Jedro

Ne drži, da je v izreku izvršilnega naslova izrecno navedeno, od kakšnega zneska glavnice tečejo zakonske zamudne obresti, saj nikjer v izreku ni navedeno "od zneska ... DIN" (glede na veljavno valuto ob začetku teka zamudnih obresti), kar bi specificiralo znesek, od katerega tečejo zamudne obresti. Navedeno je hkrati tisto, česar v izvršilnem postopku ni dopustno dopolnjevati. Izrek, kakršen je, bi bil primeren, če bi tudi obresti glede na čas začetka teka tekle od zneska v isti valuti, saj bi bilo mogoče znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, razumeti s pomočjo kontekstne razlage in ne zaradi same popolnosti izreka. Ne gre za matematično možnost izračuna, temveč gre za izvršljivost. Valuta je vsekakor bistven del definicije denarne obveznosti, saj valute nenazadnje nimajo vse enake vrednosti (ali pa ne obstajajo več) in zato ne drži, da se obresti pač izračunajo od "zneska" oz. "številke". Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da zakonske zamudne obresti od zneska v evrih pred časom, ko je valuta evro sploh pričela obstajati, ne morejo biti obstoječ predmet obveznosti. S tem tak predmet ni niti določen, niti določljiv, izvršilni naslov pa v obrestnem delu ni primeren za izvršbo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v 1. ter tistem delu 2. točke izreka, ki se nanaša na upnika, potrdi.

II.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnika z dne 17. 9. 2024 zoper sklep o izvršbi opr. št. I 1922/2024 z dne 6. 9. 2024 ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo zavrne, razveljavijo opravljena izvršilna dejanja, postopek izvršbe pa ustavi (1. točka izreka sklepa) in da vsaka stranka nosi sama svoje stroške tega ugovornega postopka (2. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščenki pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika, predstavlja sklep presenečenja, na kar implicitno opozori tudi sodišče prve stopnje v delu obrazložitve, kjer zavrne povračilo stroškov izvršilnega postopka in navede, da se je upnik ob upoštevanju okoliščine, da je upnik razpolagal z izvršilnim naslovom, ki ga je izdalo sodišče, s katerim so mu bile priznane tudi zakonske zamudne obresti, upravičeno in pričakovano zavzemal za to, da bo prišlo do njegove izvršitve tudi v delu, ki se nanaša na prisojene zakonske zamudne obresti. Sodišče je povzelo tudi vsebino vlog dolžnika z dne 24. 4. 2025 in z dne 10. 9. 2025, za kateri upnik opozarja, da mu sploh nista bili vročeni, čeprav sta očitno vplivali na odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, saj je prav v vlogi z dne 24. 4. 2025 dolžnik domnevno izpostavil problem denarne enote euro, ki leta 1981 sploh še ni obstajal, kar je predmet izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje na osmi strani izpodbijanega sklepa povzame izrek izvršilnega naslova, ki je povsem jasen in ne potrebuje dodatnih pojasnil za realizacijo, razen matematičnega izračuna višine nateklih zakonskih zamudnih obresti. Kot je mogoče razbrati iz citirane obrazložitve, sodišče prve stopnje šteje, da bi morala biti obveznost, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, v izreku izvršilnega naslova izražena v DIN, ki je bil dne 31. 12. 1981 veljavno plačilno sredstvo, kar je po stališču upnika materialnopravno zmotno. Primarno je stališče sodišča prve stopnje zgrešeno iz razloga, ker se tudi zakonske zamudne obresti, enako kot glavnica, plačujejo v trenutno veljavni valuti, torej euru. Želen izrek bi privedel še do več nejasnosti, saj bi bilo mogoče v takšnem primeru razumeti, da se zakonske zamudne obresti izplačajo v valuti, ki je veljala na dan začetka teka obresti, kar bi bilo v neposrednem nasprotju z materialnim pravom, to je Zakonom o uvedbi eura. Nadalje je obravnavano stališče sodišča prve stopnje tudi v očitnem nasprotju z ustaljeno sodno prakso, in sicer v nasprotju z judikatom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 