Jedro

Tožbene navedbe o kršitvah pravice do izjave so brez podlage in očitek toženi stranki, da je kršila 55. člen Uredbe 2024/1348, ni utemeljen. Tožnik ni izkazal, da se glede odločilnih dejstev in okoliščin, na katerih temelji izpodbijani akt, ne bi imel možnosti izjaviti. Tožniku je bilo omogočeno, da je navedel vsa dejstva in okoliščine v zvezi z naknadno prošnjo, kar je tožnik tudi sam potrdil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani akt

1.Tožena stranka je izdala sklep, s katerim je zavrgla tožnikovo naknadno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in odločbo, skladno s katero postane z dnem izvršljivosti navedenega sklepa bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (1. točka izreka odločbe). Tožniku se določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (v nadaljevanju Konvencija) ter se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko (2. točka izreka odločbe). Če tožnik v postavljenem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije, se ga odstrani v izvorno državo Kraljevino Maroko (3. točka izreka odločbe). Tožniku se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka odločbe). Stroški postopka bremenijo Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo (5. točka izreka odločbe).

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka navaja, da je tožnik 14. 8. 2026 vložil naknadno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Tožnik je v Sloveniji predhodno že vložil prošnjo, ki jo je tožena stranka pravnomočno zavrnila kot očitno neutemeljeno.

3.Nadalje tožena stranka razlaga, da je ob vložitvi naknadne prošnje tožnik navedel, da zaproša za mednarodno zaščito, ker ima kot Amazigh težave v izvorni državi, ker živijo pod maroško okupacijo. Razmere v njegovi državi so slabe. Na socialnih omrežjih je izražal stališča proti svoji državi. Poleg tega ima tudi v azilnem domu v Sloveniji probleme, in sicer je lansko leto zaradi tamkajšnje hrane zbolel. Nekega jutra se je zbudil in ni več videl na desno oko, bolel ga je tudi hrbet. Nastanili so ga v kontejner, zato se počuti oškodovano. V Sloveniji je delal. Iste razloge je navajal pri podaji prve prošnje in ne ve, zakaj so mu jo zavrnili.

4.Ob sklicevanju na Uredbo 2024/13481 tožena stranka pojasnjuje, da je pristojni organ tožniku omogočil vložitev naknadne prošnje na predpisanem obrazcu in osebni razgovor zato ni bil opravljen. Tožnik je imel možnost navesti vse razloge za vložitev naknadne prošnje. Tožnik je splošne težave Amazighov navajal že v prejšnjem postopku. Okoliščine, da je izgubil vid na desno oko in da se počuti oškodovanega, ker živi v azilnem domu ter je nastanjen v kontejnerju, pa niso razlog za priznanje mednarodne zaščite.

5.Glede na zavrženje naknadne prošnje kot nedopustne ni izkazan noben pravni naslov, na podlagi katerega bi tožnik še zakonito bival v Sloveniji, zato je tožena stranka izdala tudi odločbo o vrnitvi, z možnostjo prostovoljnega odhoda.

Tožba

6.Tožnik navaja, da vlaga tožbo zoper celoten izpodbijani akt razen v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev v 5. točki izreka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

7.Toženi stranki tožnik očita, da je nezakonito opustila izvedbo osebnega razgovora. Zato je bilo kršeno načelo zaslišanja in izpodbijanega akta se ne da preizkusiti, ker nima bistvenih razlogov. Nesporno je, da je tožnik izgubil vid. Ta okoliščina povečuje tveganje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Gre za novo zdravstveno okoliščino. Tožnik je ranljiva oseba, saj kot slaboviden ne zmore uveljavljati svojih pravic niti v Sloveniji, kaj šele v izvorni državi.

Odgovor na tožbo

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijanega akta.

Dodatne navedbe strank

9.Tožnik je vložil pripravljalno vlogo, v kateri nasprotuje odgovoru tožene stranke na tožbo. Vztraja, da bi moral biti osebni razgovor izveden zaradi tožnikovih težav z vidom.

10.Na glavni obravnavi sta tožnik in tožena stranka vztrajala vsak pri svojih stališčih. Tožnik je dodal, da iz zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložil, izhaja, da je bil napačno zdravljen tudi za tuberkulozo. Ugovarjal je, da bi morala tožena stranka njegovo prošnjo obravnavati kot novo prošnjo in ne kot naknadno prošnjo. Zatrjeval je tudi, da ni prejel listin upravnega spisa. Tožena stranka je še dodala, da šteje, da je bil osebni razgovor s tožnikom opravljen, ko je vložil naknadno prošnjo ustno na zapisnik.

Dokazni postopek

11.Sodišče je na glavni obravnavi pregledalo listine upravnega spisa št. 2142-2042/2025, ki ga je predložila tožena stranka in se nanaša na zadevo, ter v sodnem spisu priloge A2-A5. Navedene listine se v soglasju s strankama štejejo za prebrane in jih sodišče posebej ne našteva. Sodišče je tožniku na naroku omogočilo vpogled v upravni spis in tožnik v zvezi s tem vpogledom ni imel dodatnih navedb. Sodišče je izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem tožnika.

12.Predlog tožnika za vpogled v članek dr. Zalarja z naslovom Humanitarni premislek, objavljen v reviji Odvetnik, je sodišče zavrnilo kot nerelevantnega, saj dejstva, ki naj bi se z njim dokazovala, in sicer sodna praksa v zvezi s pomenom zdravstvenih okoliščin pri odločanju o mednarodni zaščiti, niso pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, ki se nanaša na konkretne tožnikove okoliščine.

Presoja sodišča

13.Tožba ni utemeljena.

14.V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove naknadne prošnje kot nedopustne, ker tožnik ni predstavil novih elementov, ki bi terjali njeno nadaljnjo (vsebinsko) obravnavo.

15.V zvezi s tožbenim ugovorom, da v obravnavani zadevi ne gre za naknadno prošnjo, temveč za novo prošnjo, je treba navesti, da ta ugovor ni utemeljen. V skladu z drugim odstavkom 55. člena Uredbe 2024/1348 se katera koli naknadna prošnja v kateri koli državi članici, potem ko je bila sprejeta končna odločitev v zvezi s predhodno prošnjo istega prosilca, šteje za naknadno prošnjo in jo obravnava odgovorna država članica. V obravnavani zadevi je tožena stranka že pravnomočno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno, torej je tožnikova prošnja, o kateri je tožena stranka odločila z izpodbijanim aktom, naknadna prošnja.

16.Tožnik trdi, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega akta z njim opraviti osebni razgovor zaradi obstoja zdravstvene okoliščine, in sicer težave z desnim očesom, na katerega, kot je povedal na glavni obravnavi, ne vidi dobro (ne gre za to, da bil bil tožnik slep). Tožnik meni, da gre pri tem za nov element, zato tožena stranka njegove naknadne prošnje ne bi smela zavreči. Na drugi strani pa tožena stranka vztraja, da tožnik ni predstavil nobenih novih okoliščin, ki bi vplivale na odločitev o priznanju mednarodne zaščite in da se je imel možnost izjaviti v postopku vložitve naknadne prošnje.

17.V skladu s točko a tretjega odstavka navedenega člena Uredbe 2024/1348 je naknadna prošnja predmet predhodne obravnave, v kateri organ ugotovi, ali so se pojavili ali bili s strani prosilca predstavljeni novi elementi, ki znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite. V petem odstavku 55. člena Uredbe 2024/1348 je določeno, da se elementi, ki jih je predloži prosilec, štejejo za nove le, kadar jih prosilec brez lastne krivde ni mogel predstaviti v okviru prejšnje prošnje. Kakršnih koli elementov, ki bi jih prosilec lahko predložil prej, ni treba upoštevati, razen če bistveno povečujejo verjetnost, da prošnja ne bi bila nedopustna ali da bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite, ali če je bila predhodna prošnja zavržena kot implicitno umaknjena v skladu z 41. členom Uredbe 2024/1348 brez vsebinske obravnave. Kadar prosilec ne predloži novih elementov ali se ti niso pojavili, se, kot določa sedmi odstavek 55. člena Uredbe 2024/1348, prošnja zavrže kot nedopustna na podlagi drugega odstavka 38. člena Uredbe 2024/1348. Ta določa, da organ zavrže prošnjo kot nedopustno, če je prošnja naknadna prošnja, kadar novih elementov ni ali jih prosilec ni predstavil.

18.Glede na sumarno naravo postopka predhodne obravnave naknadnih prošenj je v četrtem odstavku 55. člena Uredbe 2024/1348 določeno, da se predhodna obravnava izvede na podlagi pisnih navedb ali osebnega razgovora v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II Uredbe 2024/1348. V navedeni določbi je nadalje navedeno, da se lahko osebni razgovor opusti zlasti v primerih, kadar je že iz samih pisnih navedb jasno, da prošnja ne vsebuje novih elementov.

19.Tožnik je vložil naknadno prošnjo ustno na zapisnik. Iz zapisnika, ki je del upravnega spisa, izhaja, da je tožnik pri podaji naknadne prošnje uradni osebi odgovoril, da pri tem ne bo prisoten njegov pooblaščenec, da razume tolmačenje, da ne potrebuje dodatnih pojasnil glede postopka mednarodne zaščite v Sloveniji in opozorjen je bil tudi, da mora sam navesti vsa bistvena dejstva ter predložiti vse razpoložljive dokaze. Tožniku so bila pojasnjena pravila glede naknadne prošnje po Uredbi 2024/1348 in okoliščine, v katerih se naknadna prošnja lahko zavrže. Glede na to ni mogoče slediti trditvam tožnika, da pred izdajo izpodbijanega akta ni bil ustrezno informiran. Poleg tega je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi izpovedal, da je ob podaji naknadne prošnje povedal vse, kar je vedel in da razume, da mora v postopku naknadne prošnje zatrjevati nove dokaze. Izpovedal je tudi, da ga je tožena stranka v dosedanjih postopkih obvestila glede možnosti brezplačne pravne pomoči. Že glede na navedeno so tožbene navedbe o kršitvah pravice do izjave torej brez podlage in očitek toženi stranki, da je kršila 55. člen Uredbe 2024/1348, ni utemeljen. Tožnik ni izkazal, da se glede odločilnih dejstev in okoliščin, na katerih temelji izpodbijani akt, ne bi imel možnosti izjaviti. Tožniku je bilo omogočeno, da je navedel vsa dejstva in okoliščine v zvezi z naknadno prošnjo, kar je tožnik tudi sam potrdil.

20.Tožnik je v naknadni prošnji zatrjeval, da ima zdravstvene težave z očmi. Iz pravnomočne odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite z dne 7. 8. 2025, ki je del upravnega spisa, izhaja, da je imel tožnik že od prihoda v Slovenijo težave z desnim očesom. Tožnik je tudi na glavni obravnavi izpovedal, da ima težave z očmi že od leta 2025, ko je prišel prvič v Slovenijo. Nadalje, tožnik je v sodnem postopku predložil zdravstveno dokumentacijo glede teh težav (odpustno pismo o odpustu iz dnevne bolnišnice z dne 2. 2. 2026, izvid zdravniškega pregleda z dne 20. 8. 2026, obvestilo zdravniku z dne 26. 8. 2026), iz katerih izhaja izboljšanje zdravstvenega stanja oziroma vida in prenehanje jemanja določenih zdravil (tako izvid zdravniškega pregleda z dne 20. 8. 2026 in obvestilo zdravniku z dne 26. 8. 2026). To pa pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da tožnik v naknadni prošnji ni navedel novih elementov v smislu 55. člena Uredbe 2024/1348, ki bi znatno povečali verjetnost, da bi bil upravičen do mednarodne zaščite. Zdravstvene težave, ki jih navaja tožnik, očitno ne dosegajo standarda hude bolezni. Navedba tožnika, da je bil napačno zdravljen tudi za tuberkulozo, pa ni pomembna. Tožnik prejema zdravila za zdravljenje težav z očmi, vendar se to stanje izboljšuje. Da bi bilo lahko drugače, iz navedb strank in predložene dokumentacije ne izhaja. Sodišče tudi neposredno na glavni obravnavi ni zaznalo, da bi bil tožnik zaradi zatrjevanih težav kakorkoli vidno prizadet, da bi bil oviran pri gibanju ipd. Iz izvida zdravniškega pregleda z dne 20. 8. 2026 in obvestila zdravniku z dne 26. 8. 2026 sicer izhaja, je tožnik naročen na dva zdravniška kontrolna pregleda v novembru 2026, vendar ta okoliščina (tj. dejstvo, da je tožnikovo zdravstveno stanje spremljano v Sloveniji) sama po sebi še ne more odločilno vplivati na prej navedeno.

21.Tožbena navedba, da izpodbijanega akta ni mogoče preizkusiti, je pavšalna in je sodišče ne sprejema. Sodišče je izpodbijani akt lahko preizkusilo glede na tožnikove očitke.

Iz vsega navedenega torej hkrati izhaja, da so neutemeljeni tudi tožbeni očitki, da je toženka napačno uporabila materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Ker je odločitev toženke, da je treba tožnikovo prošnjo zavreči v skladu z drugim odstavkom 38. člena Uredbe (EU) 2024/1348, tako pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Uredba (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU.