Jedro

V primeru ko so zasebna zemljišča potrebna za izgradnjo pokopališča, torej v javno korist in je ugotovljen splošni interes za gradnjo, je glede na veljavno zakonodajo potrebno lastnika zemljišč razlastiti, kar pa v navedenem primeru ni bilo storjeno.

Zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe ni mogoče uveljavljati samo zoper eno pogodbeno stranko, temveč morata na pasivni strani nastopati obe pogodbeni stranki.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in VI. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo nasprotne tožbe (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki znesek 85,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 75,15 EUR od 23. 11. 2010 do plačila in od zneska 9,93 EUR od 26. 8. 2011 do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 21.514,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi s katerim je tožena stranka zahtevala ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med I. T. in F. G., nična ( IV./1 točka izreka) ter da se v zemljiški knjigi pri nepremičninah parc. št. 1220/1, parc. št. 1221/3 in parc. št. 1221/4, vse k. o. X izbriše vpis lastninske pravice imetnika I. T. in vknjiži lastninska pravica F. G., ( IV./2 točka izreka) ter da se ugotovi, da je tožena stranka lastnik zgoraj navedenih nepremičnin (IV./4 točka izreka), je zavrnilo. Zavrnilo je tudi podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek, ki je identičen zgoraj navedenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožena stranka lastnik spornih nepremičnin (V./1 točka izreka). Predloga tožene stranke, da se tožba tožeče stranke zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne je zavrnilo ( IV./3 in V./2 točki izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.570,26 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku prostovoljnega roka za izpolnitev (VI. točka izreka).

2. Zoper odločbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka, tožena stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnik se je pritožil zoper II., III. in IV. točko izreka odločbe. V pritožbi opozarja, da je zahtevek za plačilo uporabnine v višini tržne najemnine utemeljeval na podlagi 190. do 198. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ ter tudi na podlagi 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ. Sodišče je izvedencu gradbene stroke postavilo nalogo, da poda mnenje o primerljivi višini uporabnine za sporne nepremičnine, pri čemer naj izhaja iz podatkov, da so sporne nepremičnine primerne za košnjo travnine. Tako določena višina uporabnine pa ni primerna, saj je nesporno dejstvo, da sporne nepremičnine za košnjo travnine niso primerne, ker se na spornih nepremičninah nahaja pokopališče. Tožnik vztraja pri stališču, da mu je tožena stranka dolžna plačati korist, ki jo ima od rabe njegovih nepremičnin. Tožnik je za izračun koristi zaprosil sodnega izvedenca A. B., ki je za potrebe te pritožbe izdelal izvid in mnenje in je ocenil, da bi bilo primerno nadomestilo za nezmožnost uporabe za obdobje 2006 do 2010 znesek 10.498,00 EUR.

4. Zoper II., IV., V. in VI. točko izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožena stranka, tožeča stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen v celoti zavrne, primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi tožene stranke pa v celoti ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo in ugotovilo za predmetni postopek bistvenega vprašanja, kdaj je prišlo do izgradnje komunalne in infrastrukturne opreme za izvajanje pokopališke dejavnosti na spornih nepremičninah. V zvezi z navedenim odločilnim dejstvom se je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe zadovoljilo z oceno, da ni moč z gotovostjo ugotoviti, kdaj je bilo sporno zemljišče v celoti komunalno in infrastrukturno opremljeno za potrebe opravljanja pokopališke dejavnosti. Opisano stališče je prvo sodišče zavzelo, kljub množici izvedenih dokazov, ki so potrdili trditveno podlago tožene stranke, da je bila infrastruktura zgrajena v času od leta 1985 do 1989, kar v celoti utemeljuje tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Navedena dejstva namreč izkazujejo dopisi iz leta 1994, iz katerih izhaja, da so takrat objekti na nepremičninah že obstajali, pričevanje J. G. na naroku dne 16. 5. 2013, ki je izpovedal, da je bilo pokopališče na spornih nepremičninah zgrajeno že nekaj let pred tem, ko je mama prodala zemljišče tožniku, pričevanje župana tožene stranke ter zlasti odločba o uporabnem dovoljenju št. 4/5–351–68/87 z dne 14. 12. 1988, katero vsebino je sodišče nepravilno ocenilo. Pritožba nadalje opozarja, da infrastrukturnih objektov ni mogoče zgraditi izključno na prostoru, kot ga zajemajo v odločbi o uporabnem dovoljenju citirane nepremičnine, niti fizično ni mogoče zgraditi infrastrukture, ki bi bila omejena oziroma odsekana zgolj na te nepremičnine. Dejstvo je, da nepremičnine, navedene v uporabnem dovoljenju, s spornimi in drugimi sosednjimi nepremičninami predstavljajo neločljiv medsebojno povezan kompleks pokopališča in evidentno je, da je razlog, zakaj sporne parcele v uporabnem dovoljenju niso navedene ta, da takratni investitor pokopališča ni bil njihov zemljiškoknjižni lastnik. Tožena stranka oziroma njena pravna prednica je sporne nepremičnine uporabljala in na njih gradila z vednostjo in izrecnim dovoljenjem F. G., ter je na njih zgradila objekte in pripadajočo infrastrukturo za opravljanje pokopališče dejavnosti in to dejavnost od zaključka gradnje leta 1989 na navedenih zemljiščih dalje tudi izvajala. Za odločitev v zadevi ni bistveno, kdaj so bili izvedeni prvi pokopi na novem delu pokopališča, temveč je bistveno, kdaj je bilo pokopališče z infrastrukturo, ki pokope omogoča, zgrajeno. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti, da je bilo dne 14. 12. 1998 pridobljeno uporabno dovoljenje št. 020–546/2013, ko je bilo torej pokopališče najkasneje že v celoti zgrajeno in predano v uporabo, dejansko pa je do izgradnje prišlo že prej. Pritožba se tudi sprašuje zakaj prvostopenjsko sodišče ni uporabilo določila 25. člena ZTLR, ki ga sicer citira, izpodbijana sodba pa o tem nima razloga in se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pavšalno in neobrazloženo zavrnilo navedbe tožene stranke, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi določb ZGJS in ZLNDL. Tudi če sporne nepremičnine pred dovoljenjem, prevzemom v uporabo in pridobitvijo pravice uporabe ne bi bile v družbeni lastnini, so to glede na dogovor med F. G. in toženo stranko postale, kot to izhaja tudi iz sodne prakse. Izvedeni dokazi so potrdili, da je F. G. toženi stranki dovolila uporabo spornih nepremičnin za gradnjo javne infrastrukture, ki je bila tudi zgrajena, najkasneje s pričetkom gradnje, nedvomno pa ob končani gradnji, ki je bila nedvomno končana najkasneje v letu 1988, ko je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, pa je tožena stranka pridobila pravico uporabe in je ta nepremičnina postala družbena lastnina, tožena stranka pa je z uveljavitvijo določil ZLNDL postala lastnica spornih nepremičnin. Sodišče prav tako v ničemer ne pojasni in izpodbijana sodba ne vsebuje bistvenih razlogov, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje lastninske pravice tožene stranke na podlagi določil Zakona o gospodarskih javnih službah, v nadaljevanju ZGJS. Izvedeni dokazi so namreč potrdili navedbe tožene stranke, da so se na spornih nepremičninah od leta 1985 oziroma od leta 1988 nahajali infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja za izvajanje gospodarske javne službe pokopališke in pogrebne dejavnosti ter urejanje pokopališč, katerih izgradnja je bila izvedena in financirana s sredstvi tožene stranke oziroma njenih pravnih prednic. Prvostopenjsko sodišče bi na podlagi navedenega moralo v skladu z ZGJS presoditi, da je ob uveljavitvi ZGJS dne 2. 7. 1993 tožena stranka oziroma njena pravna prednica po samem zakonu pridobila lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah v skladu z določilom 76. člena ZGJS. Izpodbijana sodba nadalje ne vsebuje bistvenih razlogov za izdajo izpodbijane sodbe v zvezi z zatrjevano ničnostjo kupoprodajne pogodbe z dne 20. 9. 1996. Tožena stranka je namreč dejstvo, da je pogodba nična zatrjevala iz razloga, ker je bil predmet pogodbe v času njene sklenitve nedopusten in nemogoč. Dejstvo, da je tožnik, tudi po mnenju prvostopenjskega sodišča, s precej visoko stopnjo verjetnosti dejansko kupil zemljišče, ki je bilo komunalno in infrastrukturno opremljeno kot pokopališče, torej je kupil stvar izven pravnega prometa. V zvezi s tem je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in v nasprotju z razlogi in obrazložitvijo same sodbe stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da naj bi v času prodaje šlo za kmetijska zemljišča, saj je sodišče samo ugotovilo, da je bila v tem času na teh nepremičninah že zgrajena komunalna in pokopališka infrastruktura. Tožena stranka je nadalje zatrjevala, da je izpodbijana pogodba nična tudi iz razloga, ker nasprotuje morali in ustavnim načelom, saj je bilo tožniku in F. G. ob sklepanju pogodbe znano, da se na navedenih nepremičninah nahaja zemljišče, komunalno in infrastrukturno opremljeno kot pokopališče, zaradi česar je bila pogodba sklenjena brez kavze, zato je nična. Tudi tožnik je sam izpovedoval, da je dejansko kupoval zemljišča, ki so bila F. G. obljubljena v zameno, kar nedvomno izkazuje, da pogodba o nakupu spornih parcel med F. G. in tožnikom zaradi tožnikove mentalne rezervacije sploh ni bila sklenjena in jo je tudi iz tega razloga potrebno obravnavati kot nično. Prvostopenjsko sodišče je zmotno, nepravilno ter v nasprotju z obrazložitvijo sodbe ter dejanskim stanjem odločilo tudi o pravdnih stroških.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožnika:

