Jedro

Revizijski preizkus dopuščene revizije je razkril, da je bilo izpodbijano stališče le rezervni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Primarni in samostojni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je namreč v dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki izključuje kakršnokoli zmoto tožnice. Na to dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano, čeprav je pritožbeno sodišče ni preizkusilo, saj je tožnica s pritožbo (ki predlogu za dopustitev revizije ni bila priložena) niti ni opredeljeno izpodbijala. Dopuščena presoja zato ne bi mogla vplivati na tožničin pravdni neuspeh.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi toženki povrniti 458,00 EUR, drugemu tožencu pa 549,60 EUR stroškov odgovora na revizijo, slednjemu z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 2498/9 k. o. ... Trdila je, da ji je bila leta 1998, ko je od B. in R. V. kupila parc. št. 62/3 in 2497/3, kot kupljena izročena v posest tudi parc. št. 2498/9 iste k. o., ki sicer v pogodbi ni bila omenjena. Meni, da je bila zato v opravičljivi zmoti, da je tudi sporna nepremičnina njena, da jo je zato imela v zakoniti dobroverni posesti in da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica že ob nakupu zemljišč razpolagala s podatki glede vseh treh zemljišč (imela je katastrski načrt, iz katerega za vsakega povprečnega človeka – tudi tožnico – jasno izhaja lega spornega zemljišča in je že zato mogla ugotoviti, da sporno zemljišče ne more biti del kupljenih parcel), zato ji ni verjelo, da je šele pozneje (leta 2008) zvedela za okoliščino, da sporno zemljišče ni del kupljenih parcel. Tudi če bi ji sodišče verjelo, pa tožnica ni mogla biti dobroverna, saj ni bilo ovir, da bi preverila relevantne zemljiškoknjižne oziroma katastrske podatke za zemljišča, ki jih je kupovala.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Med drugim je pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da tožničina zmota ne more biti opravičljiva.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali nepreverjanje skladnosti izročenih nepremičnin s podatki v zemljiškem katastru izniči kupčevo dobro vero.(1)

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve (pri)tožbi, sicer pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Uvodoma povzema tožbene navedbe in napada zaključek sodišča prve stopnje, da se priposestvovalna doba pred vložitvijo tožbe (18. 12. 2008) ni iztekla. Ker je ta doba pričela teči od sklenitve kupoprodajne pogodbe (16. 6. 1998), je sodišče prve stopnje očitno napravilo računsko napako. V tem delu revizija sicer ni bila dopuščena, kar tožnica razume kot stališče revizijskega sodišča, da ne gre za pravno vprašanje, temveč le za računsko napako, ki jo je mogoče odpraviti s spremembo izpodbijane sodbe. V preostalem delu revizije se tožnica posveča stališčem sodišč nižjih stopenj glede njene nedobrovernosti. Opozarja, da za mapno kopijo ne velja načelo publicitete in da gre zgolj za pomanjšan abstrakten grafičen prikaz lege parcel in meja med njimi, na podlagi česar ni mogoče vselej razbrati dejanskega stanja v naravi. Že prva kupoprodajna pogodba kaže na to, da pri njenem sklepanju ni bilo pomembno zemljiškoknjižno stanje, temveč stanje v naravi. Njeni pravni predniki so pogodbe sklepali tako, da so v naravi pokazali predmet prodaje, poznejši zapis v pogodbi pa je lahko ustrezal dejansko prodanemu, ali pa tudi ne. Pri tem se sklicuje na listine, za katere trdi, da so bile predložene že sodišču prve stopnje. Na enak način je nepremičnine kupila tudi tožnica, ki se je zanesla na stanje, ki ji je bilo pokazano v naravi in izmerjeno s strani cenilca. Bistveno se ji zdi vprašanje, ali je možno nepremičnino priposestvovati protiknjižno in kakšna je zahtevana stopnja skrbnosti stranke, ki nepremičnine kupuje. Ne strinja se s stališčem sodišč nižjih stopenj, da je od povprečno skrbne stranke pri prometu z nepremičninami pričakovati najmanj to, da bo preverila ujemanje parcelnih številk in površine nepremičnine z nepremičnino v naravi, ker da v pravnem prometu ni mogoče tolerirati, da stranka ni prepričana o legi, površini ali lastniških podatkih nepremičnine, za katero sklepa pogodbo. Takšno stališče pomeni, da bi lahko tožnica nepremičnino kupila le s pomočjo geometra. Zakonodajalec ni imel namena zožiti možnosti priposestvovanja zgolj na primere napak v zemljiški knjigi. Opozarja, da sodna praksa(2) priposestvovanje široko dopušča, potrebne skrbnosti kupcev nepremičnin pa ne obravnava tako strogo kot pritožbeno sodišče, ki je kršilo določbe 9., 43., 266. in 269. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter določbe Ustave Republike Slovenije o enakem varstvu pravic in pravici do zasebne lastnine.

5. Toženca v odgovorih na dopuščeno revizijo nasprotujeta njenim razlogom in se zavzemata za njeno zavrnitev. Prav tako priglašata stroške.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP) in v konkretnem primeru zadeva materialnopravno presojo opravičljivosti tožničine zmote, da je s kupoprodajno pogodbo kupila tudi nepremičnino, ki v njej ni navedena, ji pa je bila izročena. Izpodbijano stališče sta sodišči nižjih stopenj sprejeli na podlagi ugotovitev, da je tožnica že ob nakupu nepremičnin imela katastrski načrt oziroma njegovo kopijo iz leta 1988 za parceli 62/3 in 2497/3, k. o. ..., ki sta bili navedeni v kupoprodajni pogodbi. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so iz te listine jasno razvidne lege vseh treh parcel in bi bilo vsakemu povprečnemu človeku (tudi tožnici) jasno, katero je sporno zemljišče, še posebej, ker je tožnica tedaj kupovala sosednjo parcelo. Tožnica bi že zaradi označene lege nepremičnin mogla ugotoviti, da sporno zemljišče ne more biti del kupljenih parcel. 8. Revizijski preizkus je razkril, da izpodbijano stališče o neopravičljivosti tožničine (morebitne) zmote ni bilo odločilni, temveč le rezervni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka (ex abundante cautela). Na podlagi ugotovitve, da je tožnica s podatki glede vseh treh zemljišč razpolagala že ob nakupu nepremičnin, ji namreč sodišče prve stopnje ni verjelo, da je šele pozneje (leta 2008) zvedela za okoliščino, da sporno zemljišče ni del kupljenih nepremičnin. Tožnica je za neujemanje skladno z obravnavanimi ugotovitvami (a contrario) vedela že ob nakupu nepremičnin (leta 1988) in torej sploh ni bila v zmoti. Presoja (ne) opravičljivosti zmote je bila opravljena le za primer, da bi ji sodišče prve stopnje verjelo, da je bila v zmoti, česar pa tožnica ni uspela izkazati.

9. Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo kljub tako ugotovljenemu dejanskemu stanju, saj se sodišče druge stopnje (ki je pritrdilo izpodbijanemu stališču prvostopenjskega sodišča) s pravilnostjo dokazne ocene v pravkar opisanem delu ni ukvarjalo. Tožničina pritožba (ki predlogu za dopustitev revizije ni bila priložena) takšnega preizkusa ni terjala; v zvezi s tem vsebuje le pavšalno navedbo o zmotni ugotovitvi, da tožnica in njeni pravni predniki niso bili v dobri veri. Pritožbeno sodišče namreč sodbo sodišča prve stopnje preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti le na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni opredeljeno izpodbijala dokazne ocene, ki pomeni samostojni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, je revizijsko sodišče nanj vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizija tožnice pa nujno neuspešna. Zaradi dokazne ocene, ki izključuje kakršnokoli zmoto tožnice, presoja dopuščenega vprašanja ne bi mogla vplivati na tožničin pravdni neuspeh.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je z revizijo propadla, zato je dolžna tožencema povrniti zahtevane in potrebne stroške njunih odgovorov na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) odmerilo na 458,00 EUR za prvo toženko (nagrada za odgovor na revizijo v znesku 438,00 EUR, povečana za 20,00 EUR materialnih stroškov; tarifni številki 3300 in 6002 ZOdvT) in 549,60 EUR za drugega toženca (nagrada za odgovor na revizijo v znesku 438,00 EUR, povečana za 20,00 EUR materialnih stroškov in 20 % DDV; tarifne številke 3300, 6002 in 6007 ZOdvT), ki jih mora tožnica plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP). Drugemu tožencu mora tožnica v primeru zamude plačati tudi zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika). Prva toženka zakonskih zamudnih obresti ni zahtevala.

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 398/2011 z dne 24. 11. 2011. Op. št. (2): Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 457/92 z dne 14. 1. 1993, II Ips 417/1993 z dne 23. 6. 1994, II Ips 604/2006 z dne 18. 12. 2008 in II Ips 723/2006 z dne 29. 1. 2009.