405/1998, ki je bil podlaga za izdajo izvršilnega naslova. V obravnavanem judikatu je vrhovno sodišče potrdilo izrek sodbe, kjer je določeno, da zakonske zamudne obresti tečejo od tolarskih zneskov z začetkom teka obresti v času, ko tolarja sploh še ni bilo. V judikatu II Ips 552/1992 je vrhovno sodišče celo samo oblikovalo izrek sodbe, kjer je zapisalo, da zakonske zamudne obresti tečejo od tolarskega zneska od dne, ko tolarja sploh še ni bilo. S tem v zvezi se sodišče prve stopnje pri pojasnjevanju načela formalne legalitete sklicuje in povzema tudi judikat VSM I Ips 46/2025, ki očitno govori o povsem drugačni situaciji. Poleg tega je v tisti zadevi višje sodišče izreklo, da mora izvršilno sodišče opraviti določena dejanja za izvršitev, pa čeprav se zdi izvršilnemu sodišču izvršilni naslov pomanjkljiv, kar gre kvečjemu upniku v konkretni zadevi v prid, ne pa v škodo. Sodišče prve stopnje je poseglo tudi v upnikovo ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, iz katere izhaja tudi pravica zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. To pa predstavlja tudi kršitev 2. člena Ustave RS in s tem povezano kršitev pravice do pravne varnosti ter kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Vsled omenjenega zgrešenega stališča sodišča prve stopnje, da naj ne bi bilo jasno, od katerega zneska v DIN naj bi zakonske zamudne obresti tekle, sodišče prve stopnje zaide v nadaljnje zgrešeno stališče tako, da poskuša iz obrazložitve izvršilnega naslova razbrati, kakšen je znesek v DIN, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, čeprav je v izreku jasno določeno, od kakšnega zneska v EUR tečejo zakonske zamudne obresti. Zakonske zamudne obresti se namreč lahko brez ovir izračunajo od evrske vrednosti, kot se je ta izračun v predmetni zadevi izdelal s pomočjo izvedenke A. A. Če bi sodišče prve stopnje menilo, da izrek izvršilnega naslova ni izvršljiv, potem bi lahko predlog za izvršbo takoj zavrnilo, ne pa da je to storilo šele po tem, ko je izvedenka A. A. izvedla pravilen izračun zakonskih zamudnih obresti do 1. 1. 2002. Upnik sumi, da je sodišče prve stopnje svoje napačno stališče v zvezi z valuto, od katere tečejo zakonske zamudne obresti, izoblikovalo tudi iz razloga, ker se na takšen način v izvršilnih postopkih za izračun zakonskih zamudnih obresti redno uporablja računalniški program, ki je na voljo na spletni strani Vrhovnega sodišča RS, pri uporabi katerega se zahteva, da se znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, navede v valuti, ki je veljavna v času začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Ta zahteva računalniškega programa pa nima podlage v materialnem pravu. Četrti odstavek 13. člena Zakona o uvedbi eura določa, da sodišča in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili preračunajo po uradni dolžnosti zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v postopkih, ki jih vodijo, kar pomeni, da velja tudi obratno, da sodišče po uradni dolžnosti izvede preračun iz eura v valuto, ki je veljala pred tem, če je to sploh potrebno. Na podlagi predpisov bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu po uradni dolžnosti glavnico v višini 55.174,00 EUR pomnožiti s številom 239,64, saj je bil menjalni tečaj na dan uveljavitve nove valute 1,00 EUR = 239,64 SIT. To znaša 13.221.897,36 SIT. Nadalje je mogoč izračun, da je znesek 13.221.897,36 SIT pred dnem 8. 10. 1991 znašal 13.221.897,36 DIN na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije, s katerim je bil določen menjalni tečaj 1,00 SIT = 1,00 DIN. Končno pa bi moralo sodišče vrednost 13.221.897,36 DIN pomnožiti s številom 10000. Zakon o spremembi vrednosti dinarja je namreč v prvem odstavku 1. člena določal, da ta zakon določa novo vrednost dinarja tako, da je konvertibilni dinar (v nadaljnjem besedilu: dinar) z uveljavitvijo tega zakona v primerjavi s sedanjimi bankovci in kovanci vreden 10.000 sedanjih dinarjev. Vrednost 13.221.897,36 DIN je na podlagi pojasnjenega pred dnem 1. 