6. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., Ž., ki jo zastopata dr. B. B. ml. in dr. C. C., odvetnika v Z., na seji senata dne 23. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 32/2004 z dne 16. 11. 2004 se sprejme v obravnavo, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo revizijo pritožnice (v gospodarskem sporu tožnice). Sodišče je oprlo svojo odločitev na stališče, da se mora v primeru, ko je tožbeni zahtevek postavljen v tuji valuti, vrednost izpodbijanega dela sodne odločbe določiti v slovenskih tolarjih in da se mora preračun opraviti po srednjem tečaju Banke Slovenije oziroma njene pravne prednice Narodne banke Jugoslavije na dan vložitve tožbe. Ob tako opravljenem izračunu je Vrhovno sodišče ugotovilo, da 10.000.000 ATS na dan vložitve tožbe (dne 28. 11. 1988) znaša 363.606,80 SIT, kar ne presega zakonsko določenega praga za dovoljenost revizije v gospodarskem sporu.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da je v primeru obeh sklepov, na katera se Vrhovno sodišče sklicuje v svoji obrazložitvi (sklep št. III Ips 76/2001 z dne 7. 3. 2002 in sklep št. III Ips 21/2002 z dne 14. 7. 2002), dejansko stanje popolnoma drugačno, kot je dejansko stanje v predmetni zadevi. V obeh primerih naj bi bila tožba vložena po uvedbi tolarja kot denarne enote Republike Slovenije, v njenem pa naj bi bila tožba vložena pred njegovo uvedbo. Vrhovno sodišče naj bi tako napravilo preračun v tolarje na dan 28. 11. 1988, ko tolarjev sploh še ni bilo. Namen zakonodajalca v 8. členu Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 17/91 – ZUDE) naj bi bila le ureditev prehoda iz ene denarne enote v drugo, nikakor pa naj to ne bi pomenilo pravne podlage za preračun fiktivne vrednosti tolarja, še preden je sploh obstajal. Tako naj bi opravljeni obračun pomenil zgolj dinarsko protivrednost na dan vložitve tožbe, ne pa tolarske protivrednosti, s čimer naj bi bila pritožnica neenako obravnavana in s čimer naj bi bili kršeni drugi odstavek 14. člena Ustave, 15. in 22. člen Ustave. Po mnenju pritožnice je izračun nerealističen in mimo vsakršnega ekonomskega razumevanja. Dodaja, da je Vrhovno sodišče spregledalo, da je šlo za spor, ki se nanaša na varstvo in uporabo izumov in tehničnih izboljšav, modelov in znamk ter "spor iz nelojalne konkurence in monopolističnega obnašanja", kjer je v skladu z določbo 4. točke drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) revizija zmeraj dovoljena. Meni, da ni mogoče spregledati, da je postopek trajal 17 let, pri čemer naj za to ne bi bila kriva pritožnica, temveč naj bi šlo za odlašanje in zavlačevanje sodišča. Med drugim naj sodba prve stopnje ne bi bila izdelana v zakonsko določenih tridesetih dneh po končani glavni obravnavi (drugi odstavek 321. člena ZPP). S takšnim postopanjem in z opravljenim izračunom naj bi bila pritožnica prikrajšana za sodno varstvo (23. člen Ustave) in za pravno sredstvo (25. člen Ustave).

B.

3.Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

4.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem gospodarskem sporu. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila, ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena ZUstS in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ni sprejel, je bila

zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

18. 5. 2006

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. A., Ž., ki jo zastopata dr. B. B. ml. in dr. C. C., odvetnika v Z., na seji dne 18. maja 2006

odločilo:

1.Sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 32/2004 z dne 16. 11. 2004 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je v gospodarskem sporu zavrglo revizijo pritožnice (v gospodarskem sporu tožnice), ker je ocenilo, da vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega zakonsko določenega praga za dovoljenost revizije (5.000.000 SIT). Pri tem se je oprlo na stališče, da se v primeru, ko je tožbeni zahtevek postavljen v tuji valuti, vrednost izpodbijanega dela sodne odločbe določi v slovenskih tolarjih, izračuna pa se po srednjem tečaju Banke Slovenije (oziroma njene pravne prednice Narodne banke Jugoslavije) na dan vložitve tožbe. Glede na to je ugotovilo, da 10.000.000 ATS, kolikor je pritožnica s tožbo zahtevala od tožene stranke, na dan vložitve tožbe (dne 28. 11. 1988) ustreza protivrednosti 363.606,80 SIT.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena, 15., 22., 23. in 25. člena Ustave. Nasprotuje izračunu Vrhovnega sodišča in razlaga, zakaj se ji zdi nerealističen in "mimo vsakega ekonomskega razumevanja". Poudarja, da je Vrhovno sodišče tolarsko vrednost v avstrijskih šilingih postavljenega tožbenega zahtevka določilo na dan 28. 11. 1988, ko slovenskega tolarja sploh še ni bilo. Zato po njeni oceni izračunani znesek 363.606,80 SIT pomeni zgolj dinarsko protivrednost glavnega zahtevka (na dan 21. 12. 1989 po tečaju z dne 28. 11. 1988), ne pa njegove tolarske protivrednosti na dan vložitve tožbe, ki jo Vrhovno sodišče sicer upošteva pri presoji dopustnosti revizije. S tem naj bi bila pritožnica obravnavana neenako. Opozarja, da se sklepa, na katera se v obrazložitvi sklicuje Vrhovno sodišče, nanašata na povsem drugačno dejansko stanje od obravnavanega, saj je bila v tistih primerih – v nasprotju s pritožničinim – tožba vložena v času obstoja tolarja. Navaja, da je po spremembi avstrijske denarne enote tožbeni zahtevek preoblikovala, tako da je zahtevala plačilo 726.728,34 EUR in poudarja, da je sodišče višino sodnih taks (720.000 SIT za tožbo in po 680.000 SIT za pritožbo in za revizijo) določilo po deviznem tečaju, veljavnem na dan izdaje naloga za plačilo takse. Znesek 363.606,80 SIT naj bi v času uvedbe tolarja novembra 1991 ustrezal vrednosti komaj 79.539 ATS. Vrhovno sodišče bi po njeni oceni moralo dopustiti revizijo tudi zato, ker se obravnavani spor nanaša na varstvo znamke ter na nelojalno konkurenco in monopolistično obnašanje, v teh sporih pa je po 4. točki drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) revizija vselej dovoljena. Pravico do revizije pa naj bi pridobila že po (starem) Zakonu o pravdnem postopku, ki je veljal v času prvega odločanja o njenem tožbenem zahtevku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj odloči tudi o povrnitvi njenih stroškov.

3.Senat Ustavnega sodišča je dne 23. 2. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, razen v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v katerem je ustavno pritožbo zavrgel. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v gospodarskem sporu. Na ustavno pritožbo je odgovorila le slednja.

4.Nasprotna stranka iz gospodarskega spora v svojem odgovoru navaja, da verjame na zakonite predpise oprtemu izračunu vrednosti spornega predmeta. Pojasnjuje, zakaj obravnavana zadeva ni niti spor s področja industrijske lastnine niti ne vsebuje elementov nelojalne konkurence. Trdi, da bi zatrjevane človekove pravice pritožnici ne mogle biti kršene niti v primeru, če bi bila odločitev Vrhovnega sodišča o nedopustnosti revizije napačna. Ustavna pritožba bi bila po njenem mnenju utemeljena le, če bi bilo verjetno, da lahko pritožnica z revizijo uspe. Obširno utemeljuje, zakaj v pritožničini zadevi ne gre za tak primer.

5.Odgovor nasprotne stranke iz gospodarskega spora je Ustavno sodišče v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožnici. Ta nanj odgovarja s svojim videnjem dejanske in pravne opredelitve predmeta spora. Dodatno pojasnjuje, zakaj bi moralo sodišče dopustnost revizije presojati po prej veljavnem Zakonu o pravdnem postopku.

B.

6.Pritožnica s trditvami o nesprejemljivosti ocene vrednosti spornega predmeta Vrhovnemu sodišču po vsebini očita, da je odločilo očitno napačno. Sprejem odločitve, ki je tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za arbitrarno, pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sklep o zavrženju revizije preizkusilo z vidika morebitne kršitve te pravice. Presoja skladnosti tega procesnega sklepa z Ustavo pa je neodvisna od vprašanja, kakšna bi bila vsebinska odločitev o reviziji, do katere v pritožničini zadevi prav zaradi izpodbijane odločitve ni prišlo. Drugačno stališče nasprotne stranke iz gospodarskega spora in nanj oprto pričakovanje, da bo Ustavno sodišče presojalo pritožničine možnosti za uspeh z revizijo, je neutemeljeno.

7.Pritožnica je z revizijo izpodbijala odločitev sodišč, s katero je bil njen tožbeni zahtevek za plačilo 10.000.000 ATS zavrnjen. Vrhovno sodišče je presodilo, da dinarska protivrednost 10.000.000 ATS ob vložitvi tožbe ustreza vrednosti 363.606,80 SIT. Izračun je opravilo tako, da je zahtevani znesek avstrijskih šilingov preračunalo v jugoslovanske dinarje po tečaju na dan vložitve tožbe (28. 11. 1988), tako dobljeni znesek je nato zmanjšalo zaradi spremembe vrednosti dinarja na dan 21. 12. 1989 in končno vrednost izrazilo v slovenskih tolarjih na dan njihove uvedbe, to je na dan 8. 10. 1991.

8.Ocena, da vrednost 10.000.000 ATS oziroma 726.728,34 EUR (po preračunu pritožnice in nižjih sodišč) ustreza vrednosti 363.606,80 SIT, je že na prvi pogled očitno napačna.[1] Nosilno stališče, da se vrednost glavnega zahtevka določi v slovenskih tolarjih na dan vložitve tožbe, kljub temu da tolar na ta dan še ne obstaja, namreč ne vzdrži logične presoje. Prav tako nerazumno je, da je ob takšnem izhodišču Vrhovno sodišče vrednost pritožničinega zahtevka dejansko ocenilo v jugoslovanskih dinarjih, in to po vrednosti dinarja na dan 21. 12. 1989 (torej več kot eno leto po vložitvi tožbe).

9.Izpodbijani sklep je torej tako očitno napačen, da ga je mogoče oceniti za arbitrarnega. S tem je bila pritožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka).Glede na to ni bilo treba presojati obstoja drugih zatrjevanih kršitev. V ponovljenem postopku bo Vrhovno sodišče moralo odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločbe.

10.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

[1]Po podatkih, dostopnih na spletni strani Banke Slovenije, je po srednjem tečaju te banke na dan uvedbe tolarja, dne 8. 10. 1991, 10.000.000 ATS znašalo 45.485.460 SIT. To je več kot stokratnik vrednosti, ki jo je določilo Vrhovno sodišče. Po centralnem (paritetnem) tečaju pa znesek 726.728,34 EUR ustreza 174.153.179,80 SIT.