Jedro

Sodišče je na skupni sporazum vezano. T 2005 sama odkazuje na skupni sporazum, če je sklenjen. Ker je bil ta sprejet (SS 2006) in velja od leta 2006, velja tarifa iz tega sporazuma.

Terenskih kontrol tožeča stranka ni izvajala zato, ker je tožena stranka javno priobčevala fonograme, pač pa zato, ker je to njena zakonska obveznost. Nadzor bi tožeča stranka morala opravljati tudi, če bi bilo kršilcev zelo malo, ali pa nobenega. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava, češ da je predmetni zahtevek (stroški, ki tožeči stranki nastajajo z odkrivanjem kršilcev) odškodninski zahtevek, glede na navedeno ni podana.

Pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov po 1b točki t. št. 6000 do 100 strani kopij stranka nosi sama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II., IV., V., VI. in VII. točki izreka potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača zapadla nadomestila v znesku 86,97 EUR s pripadki (I. točka izreka) in civilno kazen v znesku 86,97 EUR s pripadki (III. točka izreka). V plačilo ji je naložilo tudi pravdne stroške v znesku 39,50 EUR s pripadki (VII. točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek in sicer na plačilo nadomestila v znesku 195,56 EUR s pripadki (II. točka izreka), na plačilo civilne kazni v znesku 195,56 EUR s pripadki (IV. točka izreka), na plačilo odškodnine v znesku 198,77 EUR (VI. točka izreka) in tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe mesečno poročati tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov (V. točka izreka), pa je zavrnilo.

Obrazložitev izpodbijane sodbe Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. V tistih delih, v katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku (I. in III. točka izreka) je presodilo, da so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Presodilo je tudi, da v posameznih delih tožba ni sklepčna. Zato je v teh delih tožbeni zahtevek zavrnilo (preostale točke izreka). Povzelo je navedbe tožeče stranke, da je kolektivna organizacija, ki kot taka skladno z določilom 147. člena ZASP uveljavlja male avtorske pravice v primerih javne priobčitve komercialnih fonogramov, tožena stranka pa v svojem lokalu B. pri opravljanju svoje dejavnosti na 47 m2 javno priobčuje fonograme. Avtorsko delo torej uporablja. Zato je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonogramov (130. člen ZASP). Svojo odločitev o višini nadomestila, ki ga mora plačati tožena stranka, je sodišče prve stopnje oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda za IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/06, v nadaljevanju SS 2006). Pojasnilo je, da Tarifa zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/05, v nadaljevanju T 2005) zato ni ustrezen akt za določitev višine nadomestila, ker ta Tarifa sama v drugem odstavku 1. člena napotuje na uporabo SS 2006. Tožeči stranki je priznalo tudi civilno kazen in sicer vseh zahtevanih 100% nadomestila, izračunanega po parametrih iz SS 2006. Tožbeni zahtevek na mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja do sklenitve pogodbe s tožečo stranko je prepoznalo kot nesklepčen. Svojo odločitev je oprlo na določilo 311. člena ZPP in hkrati zavzelo stališče, da je opustitev poročanja prekršek. Zahtevek na plačilo stroškov za terensko preverjanje tožene stranke je zavrnilo na podlagi 146. člena v zvezi s 153. člena ZASP, rekoč da gre za predpravdne stroške, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, poslovanje pa mora tožeča stranka pokrivati iz ustvarjenega prihodka od svoje dejavnosti. Pravdne stroške je tožeči stranki priznalo glede na uspeh v pravdi.

Pritožba tožeče stranke, odgovor tožene in o utemeljenosti pritožbe Proti II., IV., V., VI. in VII. točki izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila in sicer "iz vseh pritožbenih razlogov". Primarno je predlagala spremembo izpodbijanih delov sodbe tako, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in da ji prizna višje pravdne stroške. Podrejeno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti zavrnitvi tožbenega zahtevka na poročanje (V. točka izreka) Določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne avtorske pravice, zahteva, da enkrat mesečno predložitvijo pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. To določilo sodi med tako imenovane zapovedujoče norme. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ, 1970, stran 199). Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitev tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem (ibid., stran 139). Določilo 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, sankcionira le tiste uporabnike, ki kolektivnim organizacijam ne pošiljajo sporedov, torej le prireditelje iz prvega odstavka 159. člena ali RTV organizacije iz tretjega odstavka 159. člena. Tožena stranka, ki fonograme predvaja le v svojem lokalu, mednje ne sodi. Zato po tem določilu ZASP ne more biti sankcionirana. Vendar pa to ne pomeni, da je spoštovanje določila četrtega odstavka 159. člena ZASP možno iztožiti tudi v pravdi, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje.

Če pride do kršitve varovanih del, sme upravičenec zahtevati plačilo civilne kazni. Ta lahko po višini doseže do 200% nadomestila (tretji odstavek 168. člena ZASP). Namen tega določila je, da kršilce sorodnih avtorskih pravic pod pretnjo plačila kazni sili k sklepanju pogodb s kolektivnimi organizacijami. Na tak način zakon kolektivnim organizacijam zagotavlja doseganje »primarnega namena zakonske dolžnosti uporabnikov do poročanja«, ki ga pritožnik vidi v zagotovitvi pravične reparacije plačanih nadomestil. Drugačno pritožbeno stališče pa je pravno zmotno. Torej ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni razumelo pomena tega dela tožbenega zahtevka.

K odločitvi o pritožbi proti delni zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo nadomestila in plačilo civilne kazni (II. in VI. točka izreka) Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povrnitev neupravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve fonogramov in na plačilo civilne kazni.

Po presoji pritožnika je delna zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova nadomestila in civilne kazni posledica zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje kot podlago za izračun nadomestila vzelo SS 2006, moralo bi pa T 2005. Podlaga za odločitev o višini denarnega zahtevka je SS 2006 Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi pravilno pojasnilo, da je treba v obravnavani situaciji uporabiti tarifo iz SS 2006, ne pa T 2005. Določilo drugega odstavka 158. člena ZASP tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Prav to določilo pojasni, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice. Zato je na podlagi drugega odstavka 4. člena SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenejo individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, nezakonito. Že zato tožeča stranka ne more doseči uporabe T 2005. Kot izhaja iz četrtega odstavka 157. člena ZASP, mora skupni sporazum obsegati tudi tarifo (1. točka) in med drugim okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka). Pri oblikovanju tarife so pogodbene stranke skupnega sporazuma v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, da lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Upoštevajoč zgoraj citirano določilo drugega odstavka 158. člena ZASP pa plačevanje ali neplačevanje nadomestila ni tista okoliščina, ki jo ima v mislih 3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP. Iz tega sledi, da neplačevanje nadomestila ne more biti podlaga za uporabo T 2005 namesto SS 2006. Sodišče je na skupni sporazum vezano (sedmi odstavek 157. člena ZASP). T 2005, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, sama odkazuje na skupni sporazum, če je sklenjen. Ker je bil ta sprejet (SS 2006) in velja od leta 2006, velja tarifa iz tega sporazuma. Upoštevajoč zgoraj navedene razloge pritožnik z drugačnim pravnim stališčem ne more uspeti.

Posebej k delni zavrnitvi zahtevka na plačilo civilne kazni Določilo drugega odstavka 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko stranke skupnega sporazuma skladno s četrtim odstavkom 157. člena ZASP določijo tarifo za določeno vrsto uporabnikov, posredno določijo tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja varovanih del. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero z uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma. Drugačnemu pritožbenemu stališču zato pritožbeno sodišče ne more slediti.

K zavrnitvi pritožbe proti zavrnitvi zahtevka na plačilo odškodnine za stroške terenske kontrole (VI. točka izreka) Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode zaradi odkrivanja kršilcev ne more biti utemeljen zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti kolektivna organizacija nameniti tudi za stroške, ki ji nastajajo pri poslovanju. V okviru svojega poslovanja mora tožeča stranka opravljati tudi nadzor nad uporabo del iz repertoarja kolektivne organizacije (5. točka 1. odstavka 146. člena ZASP). Pod ta nadzor sodijo vse aktivnosti, ki so potrebne za ugotovitev pogostosti uporabe varovanih del. Med te aktivnosti pa spada ne le preverjanje resničnosti sporočenih podatkov o uporabi, ampak tudi odkrivanje neprijavljene uporabe. Stroški, ki kolektivni organizaciji pri tem nastajajo, zato niso izredni stroški, kot pravno zmotno meni pritožnik. Terenskih kontrol torej tožeča stranka ni izvajala zato, ker je tožena stranka javno priobčevala fonograme, pač pa zato, ker je to njena zakonska obveznost. Nadzor bi tožeča stranka morala opravljati tudi, če bi bilo kršilcev zelo malo, ali pa nobenega. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava, češ da je predmetni zahtevek (stroški, ki tožeči stranki nastajajo z odkrivanjem kršilcev) odškodninski zahtevek, glede na navedeno ni podana.

V prid pravilnosti zgornjega stališča se pritožbeno sodišče sklicuje na uveljavljeno nemško prakso. Nemški zakon, ki ureja avtorske pravice, določil o civilni kazni, kakršno vsebuje naš ZASP v 186. členu, ne pozna. Ne glede na to pa nemška sodna praksa dopušča dvojno zaračunavanje nadomestil prav zato, da si kolektivne organizacije pokrijejo stroške, ki jim nastajajo v zvezi z iskanjem kršiteljev. Tako je nemško Vrhovno sodišče v odločbi, izdani v zvezi s tožbenim zahtevkom kolektivne organizacije GEMA proti kršitelju sorodnih pravic, izrecno zapisalo: "Tožnica mora vzdrževati drag in obsežen nadzorstveni aparat, da preganja kršitelje avtorske pravice. Zato je sodna praksa tožnici ob pretežnem soglasju pravne literature že zgodaj dopustila, da svoje stroške, ki ji nastajajo v zvezi z ugotavljanjem kršitev, upošteva v obliki pavšalne podvojitve pristojbin pri odmeri škode (kot škoda je tu mišljeno nadomestilo za uporabo sorodnih pravic) in jih na ta način zavrača na posamezne kršitelje pravic." K odločitvi o pritožbi na pravdne stroške (VII. točka izreka) Za 69 fotokopij je tožeča stranka po tarifni številki 6001 (pravilno 6000) Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) zahtevala plačilo 10,35 EUR. Sodišče prve stopnje je ta strošek zavrnilo. Ravnalo je pravilno. Pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov po 1b točki t. št. 6000 do 100 strani kopij stranka nosi sama. Zato pritožba proti temu delu stroškovne odločitve ni utemeljena.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka upravičena tudi do plačila 40,00 EUR pravdnih stroškov iz naslova stroškov opominjanja po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih. Ta zakon velja le ta tiste pogodbe, ki so (med gospodarskimi subjekti) sklenjene. Iz same trditvene podlage tožeče stranke pa izhaja, da s toženo stranko pogodbe ni sklenila.

V preostalem je pritožba proti odločitvi na pravdne stroške vložena le pogojno: če bi pritožbeno sodišče ugodilo preostalim delom pritožbe, naj bi spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških je torej v celoti pravilna.

Zaključek

Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) BGH I ZR 160/70 z dne 10.3.1972

(2) Opomba VSL