Jedro

Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Kot izhaja iz navedbe tožene stranke, podane na zapisnik glavne obravnave dne 22. 4. 2024 kot tudi iz pisnega sporočila, je tožnik azilni dom zapustil dne 19. 4. 2024 in se v azilni dom ni več vrnil.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za odložitev izvršitve odločbe Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije številka 2142-1005/2024/6 (1222-15) z dne 9. 4. 2024 se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. I. RS, št. 16/17 - UPB1, 54/21 in 42/23 - ZZSDT-D, v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo tako ravnal, bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

Navedbe tožnika

2.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov v prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek. Dodatno predlaga odložitev izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi.

3.Tožnik se v tožbi ne strinja s stališčem tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ker tožnikove predstavljene težave v konkretnem primeru niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Toženi stranki očita, da je pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Tožnik navaja, da si je v izvorni državi sposodil denar, ki ga ne more vrniti. Navaja, da si je izposodil denar od trgovcev z drogo, katerih se upravičeno boji. Grozili so tudi, da bodo ugrabili člane njegove družine. To razume kot grožnjo njegovi družini. Po njegovem odhodu iz države so pri njem doma poizvedovali, kam je šel, ker ga več kot očitno želijo ujeti. Tožena stranka bi po mnenju tožnika morala uvideti, da je šlo za resne grožnje in da se je tožnik moral resnično bati, da bi se grožnje udejanile v kolikor denarja ne bi vrnil. Tožnik je namreč imel delo in je bil prisiljen zbežati, ker toliko dolgovanega denarja tudi z delom ne bi mogel privarčevati in vrniti. Poleg njega pa je zaradi dolga nasilju lahko podvržena tudi njegova družina. Tožnik meni, da bi z vračanjem v izvorno državo tožena stranka kršila Konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, saj je podvrženost nasilju in neogibno srečanjem z nasiljem v kolikor se v izvorno državo vrne, neizbežno. Tožnik navaja, da tožena stranka ve, da bosta prizadeta osebno dostojanstvo in varnost tožnika, ter tudi njegove temeljne pravice, a je navkljub temu odločila kot izhaja iz izpodbijane odločbe, katero je po mnenju tožnika treba nujno razveljaviti. Denarja, ki bi ga moral vrniti pa sedaj tako ali tako nima in je tako nasilje neizogibno, v kolikor se vrne v izvorno državo.

Odgovor na tožbo

4.V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe. Tožena stranka tako ponovi, da je tožnik v postopku na podlagi prošnje za mednarodno zaščito navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Na razgovoru je tožnik navajal zgolj razloge iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, konkretno zaradi brezposelnosti. Glede groženj, ki bi jih naj bil tožnik deležen v izvorni državi zaradi nevračila posojila tožena stranka izpostavlja, da tožnik teh groženj ni nikoli prijavil policiji v sami izvorni državi. Tožnik tudi ni navedel konkretnega primera, da policija splošno ne ukrepa glede težav, ki jih je navajal. Tožena stranka meni, da tožnikove navedbe ne morejo pomeniti dejstva preganjanja, saj ni dokazano, da mu izvorna država noče oziroma ni sposobna nuditi zaščite. Na razgovoru pri toženi stranki je bilo tožniku tudi predočeno, da prihaja iz varne države, ker je bila Kraljevina Maroko po Odloku Vlade RS z dne 31. 3. 2022 določena za varno državo. Navedeni razlogi v postopku pa niso podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik na osebnem razgovoru tudi ni izkazal, da zaradi njegovih posebnih okoliščin izvorna država ne bi bila zanj varna država.

Sodna presoja

K I. točki izreka

5.Sodišče je za dne 22. 4. 2024 opravilo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, ta se ni udeležil naroka za glavno obravnavo in tudi ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo. Na sami glavni obravnavi je pooblaščenka tožene stranke navedla, da je tožnik dne 19. 4. 2024 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Pooblaščena tožnika je na vprašanje sodišča odgovorila, da je imela zadnji stik oz. komunikacijo po aplikacijo s tožnikom nazadnje dne 19. 4. 2024, po tem datumu pa ne več. Navedenega dejstva, da tožnik zapustil azilni dom pooblaščenka tožnika ni prerekala. Pooblaščenka tožene stranke je sodišču dostavila še kopijo pisnega obvestila iz katerega izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom.

6.Tožba ni dovoljena.

7.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade npr. po opravljeni glavni obravnavi.1 Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8.Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Kot izhaja iz navedbe tožene stranke, podane na zapisnik glavne obravnave dne 22. 4. 2024 kot tudi iz pisnega sporočila, je tožnik azilni dom zapustil dne 19. 4. 2024 in se v azilni dom ni več vrnil. Razlog zadnjega izhoda je zabeležen kot "samovoljna zapustitev". Tožnik se v azilni dom ni vrnil niti v roku treh dni, nov naslov bivanja pa ni poznan. Z navedenim sporočilom pa je bilo že po naravi stvari spoštovano stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev. Glede na navedeno tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.2 Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

9.Sodišče je zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe štelo za predlog za izdaje začasne odredbe in jo zavrglo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. Sodišče je zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnika. Tožnik tako nima niti pravnega interesa za izdajo začasne odredbe ker je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil in tako izkazal, da dejansko ne želi ostati v Republiki Sloveniji (njegov naslov ni zna) do zaključka sodnega postopka presoje utemeljenosti njegove prošnje za mednarodno zaščito.

11 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

22 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

10.Glede na navedeno je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe v kateri je zahteval odložitev izvršitve izpodbijane odločbe zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj zanjo ne izkazuje pravnega interesa.

-------------------------------

1Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012.

2S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

Zveza

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.