6. Pritrditi je tožniku, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri presoji zahtevka za plačilo uporabnine za sporne nepremičnine nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Tožnik je plačilo uporabnine zahteval za nepremičnine, ki v naravi predstavljajo pokopališče in so v posesti tožene stranke, kar med pravdnima strankama ni sporno. Tožnik je sporne nepremičnine pridobil s kupoprodajno pogodbo z dne 20. 9. 1996 od F. G. Kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje so med pravdnima strankama vse od leta 1996 dalje potekala dogovarjanja o ureditvi nastale situacije, bodisi z odkupom spornih nepremičnin s strani tožene stranke bodisi z uvedbo razlastitvenega postopka, vendar tožena stranka na odkup nepremičnin ni pristala, niti ni uvedla razlastitvenega postopka (priloga A4, dopis svetovalca župana toženi stranki dne 3. 12. 2003 – priloga B5). Iz navedenega torej izhaja, da tožnik v prikrajšanje ni privolil, kar pomeni, da je tožena stranka kot nepošteni posestnik ob uporabi določbe drugega odstavka 95. člena SPZ po argumentu a contrario ter po novejši sodni praksi in pravni teoriji v skladu s 198. členom OZ dolžna vrniti korist, ki bi jo tožnik lahko dosegel, če teh parcel neupravičeno ne bi zasedala tožena stranka, pri čemer je višina te koristi v skladu z ustaljeno sodno prakso objektivno lahko izražena tudi s tržno najemnino.

8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. in VI. točki razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

9. V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče dokazni postopek dopolniti z ugotavljanjem koristi, ki jo prinaša lastninska pravica in ki bi jo tožnik lahko dosegel, in ki je lahko, kot je bilo že navedeno, izražena tudi s tržno najemnino. .

O pritožbi tožene stranke:

10. Sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih niti absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP.

11. Tožnik gradi tožbeni zahtevek na trditvi, da je zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin, ki se nahajajo v območju stavbnih zemljišč. Te nepremičnine brez pravne podlage uporablja tožena stranka kot krajevno pokopališče, zato tožnik uveljavlja zahtevek na podlagi lastninske pravice za plačilo uporabnine v višini 21.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2010 do plačila. Tožena stranka se plačilu brani z navedbami, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi dogovora s pravno prednico tožnika, na podlagi priposestvovanja, na podlagi gradnje na tujem zemljišču, na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah ter na podlagi 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Tožena stranka je zato vložila nasprotno tožbo s katero je zahtevala ugotovitev njene lastninske pravice na spornih nepremičninah, ugotovitev ničnosti med tožnikom in F. G. sklenjene kupoprodajno pogodbo z dne 20. 9. 1996 pogodb ter izbris vpisa v zemljiški knjigi, kateremu podlaga je bila navedena pogodba.

12. Zahtevek tožene stranke na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med tožnikom in F. G. je neutemeljen že iz razloga, ker ni tožena prava stranka (196. člen ZPP). Ničnosti sklenjenega pravnega posla z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati le v razmerju do ene pogodbene stranke, ker mora biti tudi drugi pogodbeni stranki oziroma njenemu pravnemu nasledniku dana možnost sodelovanja v postopku. Z zahtevkom na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe bi na pasivni strani morala biti zajeta tako prodajalec kot tudi kupec in ker temu ni tako je tožena napačna stranka in je tožbeni zahtevek v tem delu že iz tega razloga materialnopravno neutemeljen.

13. Tožena stranka je zatrjevala, da ima sporne nepremičnine v posesti na podlagi ustno sklenjene menjalne pogodbe. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: 1) obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, 2) odsvojitelj mora imeti razpolagalno sposobnost, 3) obstoj razpolagalnega pravnega posla, 4) izpolnjeni morajo biti drugi z zakonom določeni pogoji. Dodaten zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice je vpis v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR in 40. in 49. člen SPZ). Navedenih pogojev tožena stranka ni izkazala. Res je pravna prednica tožnika pravnemu predniku tožene stranke odstopila sporna zemljišča za razširitev in izgradnjo pokopališča, vendar ob hkratnem dogovoru, da bo za navedena sporna zemljišča pridobila drugo kmetijsko zemljišče, konkretno zemljišče s parc. št. 1226/3 k. o. X, kar pa ni bilo realizirano. Pritožbeno sodišče se strinja in se v izogib ponavljanju sklicuje na poglobljene razloge sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama oziroma njunima pravnima prednikoma ustna pogodba o menjavi zemljišč ni bila veljavno sklenjena, zato ne predstavlja temelja za pridobitev lastninske pravice, kar že samo po sebi izključuje lastniško posest tožene stranke.

14. Tožena stranka je tudi zatrjevala, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi priposestvovanja. Po četrtem odstavku 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) pridobi dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico na tej stvari s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let. Za priposestvovanje se zahteva dobra vera priposestvovalca in nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Kaj je dobra vera posestnika, je določeno v 72. členu ZTLR, ki v drugem odstavku pove, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Za dobro vero je značilno, da tisti, ki trdi, da je v dobri veri, ne sme vedeti ali ne more vedeti, da ni lastnik, saj se dobra vera nanaša na mišljenje glede njegove pravice. Zakaj tožena stranka ni bila v dobri veri, je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo, pri čemer pritožbeno sodišče te razloge kot prepričljive, skladne in pravilne v celoti sprejema ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ker tožena stranka ni bila dobroverni posestnik, ni mogla pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini s priposestvovanjem.

15. Tožena stranka lastninske pravice tudi ni pridobila na podlagi določb ZTLR o gradnji na tujem svetu .Pridobitev lastninske pravice po pravilih o gradnji na tujem svetu izključuje obstoj s strani tožene stranke zatrjevanega dogovora o sklenitvi menjalne pogodbe oziroma dogovor o zatrjevanem prenosu lastninske pravice oziroma pravice uporabe.

