21. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A.. A.. A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 5. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cpg 393/2003 z dne 29. 6. 2005 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. II Pg 80/2001 z dne 4. 6. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v četrtem ponovljenem sojenju odločilo, da je tožena stranka pritožnici dolžna izročiti 1.542 kg bakra, v presežku (glede izročitve 4.404 kg bakra) pa je zahtevek zavrnilo. Sprejelo je stališče, da pogodba, na podlagi katere je tožena stranka iz naslova zakonite zastavne pravice zasegla blago (baker) pritožnice, ni skladiščna pogodba (kot je zatrjevala tožena stranka), ampak najemna pogodba. Pojasnilo je, da najemna pogodba v primeru, ko je najemnik v zamudi s plačilom najemnine, ni podlaga za zakonito zastavno pravico na blagu v najetem prostoru, kot to velja za terjatve iz skladiščne pogodbe (drugi odstavek 736. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR). Zato je odločilo, da je tožena stranka neupravičeno zasegla blago pritožnice (1.542 kg bakra). Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave v zvezi z 2. členom Ustave. Meni, da ji je sodišče prve stopnje kršilo pravico do enakega varstva pravic v postopku, ker ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu in je "slepo verjelo" navedbam tožene stranke. Navaja, da je utemeljenost zahtevka po višini (to je o zaseženi količini bakra) izkazala z listinami, ki imajo status verodostojne listine, to je z računi, naročilnicami, carinskimi deklaracijami in visečo kartico, medtem ko je tožena stranka, ki je specializirana skladiščna organizacija, predložila le zapisnik o zasegu blaga. Meni, da bi morala tožena stranka že ob izdaji začasne odredbe, v kateri je bila navedena večja količina blaga, opozoriti, da je zasegla manjšo količino blaga in to izkazati z ustrezno verodostojno listino, česar pa ni storila. Navaja, da se zato ne more strinjati s stališčem sodišč, da so osebe, ki so sodelovale pri sestavi zapisnika o zasegu blaga, zaslišane kot priče, izpovedale enako in bolj prepričljivo ter da njihovih navedb ni mogoče izpodbiti niti z verodostojnimi listinami. Meni namreč, da imajo knjigovodske listine, ki jih je predložila, nedvomno večjo dokazno moč kot pa dokazi (izpovedbe prič in zapisnik o zasegu), ki jih je predložila tožena stranka. Zato meni, da sta izpodbijani sodbi očitno napačni.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožničinih navedb, s katerimi uveljavlja zgolj zmotno ugotovljeno dejansko stanje, Ustavno sodišče zato ne presoja. Z vidika ustavnosodne presoje tudi ni pomembno, ali bi posamezna dejstva morala dokazati tožeča ali tožena stranka, saj je vprašanje dokaznega bremena vprašanje uporabe prava, kar praviloma tudi ni predmet presoje Ustavnega sodišča v postopku z ustavno pritožbo.

4.Očitek pritožnice, da sta izpodbijani sodbi očitno napačni, bi bil sicer lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar pa je iz njenih navedb razvidno, da zmotno razume pomen ustavnopravnega standarda očitno napačne odločitve. Pritožnica namreč navedeno kršitev utemeljuje s številnimi očitki, iz katerih je razvidno, da ne soglaša z dokazno oceno sodišč, v katere pravilnost se Ustavno sodišče ne more spuščati. Šele, če je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma, če je sodišče sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, bi lahko Ustavno sodišče ugotovilo, da je sodišče z izdajo izpodbijane odločbe kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Tega pa sodiščema ni mogoče očitati. V obravnavani zadevi pritožnica ne spodbija odločitve sodišč po temelju (to je, da je šlo za najemno in ne za skladiščno pogodbo), temveč samo po višini (to je v delu, v katerem sta sodišči odločili o količini nezakonito zaseženega bakra). Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku presodilo, da pritožnica ni uspela dokazati, da je bilo v najetem prostoru (skladišču) v času nezakonitega zasega s strani tožene stranke še 4.404 kg bakra, temveč samo še 1.542 kg. Pojasnilo je, da je sledilo bolj smiselnim in prepričljivim izpovedbam prič, sicer delavcev tožene stranke, ki so tudi sestavili zapisnik o zasegu blaga. Višje sodišče pa je pritožnici še pojasnilo, da podatki v listinah (računi, carinske deklaracije, viseča kartica), ki jih je predložila, dokazujejo zgolj datume in količine kupljene ter prodane bakrene pločevine, ne pa tudi količine bakrene pločevine, ki naj bi jo pritožnica pripeljala ter nato odpeljala iz najetega skladišča pri toženi stranki oziroma količine bakrene pločevine, ki naj bi jo pritožnica pustila pri toženi stranki in naj bi jo ta zasegla. S tem sta sodišči svojo odločitev glede utemeljenosti zahtevka po višini zadostno utemeljili. Zato očitek pritožnice ni utemeljen.

5.Pritožnica ustavne pritožbe tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. člen Ustave, saj ta člen neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč načela pravne države.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekove pravice iz 22. člena Ustave, ki jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger