Jedro

Zgolj solidarna odgovornost voznika vozila za plačilo cestnine z ostalimi cestninskimi zavezanci iz 7. člena ZCestn ne daje podlage za zaključek, da je kršitelj že zgolj z neplačilom cestnine izpolnil vse znake očitanega prekrška. Kršitelju namreč ni moč očitati niti malomarnosti, saj do trenutka, ko je prispel na cestninsko postajo ni mogel vedeti, da ga je delodajalec na pot poslal s kartico, na kateri ni dovolj dobroimetja za plačilo cestnine. Zato kljub ugotovitvi, da cestnina v obravnavanem primeru na cestninski postaji ni bila plačana, kršitelju ni moč očitati odgovornosti za prekršek iz četrtega odstavka v zvezi s 7. alinejo prvega odstavka 50. člena ZCestn.

Izrek

Pritožba prekrškovnega organa se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) zoper kršitelja B.P. ustavilo postopek o prekršku zaradi suma storitve prekrška po 7. alineji prvega odstavka 50. člena ZCestn in odločilo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun prekrškovnega organa.

Zoper sodbo je prekrškovni organ vložil pritožbo, kot navaja, zaradi kršitve 1. in 2. ter 4. točke 154. člena ZP-1. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in o pritožbi odloči v skladu s 163. členom ZP-1. Pritožba ni utemeljena.

Res je sicer, da ZCestn v četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 50. člena (7. alineja prvega odstavka) predpisuje izrek globe posamezniku, ki ne plača cestnine na cestninski postaji, kadar je za plačilo cestnine to potrebno v skladu s predpisi (6. alineja prvega odstavka 42. člena ZCestn), prav tako ni dvoma, da kršitelj na cestninski postaji cestnine ni plačal. Vendar je do tega, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, in tega prekrškovni organ v pritožbi ne izpodbija, prišlo zaradi tega, ker je kršitelja delodajalec poslal na pot s kartico, na kateri ni bilo dovolj dobroimetja za plačilo cestnine. Zato je uslužbencu DARS dal svoje podatke, delodajalcu pa takoj po končani vožnji predal cestninske listke, da cestnino plača. Zgolj solidarna odgovornost voznika vozila za plačilo cestnine z ostalimi cestninskimi zavezanci iz 7. člena ZCestn pa še ne daje podlage za zaključek, da je kršitelj že zgolj z neplačilom cestnine izpolnil vse znake očitanega prekrška. Kršitelju namreč ni moč očitati niti malomarnosti, saj do trenutka, ko je prispel na cestninsko postajo ni mogel vedeti, da ga je delodajalec na pot poslal s kartico, na kateri ni dovolj dobroimetja za plačilo cestnine. Zato kljub ugotovitvi, da cestnina v obravnavanem primeru na cestninski postaji ni bila plačana, kršitelju ni moč očitati odgovornosti za prekršek iz četrtega odstavka v zvezi s 7. alinejo prvega odstavka 50. člena ZCestn. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, kljub zmotni razlagi sodišča prve stopnje v 8. točki glede „posameznika iz četrtega odstavka 50. člena ZCestn“, pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1), potem ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev iz 159. člena ZP-1, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti.

Glede na to, da je bilo s sodbo višjega sodišča odločeno v korist kršitelja, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 147. člena ZP-1) in izrek o stroških kot nepotreben odpade.