1. 1990 torej znašala 132.218.973.600,00 DIN. Sodišče prve stopnje bi torej lahko z uporabo naštetih predpisov in s preprostim matematičnim izračunom samo prišlo do zaključka, koliko znaša 55.174,00 EUR v DIN na dan 31. 12. 1981, zaradi česar ni imelo nobenega razloga, da znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, išče v obrazložitvi izvršilnega naslova. Obrazložitev, da naj bi prav pomanjkljivost izvršilnega naslova botrovala temu, da se stranki izvensodno nista mogli uskladiti glede zneska, ki ga je iz naslova zakonskih zamudnih obresti dolžnik dolžan plačati upniku, in da je upnik posledično sprožil ta izvršilni postopek, je povsem neprimerna, pa tudi povsem zmotna, saj je upnik izvršbo sprožil iz razloga, ker dolžnik ni želel plačati več kot glavnico in zakonske zamudne obresti v višini glavnice. Torej tudi dolžnik ve, od katere glavnice se v predmetni zadevi obračunavajo zakonske zamudne obresti, sicer ne bi plačal nobenih obresti, ampak le glavnico. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu nikjer ne pojasni, katero naj bi bilo materialno pravo, po katerem se obresti ne smejo računati od eurskega zneska. Tudi sicer pa je upnik tekom izvršilnega postopka izrecno izpostavil, da se zakonske zamudne obresti ne računajo od določene valute, temveč od nominalne vrednosti, torej številke, saj gre za matematični izračun. Sodišče prve stopnje tudi očitno neresnično navede, da naj bi v sklepu o določitvi naloge izvedenki v oklepaju zapisalo (valoriziran) znesek odškodnine, kot sicer izhaja iz izreka izvršilnega naslova (55.174,00 EUR). Izvršilni naslov je prav gotovo izvršljiv, samo potrebno je ubrati pravilen matematični izračun zakonskih zamudnih obresti od pravilne glavnice. Nadalje pa sodišče več različnih izračunov izvedenke, za katere je odgovorno sodišče prve stopnje, navede kot razlog, da so končni izračuni povsem neprimerljivi. Upnik ponavlja, da je razlog za to v zgrešenih navodilih sodišča prve stopnje izvedenki A. A., ki je ravno na podlagi navodil sodišča prve stopnje izdelala več izračunov. Na deseti strani izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje, v nasprotju z vsem prej pojasnjenim, navede, da: "neposredno iz izreka izvršilnega naslova ne izhaja, da bi se zakonske zamudne obresti obračunavale od zneska 651.854,78 DIN". Upnik se sprašuje, zakaj je sodišče prve stopnje potemtakem izvedenko sililo v izračun zakonskih zamudnih obresti od tega zneska, ki ga v izreku izvršilnega naslova očitno ni, pa tudi, zakaj si jemlje pravico, da računa zakonske zamudne obresti od glavnice drugače, kot pa jo je ugotovilo (celo isto) sodišče v izvršilnem naslovu. Nadalje sodišče prve stopnje navede, da: "iz izreka izvršilnega naslova neposredno ne izhaja, da naj bi se zakonske zamudne obresti obračunavale od dinarskega zneska, ki predstavlja protivrednost zneska 55.174,00 EUR na dan 31. 12. 1981". Tudi ta trditev sodišča prve stopnje drži, a je v predmetni zadevi brezpredmetna. Upnik poudarja, da znesek izhaja iz izreka izvršilnega naslova, torej 55.174,00 EUR, s pravilnim upoštevanjem materialnega prava, katerega pa je tudi izvršilno sodišče dolžno uporabiti, če meni, da mora znesek v EUR pretvoriti v znesek v DIN za potrebe izračuna zakonskih zamudnih obresti. Nobene potrebe torej ni, da bi se znesek 132.218.973.600,00 DIN navajal v obrazložitvi izvršilnega naslova. Upnik opozarja, da izvršilno sodišče odgovora na to vprašanje ne sme iskati v obrazložitvi izvršilnega naslova, saj je odgovor na to vprašanje podan v izreku izvršilnega naslova, torej gre za znesek 55.174,00 EUR. Tudi sicer pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obrazložitvi izvršilnega naslova ni jasno, od katerega zneska tečejo zakonske zamudne obresti, očitno zgrešena. V 16. točki obrazložitve izvršilnega naslova je namreč sodišče navedlo: "V primeru dejanske razlastitve razlastitvenemu zavezancu pripadajo poleg odškodnine v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, tudi obresti od dejanskega odvzema do plačila odškodnine". Iz citiranega stavka je torej povsem jasno mogoče razbrati, da se obresti obračunavajo od valoriziranega zneska, kar poskuša sodišče prve stopnje prav tako zaobiti. Če pa bi se sodišče prve stopnje odločilo za izvedbo preračuna iz dinarske protivrednosti, pa bi izvedenki lahko naložilo tudi takšno nalogo, končni znesek bi bil enak. Kaj točno bi moralo sodišče prve stopnje dopolnjevati, ni jasno. Upnik opozarja, da je sodišče prve stopnje predhodno v izpodbijanem sklepu navedlo, da naj bi izvedenka pri izračunu zakonskih zamudnih obresti izhajala iz zneska 2.720,14 EUR, v drugem delu sklepa pa je mogoče razumeti, da sodišče prve stopnje šteje, da je izvedenka izhajala iz zneska 55.174,00 EUR. V tem delu je torej sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je ta del obrazložitve povsem nejasen in v nasprotju s samim seboj. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo s strani upnika predlagan dokaz za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke s podajo odgovora na vprašanji upnika. Izvedenka bi lahko jasno izpostavila, da je izračun po Varianti 2 izdelan iz zneska 55.174,00 EUR, posledično pa sodišče prve stopnje ne bi zgrešeno zaključilo, da naj bi bil ta izračun izdelan iz zneska 2.720,14 EUR. V zaključku izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje obravnava tudi pripombo upnika, da v predmetni zadevi zakonske zamudne obresti tečejo do dokončnega poplačila terjatve in ne zgolj do 1. 1. 2002. Sodišče prve stopnje se torej v tem delu sklicuje na odločbo ustavnega sodišča, ki naj bi se v predmetni zadevi morala uporabiti, kljub temu, da iz izreka izvršilnega naslova jasno izhaja, da obresti tečejo do plačila in ne zgolj do 1. 1. 2002, ali morda do trenutka, ko obresti dosežejo glavnico. Sodišče prve stopnje torej pri vprašanju prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti samoiniciativno dopolni izrek izvršilnega naslova, pri vprašanju zneska, od katerega zakonske zamudne obresti tečejo, pa se spreneveda, da to ne izhaja iz izreka izvršilnega naslova. Gre torej za očitno nekonsistentno stališče. V predmetni zadevi se torej obravnava izvršitev izvršilnega naslova, ki je določil odškodnino za dejansko razlaščeno nepremičnino na način, ki ga je določilo ESČP na podlagi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Če so po stališču sodišča prve stopnje te obresti začele teči v DIN, se 1. 1. 1990 spremenile v (konvertibilen) DIN, ter 8. 10. 1991 v tolar, dne 1. 1. 2002 pa prenehale teči, kako se bi potemtakem izplačale v eurih. Prenehajo namreč teči v tolarjih. Če je namreč sodišče prve stopnje na stališču, da lahko zakonske zamudne obresti tečejo le od zneska izraženega v valuti, ki je veljala na dan, ko začnejo zakonske zamudne obresti teči, potem bi moralo upoštevati, kdaj je euro postal veljavno plačilno sredstvo. To je bilo dne 1. 1. 2007. Torej tudi če bi se sprejelo zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, potem bi moralo to v predmetni zadevi zakonske zamudne obresti obračunati vsaj od 1. 1. 2007, česar očitno ni. Dne 10. 7. 2024 je dolžnik po tem izračunu upniku dolgoval vsaj 32.715,73 EUR, kljub omenjenemu delnemu plačilu. Priglaša pritožbene stroške.

3.Dolžnica je odgovorila na pritožbo po Državnem odvetništvu RS, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 686/2020 z dne 3. 4. 2024, katerega izrek se glasi: "<em>Odškodnina zaradi razlastitve nepremičnine ID znak: parcela X 000 znaša 55.174 EUR, in jo je dolžna plačati nasprotna udeleženka Republika Slovenija predlagatelju B., d.o.o., v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa, z zamudnimi obrestmi (po obrestni meri, katera je za posamezno obdobje določena z zakonom), ki tečejo od dne 31. 12. 1981 dalje do plačila"</em>.

6.Zoper sklep o izvršbi je dolžnik vložil ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo z bistveno obrazložitvijo, da iz izvršilnega naslova izhaja, da je obveznost v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, ki so priznane od 31. 12. 1981 do plačila, (vsaj) problematična, saj je glavnični znesek od katerega tečejo zakonske zamudne obresti izražen (zgolj) v evrski vrednosti, evro pa 31. 12. 1981 še ni obstajal. Ker pa sodna odločba vsebuje tudi obrazložitev, je dopustno pri razlagi vsebine njenega izreka upoštevati tudi obrazložitev matičnega sodišča. Sodišče prve stopnje je posledično v tem izvršilnem postopku poskusilo s pomočjo obrazložitve določiti znesek od katerega začnejo teči zakonske zamudne obresti 31. 12. 1981, vendar neuspešno. Ne strinja pa se sodišče prve stopnje s stališčem upnika, da ni nobene potrebe po tem, da bi sodišče v postopku, v katerem je bil izdan izvršilni naslov, moralo poleg glavničnega zneska odškodnine drugače določiti znesek, od katerega začnejo teči zakonske zamudne obresti, saj bi moralo upoštevati, da evro na dan 31. 12. 1981 še ni obstajal. Sodišče sicer pritrjuje upniku, da je izračun zakonskih zamudnih obresti stvar matematične operacije (ob upoštevanju predpisanih parametrov - zlasti višine obrestne mere in metode obračunavanja - linearne ali konformne), vendar pa mora biti izračun narejen ob upoštevanju materialnega prava, na katerega pa mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Evro je bil v Republiki Sloveniji uveden šele s 1. 1. 2007, zato pred tem datumom ni dopustno računati zakonskih zamudnih obresti od kakršnegakoli evrskega zneska, če je obveznost določena v domači valuti. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da neposredno iz izreka izvršilnega naslova ne izhaja, da bi se zakonske zamudne obresti obračunavale od zneska 651.854,78 DIN. Prav tako iz izreka izvršilnega naslova neposredno ne izhaja, da naj bi se zakonske zamudne obresti obračunavale od dinarskega zneska, ki predstavlja protivrednost zneska 55.174,00 EUR na dan 31. 12. 1981 (upnik navaja, da po ustreznih preračunih ta znesek znaša 132.218.973.600,00 DIN). Sodišče prve stopnje meni, da niti obrazložitev k odločitvi sodišča kot sicer izhaja iz (izreka) izvršilnega naslova, ne daje podlage, da bi se zakonske zamudne obresti od 31. 12. 1981 računale od takih zneskov. Drugače povedano, znesek (in tudi njegova valuta), od katerega začnejo teči zakonske zamudne obresti od 31. 12. 1981 dalje, bi moral biti opredeljen v izvršilnem naslovu (v njegovem izreku v povezavi z obrazložitvijo sodne odločbe) s parametri, ki ne puščajo nobenega dvoma o tem, od kakšnega zneska in njegove valute zakonske zamudne obresti dejansko tečejo. Prav tako pa ni dopustno enostavno kar zastopati stališča, da je že na podlagi zneska odškodnine, ki je zapisan v izreku izvršilnega naslova, potrebno zaključiti, da zakonske zamudne obresti tečejo od valoriziranega zneska oziroma dinarske protivrednosti valoriziranega zneska na dan 31. 12. 1981, saj bi tudi tako sklepanje pomenilo dopolnjevanje izvršilnega naslova (z nadaljnjim pravnim sklepanjem) s strani sodišča prve stopnje za ugotavljanje obveznosti, kar pa je tudi v nasprotju z načelom formalne legalitete. Sodišče ni sledilo predlogu upnika, naj postavljena sodna izvedenka odgovori na vprašanja upnika kot izhajajo iz vloge z dne 23. 9. 2025, ki jih je upnik (smiselno) ponovil tudi v vlogi z dne 22. 10. 2025. Sodišče prve stopnje zaključi, da je v smislu same izvršljivosti izvršilnega naslova v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, pomanjkljiv tako izrek izvršilnega naslova, pa tudi njegova obrazložitev. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da izvršilni naslov v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, ni primeren za izvršbo, je tako odpadla tudi potreba po presoji ali tečejo zakonske zamudne obresti zgolj do 1. 1. 2002 ali tudi dalje (ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-600/04 z dne 2. 3. 2006, ki jo je dolžno izvršilno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava). Ker je bila preostala obveznost, kot izhaja iz izvršilnega naslova (gre za glavnico v znesku 55.174,00 EUR), poravnana že pred vložitvijo predloga za izvršbo, in sicer s plačilom, ki je bilo izvedeno dne 10. 7. 2024, za kar je dolžnik tudi predložil dokazilo o plačilu, to plačilo pa tudi za upnika ni sporno, je sodišče posledično ugotovilo, da je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova velja načelo stroge formalne legalitete. Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče vezano in ga mora izvršiti tako, kot se glasi in v obsegu, kot se glasi, ter ga ne more spreminjati ali širiti obsega obveznosti, ki so v njem določene. Izvršilno sodišče dovoli izvršbo v korist upnika po izvršilnem naslovu, zoper dolžnika iz izvršilnega naslova in v obsegu terjatve, kot ta izhaja iz izvršilnega naslova. Načelo stroge formalne legalitete je skladno z naravo izvršilnega postopka, katerega namen je prisilna izvršitev pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb in drugih izvršilnih naslovov, hkrati pa udejanja načelo pravne države iz 2. člena Ustave, katerega pomemben sestavni del je tudi pravna varnost. Pravna varnost seveda varuje obe stranki izvršilnega naslova, ne zgolj pravne varnosti upnika. Vsaka stranka izvršilnega postopka se tako lahko zanese, kakšen bo obseg izterjave.

8.Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Obveznost po izvršilnem naslovu mora biti jasno določena, kar je stališče ustaljene sodne prakse. Višje sodišče v Ljubljani je tako na primer v sklepu VSL I Ip 1191/2020 zavzelo stališče, da mora biti obveznost po izvršilnem naslovu vsaj <em>določljiva</em> , če so potrebne nadaljnje ugotovitve glede obsega obveznosti, pa izvršilni naslov ne more biti izvršljiv.

9.Ne drži, da je v izreku izvršilnega naslova izrecno navedeno, od kakšnega zneska glavnice tečejo zakonske zamudne obresti, saj nikjer v izreku ni navedeno "od zneska ... DIN" (glede na veljavno valuto ob začetku teka zamudnih obresti), kar bi specificiralo znesek, od katerega tečejo zamudne obresti. Navedeno je hkrati tisto, česar v izvršilnem postopku ni dopustno dopolnjevati. Izrek, kakršen je, bi bil primeren, če bi tudi obresti glede na čas začetka teka tekle od zneska v isti valuti, saj bi bilo mogoče znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, razumeti s pomočjo kontekstne razlage in ne zaradi same popolnosti izreka. Ne gre za matematično možnost izračuna, temveč gre za izvršljivost. Valuta je vsekakor bistven del definicije denarne obveznosti, saj valute nenazadnje nimajo vse enake vrednosti (ali pa ne obstajajo več) in zato ne drži, da se obresti pač izračunajo od "zneska" oz. "številke".

10.Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti (smiselna uporaba 38. člena OZ), ob smiselni uporabi 35. člena OZ pa lahko tudi sklepamo, da izvršilni naslov z nedoločljivim oziroma nedoločenim predmetom obveznosti nima učinka. Nedoločljiv pa je logično tudi tak predmet obveznosti, ki je <em>neobstoječ</em> .

11.Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da zakonske zamudne obresti od zneska v evrih pred časom, ko je valuta evro sploh pričela obstajati, ne morejo biti obstoječ predmet obveznosti. S tem tak predmet ni niti določen, niti določljiv, izvršilni naslov pa v obrestnem delu ni primeren za izvršbo. To je tisto materialno pravo, po katerem pred uvedbo evra ni mogoče računati obresti od evrskega zneska. Da sodišče prve stopnje upniku ni vročilo vloge, v kateri je dolžnik zatrdil, da tedaj vauta evro še niti ni obstaja, ne predstavlja kršitve pravice do izjave, saj je upnik s tem ob citiranju materialnega prava v sami pritožbi, ki ga mora poznati, po pooblaščenki odvetnici seznanjen.

12.Citirana pravna pravila so formalne, njihova uporaba pa neosebne narave in ne gre za nikakršen konflikt med izvršilnim sodiščem in sodiščem, ki izda izvršilni naslov (niti ni namen prikrajšanje upnika), kot dano situacijo razume upnik. Nasprotno je prav zaupanje do sodišča, ki je izvršilni naslov izdalo, lahko privedlo do tega, da je sodišče prve stopnje sprva izvršilni naslov poskušalo izvršiti tudi v obrestnem delu in s tem namenom postavilo izvedenko finančne stroke. Sodišče prve stopnje ni opravljalo kritike izvršilnega naslova, temveč je njegovo primernost za izvršbo presodilo zgolj na objektiven način. Predmet obveznosti namreč tudi ne more biti stvar ugibanja, logične presoje ali življenjskosti, stvar tega, kaj posamezna stranka "po naravi stvari" meni, da obveznost vse zajema. Ne drži, da bi moralo izvršilno sodišče po vsej sili stremeti k temu, da izvršilni naslov izvrši, če le lahko nekako razbere, kakšna je po vsej verjetnosti dolžnikova obveznost. Načelo formalne legalitete je namreč strogo in - formalno. Povedano velja ne glede na to, če je Vrhovno sodišče RS potrdilo ali izdalo izvršilne naslove, ki so se glasili na zakonske zamudne obresti od neobstoječe valute. Sodišče prve stopnje je smelo in moralo opraviti svojo nalogo presoje primernosti izvršilnega naslova, saj na navedeno pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ne gre za sklep presenečenja zgolj iz razloga, ker sodišče prve stopnje (pa tudi ne upnik sam od izdaje izvršilnega naslova dalje) ni že ob dovolitvi izvršbe ugotovilo, da izrek v obrestnem delu ni izvršljiv, ob tem da v ustaljeni sodni praksi ni moč najti nasprotnega materialnopravnega stališča. Zgolj oblikovanje izrekov na določen način še ne pomeni, da so se sodišča opredelila do pravilnosti oblikovanja izrekov na takšen način.

13.Neutemeljeni so očitki sodišču prve stopnje, ki je vsebino obveznosti skušalo zanesljivo razbrati vsaj iz obrazložitve izvršilnega naslova. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1004/11 (11. točka obrazložitve in naslednje), se v praksi razlagi izrekov sodb - tudi in predvsem za namen njihove prisilne uveljavitve - ni (vedno) mogoče izogniti, pri čemer je poglavitna posebnost razlage oblastnih posamičnih pravnih aktov prav to, da je kontekst pravnega razumevanja povezan s <em>konkretnim primerom</em> , ki je predmet pravnega odločanja, in ki je razlago hkrati tudi izzval. Sodišče prve stopnje vsebine izvršilnega naslova, ne da bi opravilo materialnopravno ali dejstveno presojo izvršilnega naslova v obrestnem delu, kljub povedanemu ni moglo opraviti. Višje sodišče 16. točko obrazložitve glede obrestnega dela obveznosti razume na ravno nasproten način kot upnik, saj po njegovi presoji "obresti <em>od dejanskega odvzema</em> do plačila odškodnine" pravzaprav pomenijo obresti od nevaroliziranega zneska odškodnine, tj. ravno od zneska 651.854,78 DIN. Če je temu res tako, so tudi te obresti poplačane, saj so se potemtakem natekle v višini 6.696,37 EUR, dolžnik pa je terjatev (op.: prostovoljno) poplačal v višini dvojne glavnice. Vendar pa tudi v tem delu obrazložitve ni povsem nedvomno in enopomensko jasno, od kakšnega zneska v valuti, kot je veljala v času razlastitve, naj bi dolžnik upniku dolgoval obresti (nenazadnje je to razvidno prav iz nasprotnega upnikovega razumevanja). Ob tem pa pretvorba obrestnega zneska, v kakršnikoli že višini se je lahko natekel po materialnem pravu (višje sodišče meni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so se lahko obresti natekle kvečjemu do dne 1. 1. 2002, kar sicer <em>ne </em> vpliva na njihovo neizvršljivost oziroma možnost prisilne izvršitve, datum 1. 1. 2007 pa je povsem brezpredmeten), v sedaj veljavno valuto, seveda ni problematična, saj je terjatev treba in mogoče izvršiti le v veljavni valuti, kot izhaja iz zakonodaje, ki jo citira upnik.

14.Glede na bistveno pravilno ugotovitev o neizvršljivosti terjatve iz izvršilnega naslova v obrestnem delu je v tem pritožbenem postopku odpadla presoja trditev, ki se nanašajo na pravilnost napotkov in različnih izračunov obresti izvedenke in upnikovih izračunov, na metode izračunov, na zavrnitev upnikovega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja, na zatrjevano nasprotje v razlogih sodišča prve stopnje glede zneska, ki je bil osnova za izračun, in judikaturo ESČP glede odškodnin za razlastitve (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15.Neutemeljeno pritožbo je po pojasnjenem višje sodišče, ki tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep v 1. in tistem delu 2. točke izreka, ki se nanaša na upnika, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16.Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 21, 21/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 35, 38

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.