03. 01. 2008, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 14. 04. 2009, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 08. 05. 2009 in za zastopanje na naroku dne 25. 08. 2009 600 točk. Ni pa ji priznalo nagrade iz naslova „dostava potrdila o plačilu sodne takse, dostava pooblastila, dostava soglasja za udeležbo v postopku mediacije“, ker so takšne „dostave“ strošek, ki se priznava v okviru drugih osnovnih postavk zastopanja ter prijavljenih materialnih stroškov, ki nimajo podlage v 3. odstavku 13. člena Odvetniške tarife. Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % oziroma 1 % od skupne vrednosti storitve (16,30 EUR) in 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu tožeče stranke 1.424,10 EUR. Skupaj s takso za tožbo v višini 211,61 EUR znašajo stroški pravdnega postopka tožeče stranke 1.635,70 EUR. Upoštevaje njen uspeh v pravdi (6,4 %) se tožeči stranki odmerijo pravdni stroški v višini 104,68 EUR.

Glede seštevka priznanih odvetniških točk za storitve pooblaščenca tožene stranke v višini 2.670 točk pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje. Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % oziroma 1 % od skupne vrednosti storitve (16,84 EUR) in 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu tožeče stranke 1.490,85 EUR. Skupaj s takso za odgovor na tožbo v višini 105,80 EUR znašajo stroški pravdnega postopka tožene stranke 1.596,65 EUR. Upoštevaje njen uspeh v pravdi (93,6 %) se toženi stranki odmerijo pravdni stroški v višini 1.494,46 EUR.

Po pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka upravičena do povrnitve 1.389,78 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

O pritožbenih stroških Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odstavka 154. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki kot potreben strošek priznalo strošek sestave pritožbe v višini 100 točk, presežka prijavljenih stroškov pa ji ni priznalo, saj je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 211,72 EUR (razlika med stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča). Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (0,92 EUR) in 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu tožeče stranke 56,18 EUR. Skupaj s povrnitvijo sodne takse za pritožbo v višini 49,26 EUR znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke 105,44 EUR. Toženi stranki pa je kot potreben strošek priznalo strošek sestave odgovora na pritožbo v višini 750 točk. Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (6,88 EUR) ter 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu tožene stranke 421,36 EUR. Skupaj s takso za odgovor na pritožbo v višini 99,02 EUR znašajo stroški odgovora na pritožbo tožene stranke 520,38 EUR.

Po pobotanju pritožbenih stroškov je tožena stranka upravičena do povrnitve 414,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.