16. Tožeča stranka lastninske pravice ni pridobila niti na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, niti na podlagi Zakon o gospodarskih javnih službah, ker sporne nepremičnine niso bile družbena lastnina in kot take tudi niso postale, saj kot je bilo zgoraj že ugotovljeno, med pravnimi predniki pravdnih strank menjalna pogodba ni bila veljavno sklenjena, in zato pravni prednik tožene stranke na spornih nepremičninah ni pridobil niti lastninske pravice niti pravice uporabe. V primeru ko so zasebna zemljišča potrebna za izgradnjo pokopališča, torej v javno korist in je ugotovljen splošni interes za gradnjo, je glede na veljavno zakonodajo potrebno lastnika zemljišč razlastiti, kar pa v navedenem primeru ni bilo storjeno.

17. Tožena stranka je še zatrjevala, da je kupoprodajna pogodba z dne 20. 9. 1996 nična zaradi navideznosti. O navidezni pogodbi govorimo, kadar obe pogodbeni stranki hočeta, da posel nastane le navidez, na zunaj, torej ko sploh nočeta, da bi nastopil pravni učinek iz navidezno sklenjenega pravnega posla. Tožena stranka bi torej morala zatrjevati in dokazati, da tožnik in F. G. sploh nista imela namena skleniti prodajne pogodbe oziroma prevzeti v njej določenih obveznosti, kar pa ji ni uspelo, zato sklenjena kupoprodajna pogodba ni navidezna pogodba. Vprašanje namena zaradi katerega je tožnik sklenil s F. G. kupoprodajno pogodbo, ni pravno pomembno.

18. Res pokopališče oziroma zemljiška parcela, določena za pokop mrtvih ne more biti predmet pravnega prometa, vendar pa v času sklenitve kupoprodajne pogodbe sporne nepremičnine niso imele takšnega statusa. V času sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 20. 9. 1996 so sporne nepremičnine imele status kmetijska zemljišča. Gola gradnja na kmetijskem zemljišču sama po sebi še ne spreminja statusa zemljišča. Za spremembo namembnosti zemljišča iz kmetijskega v stavbno zemljišče je potrebno, da najprej prostorski plani predvidevajo oziroma dopuščajo tovrstne spremembe. Nato mora biti na podlagi prostorskega plana sprejet ustrezni prostorski izvedbeni akt (prostorsko izvedbeni načrt ali prostorski ureditveni pogoji). Izdaja takega akta pa je seveda posledično vezana na izdajo gradbenega dovoljenja in nato na izdajo uporabnega dovoljenja. Tožena stranka ni zatrjevala niti dokazala, da bi bili navedeni akti sprejeti v času pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe v letu 1996, navedeno pa tudi ne izhaja iz potrdila o namenski rabi spornega zemljišča. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se odločba o uporabnem dovoljenju, ki jo je dne 19. 12. 1988 izdala O., Komite za urejanje prostora, ne nanaša na nobeno izmed spornih nepremičnin. Med pravdnima strankama pa tudi ni sporno, da je bil prvi pokop na sporni nepremičnini oziroma pokopališču opravljen v maju leta 1999, zato je pravno nepomembna okoliščina, kdaj se je začela gradnja novega dela pokopališča. Objekti javne infrastrukture in zemljišča na katerih so zgrajeni so res po 4. členu ZSZ grajeno javno dobro, vendar nepremičnina ne pridobi statusa grajenega javnega dobra po samem zakonu, temveč z izdajo odločbe, ki jo izda občinska uprava za grajeno javno dobro lokalnega pomena oz. pristojno ministrstvo za grajeno javno dobro državnega pomena, kar pa tožena stranka ni predložila. V času sklenitve kupoprodajne pogodbe torej sporne nepremičnine niso bile kategorizirane kot javno dobro izven pravnega prometa.

19. Tožena stranka je zatrjevala, da je postala lastnica spornih nepremičnin na različnih (skoraj vseh možnih) pravnih podlagah, ni pa navajala, da bi na spornih nepremičninah pridobila stavbno pravico in v tej smeri tudi ni ponudila trditvene podlage.

20. Ker v pritožbi uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP