Jedro

Očitno je, da rešitev, kakršna je vsebovana v izpodbijanih odločbah, posega ne le v človekove pravice nasprotnega udeleženca, marveč tudi v človekove pravice ostalih varovancev oddelka. Vsebina te rešitve namreč je, da se v zavod namešča nasilna, nemirna in lahko razdražljiva oseba, ki je že poskusila zadaviti drugega varovanca. Ker je zavod prenatrpan in kadrovsko podhranjen, ta nima druge možnosti, kakor da takšno osebo namesti v jedilnico z dnevnim prostorom, kjer je vrh tega že nameščena postelja druge varovanke.

Odločitev sodišča ne sme biti takšna, da bi na ustavno nedopusten način posegala v kakšno človekovo pravico. Veljati mora ravno nasprotno: sodniško pravo mora uresničevati človekove pravice.

V obravnavani zadevi izpodbijana rešitev, ki sledi stališčem dosedanje sodne prakse ne samo ne ščiti človekovih pravic, marveč jih resno ogroža. Ta nevzdržnost zato v konkretni zadevi terja odstop od dosedanje sodne prakse in iskanje rešitve za zapolnitev izvedbene pravne praznine v tem delu pravnega reda. Doslej je bilo namreč rečeno, da mora problem prezasedenosti rešiti izvršilna veja oblasti. To sicer še vedno drži, a ker tega doslej še ni storila, se mora sodna veja oblasti (vsaj v primeru, kakršen je obravnavani) na to ustrezno odzvati.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa nižjih sodišč se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Do odločitve sodišča prve stopnje, a največ za 6 (šest) mesecev, se nasprotni udeleženec sprejme v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom in sicer na Oddelek za psihiatrijo UKC Maribor, Ob železnici 30, Maribor.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dejansko stanje v konkretni zadevi in dosedanji potek postopka**

1. Nasprotni udeleženec je oseba s kronično shizofrensko psihozo (nediferencirana shizofrenija). Od leta 2011 je večino časa preživel v različnih psihiatričnih bolnicah in v socialnovarstvenem zavodu (SVZ) Hrastovec. Tam je storil kaznivo dejanje, ko je poskušal zadaviti enega od sostanovalcev, zaradi česar mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega zdravljenja in varovanja v zdravstvenem zavodu. Od 28. 2. 2014 do 8. 8. 2018 je bil zato nameščen v Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor. Po tem je bil voden v okviru nadzorovane obravnave in pod ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Takšna obravnava se je izkazala za neustrezno. Nasprotni udeleženec ni sodeloval in je bil v tem času večkrat hospitaliziran na oddelku za psihiatrijo. UKC Maribor je zato predlagal njegov sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve.

2. Nasprotni udeleženec je (po enotnem mnenju UKC Maribor, v postopku postavljenega izvedenca in sodišča) nestabilna in nasilna oseba, ki ni sposobna za samostojno življenje. Akutno zdravljenje je pri njem zaključeno, zato nadaljnja bolnišnična oskrba ni potrebna oziroma smiselna (prva alineja prvega odstavka 74. člena ZDZdr). Potrebna pa sta stalna oskrba in varstvo. Pogoji za njegov sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve so nesporno izpolnjeni. Problem je, da je socialnovarstveni zavod, v katerega je bil nameščen, prezaseden. Nasprotnega udeleženca so zato, skupaj s še eno osebo nasprotnega spola, namestili v skupno (video-nadzorovano) jedilnico in dnevni prostor, ki je sedaj bistveno zmanjšan. Zato, ter zaradi številčno omejenega kadra, je onemogočena ustrezna zdravstvena oskrba vseh varovancev. S tem je (poleg kršitve ustavnih pravic nasprotnega udeleženca) nedvomno poseženo tudi v ustavne pravice vseh oseb, ki so v varovanem oddelku doma Lukavci že nameščene.

3. Sodišče prve stopnje je kljub temu sklenilo, naj se nasprotnega udeleženca brez privolitve sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda Doma Lukavci, za čas 1 (enega) leta (I. točka izreka). Domu Lukavci je naložilo, naj nasprotnega udeleženca v roku 3 dni pozove, da se zglasi v socialno varstvenem zavodu (II. točka izreka). Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun (III. točka izreka).

4. Višje sodišče je pritožbo Doma Lukavci zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

5. Na predlog Doma Lukavci je nato Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 86/2019 dopustilo revizijo glede v vprašanja **_ali je namestitev dodatnih oseb, v že tako prezasedene socialnovarstvene zavode (ob upoštevanju dejstva, da je takšno postopanje v razmerju do nameščene osebe ustavno sprejemljivo), sprejemljiva z vidika posega v ustavne pravice drugih uporabnikov varovanega oddelka istega zavoda._** **Povzetek relevantnih revizijskih navedb**

6. Skladno s tem je Dom Lukavci pravočasno vložil dopuščeno revizijo.

7. V njej navaja, da nameščanje dodatnih oseb v prezasedene varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov, z vidika vpliva na pravice v te oddelke že nameščenih uporabnikov, ni sprejemljivo. V trenutku, ko socialnovarstveni zavodi zaradi prezasedenosti ne morejo več zagotavljati storitev v za to predvidenih in primernih prostorih, naj bi namreč prišlo do kršenja ustavno in zakonsko zagotovljenih pravic vseh uporabnikov (predvsem poudarja pravici do varnosti in do zasebnosti), do kršitve pravilnikov, ki določajo kakšni prostori morajo biti uporabnikom zagotovljeni, kot tudi do kršitve dogovorov, ki jih revident z njimi sklepa.

8. V konkretnem primeru naj bi nižji sodišči revidentu naložili sprejem nasprotnega udeleženca, čeprav sta vedeli, da je njegov varovani oddelek prezaseden. Prav tako naj bi vedeli, da zato nasprotnega udeleženca ne bo mogoče namestiti nikamor drugam kot v jedilnico z dnevnim prostorom, v kateri je tedaj ena oseba že bila nameščena. S tem naj bi bila jedilnica z dnevnim prostorom tako zmanjšana, da komaj omogoča gibanje in je torej njena uporaba praktično onemogočena. Gre pa za prostor, v katerem potekajo vsi dnevni obroki kakor tudi vse prostočasne aktivnosti vseh uporabnikov varovanega oddelka ter skupne obravnave, ki uporabnikom omogočajo sproščanje napetosti in obvladovanje izbruhov patologije. Namestitev nasprotnega udeleženca naj tako ne bi poslabšala samo bivalnih prostorov in varnosti že nameščenih uporabnikov, ampak naj bi ustvarila tudi slabše pogoje za izvajanje programov za zagotavljanje njihovega stabilnega duševnega zdravja. Omejitev prostora naj bi že pripeljala do pogostejših izbruhov (fizične in verbalne) agresije nekaterih uporabnikov.

9. Navaja še, da oseba, ki je že storila nasilno kaznivo dejanje (poskusila je zadaviti drugega varovanca), ki ima še vedno hude težave v duševnem zdravju in pri kateri zdravljenje ni uspešno, ne spada v varovani oddelek nobenega socialnovarstvenega zavoda. Ti namreč nimajo kadra, ki bi bil usposobljen za ravnanje s takšnimi osebami (predvsem nimajo varnostnikov in 24-ur na dan zaposlenih zdravnikov). Poudarja, da sicer ne nasprotuje zaključku, da nasprotni udeleženec potrebuje socialnovarstvene storitve, a je obenem prepričan, da mu takšnih storitev, brez ogrožanja že nameščenih uporabnikov varovanega oddelka, ne more zagotoviti.

10. Nasprotni udeleženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

11. Revizija je utemeljena.

**O problemu nameščanja oseb v varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov**

12. Nameščanje oseb v varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov brez privolitve ureja Zakon o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Ta v drugem odstavku 48. člena najprej določa: „Če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 75. člena tega zakona za sprejem v varovani oddelek brez privolitve, s sklepom odloči, da se osebo sprejme v varovani oddelek.“ Zakonodajalec v nadaljevanju sodišče pooblašča in zavezuje, da v sklepu določi tudi (konkreten) socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme.

13. V Sloveniji so 4 socialnovarstveni zavodi z verificiranimi varovanimi oddelki za osebe z več motnjami (težave v duševnem razvoju in dolgotrajne težave v duševnem zdravju). To so: SVZ Hrastovec, SVZ Lukavci, Dom Nine Pokorn in Dom na Krasu.

14. V konkretnem primeru namestitev nasprotnega udeleženca v SVZ Hrastovec ne bi bila primerna (med drugim je skušal tam zadaviti enega izmed varovancev). Ostale 3 zavode je sodišče pozvalo, naj se opredelijo do njegovega sprejema. Vsi so odgovorili, da so prezasedeni. Sodišče prve stopnje je bilo kljub temu dolžno izbrati enega izmed njih. Sprejem nasprotnega udeleženca je tako naložilo Domu Lukavci in odločitev utemeljilo z argumentom, da je stopnja prezasedenosti v tem zavodu najmanjša (po podatkih, ki so jih posredovali sami zavodi, sta bila Dom Nine Pokorn in Dom na Krasu zasedena 133%, Dom Lukavci pa „le“ 125%).

15. Dejstvo torej je, da so vsi SVZ, ki bi bili sicer (najbolj) primerni za sprejem oseb, ki zaradi duševnih motenj potrebujejo stalno oskrbo in varstvo, prezasedeni. Ne glede na to, katerega od njih bo sodišče izbralo, bo takšno osebo namestilo v okolje, kjer zanjo ne bo (ustreznega) prostora, premajhne pa bodo tudi kadrovske kapacitete za oskrbo.

16. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) je v odgovoru na številne pozive (Vrhovnega sodišča, Varuha človekovih pravic in drugih) za rešitev problema nameščanja oseb, ki potrebujejo varstvo v varovanih oddelkih SVZ,1 navedlo, da morajo (do leta 2021, ko se izteče rok za verifikacijo varovanih oddelkov) _vsi zavodi, ki v svoje varovane oddelke sprejemajo osebe proti njihovi volji in jim preprečujejo svobodno gibanje izven oddelka, ne glede na to ali so verificirani ali ne, ravnati po ZDZdr_ - torej na podlagi sklepa sodišča sprejeti napoteno osebo. Iz odgovora je razbrati, da ministrstvo predlaga, naj sodišča osebe, pri katerih so izpolnjeni pogoji za varstvo v socialnovarstvenem zavodu brez privolitve, nameščajo v zavode, ki sicer niso vodeni kot posebni socialnovarstveni zavodi - namesti naj jih torej v katerikoli socialnovarstveni zavod, ki ima varovani oddelek.2 **O dolžnosti sodišča, da preprečuje ustavnopravno nedopustne posege v človekove pravice**

17. Sodišče, Vrhovno sodišče pa še posebej, je prvo poklicano, da skrbi za varstvo človekovih pravic. Odločitev sodišča ne sme biti takšna, da bi na ustavno nedopusten način posegala v kakšno človekovo pravico. Veljati mora ravno nasprotno: sodniško pravo mora uresničevati človekove pravice. Ustavno podlago za prožno ustvarjanje sodniškega prava nudi načelo demokracije (1. člen Ustave)3 in sicer tiste njegove prvine, ki tvorijo vsebinsko (ustavno) demokracijo. Njen temeljni steber je skrb za človekove pravice.4 Ker gre tu v prvi vrsti za pravno (in ne za politično) vprašanje, skrb zanje »ne sme biti pridržana le zakonodajni in izvršilni veji oblasti, v katerih se po naravi stvari zrcali stališče večine«,5 marveč v demokraciji prav zato narašča vloga sodne veje oblasti.6 Ena izmed osrednjih vlog sodnika je skrb za ustavnost in vsebinsko demokracijo.7 **O ustavnopravno nedopustnem posegu v človekove pravice v konkretnem primeru**

18. V obravnavani zadevi izpodbijana rešitev, ki sledi stališčem dosedanje sodne prakse8 ne samo ne ščiti teh vrednot, marveč jih resno ogroža. Ta nevzdržnost zato v konkretni zadevi terja odstop od dosedanje sodne prakse in iskanje rešitve za zapolnitev izvedbene pravne praznine v tem delu pravnega reda. Doslej je bilo namreč rečeno, da mora problem prezasedenosti rešiti izvršilna veja oblasti. To sicer še vedno drži, a ker tega doslej9 še ni storila, se mora sodna veja oblasti (vsaj v primeru, kakršen je obravnavani) na to ustrezno odzvati. Revident utemeljeno opozarja na nevarnost, ki jo nasprotni udeleženec predstavlja za ostale varovance. Čim je tako, je treba v tehtanje kolidirajočih ustavnih pravic nujno vključiti tudi položaj slednjih. Načelo delitve oblasti (3. člen Ustave) je pri rešitvi sicer treba upoštevati, a nikakor na račun kršitve človekovih pravic. Načelo delitve oblasti ima, kot vsako pravno načelo in pravno pravilo, svoj namen. Šele ta (so)opredeljuje njegovo resnično vsebino in nič drugače ni niti v primeru načela delitve oblasti. „Bistvo načela delitve oblasti je, kakor je reklo že US (U-I-158/94 z dne 9.3.1995, Ur- list 18/95 in OdlUs IV, 20) v njegovi temeljni funkciji varovanja človekove svobode in dostojanstva v razmerju do države.“10

19. Ali še bolj neposredno: „Spoštovanje 3. člena je dolžnost pozitivnega in negativnega statusa. Njegovi zavezanci so se dolžni vzdržati ne samo protiustavnih posegov v načelo delitve oblasti, temveč se za njegovo spoštovanje zahteva tudi aktivno ravnanje.“11 V nadaljevanju se avtor sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-114/95, iz katere izhaja, da je tudi opustitev dejavnosti, ki jih je posamezna veja oblasti dolžna opraviti iz svojega delokroga, v nasprotju z načelom delitve oblasti in torej protiustavna.

20. Iz povedanega izhaja, da bi bila zavrnitev revizije, ki bi se sklicevala na načelo delitve oblasti v smislu izogibanja varstva najbolj temeljnih človekovih pravic, v nasprotju s teleološkim bistvom tega načela.

21. Očitno je, da rešitev, kakršna je vsebovana v izpodbijanih odločbah, posega ne le v človekove pravice nasprotnega udeleženca, marveč tudi v človekove pravice ostalih varovancev oddelka. Vsebina te rešitve namreč je, da se v zavod namešča nasilna, nemirna in lahko razdražljiva oseba, ki je že poskusila zadaviti drugega varovanca. Ker je zavod prenatrpan in kadrovsko podhranjen, ta nima druge možnosti, kakor da takšno osebo namesti v jedilnico z dnevnim prostorom, kjer je vrh tega že nameščena postelja druge varovanke.

22. S tem, ko se v zavod na neustrezen način (v prostore, ki so namenjene skupnemu bivanju in gibanju) namešča agresivne in neobvladane osebe, je poseg v človekove pravice izrazito agresiven. Tako je tudi v obravnavani zadevi poseg agresiven in nedopusten, saj posega v samo izhodišče, t.j. v človekovo dostojanstvo (2112. in 3413. člen Ustave) ter ogroža celo vrednoto nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen Ustave). Z namestitvijo novih uporabnikov v prezasedene in kadrovsko podhranjene zavode so poleg že zgoraj navedenih pravic, ki so v sistemu človekovih pravic izvornega pomena, kršene ali ogrožene še pravice drugih uporabnikov: do zdravstvenega varstva (ker jim ob prezasedenosti domov ni mogoče zagotavljati ustrezne zdravstvene oskrbe), do duševne in telesne celovitosti (v zavode se nameščajo agresivne in neobvladane osebe, ki jih zmoti vsaka malenkost, kar je ob prezasedenosti doma – z nameščanjem duševno bolnih varovancev po skupnih prostorih, hodnikih - še težje obvladljivo), prekomerno je okrnjena njihova svoboda gibanja (saj so skupni prostori tako natrpani, da je gibanje v njih komaj mogoče). Gre torej tudi za nezakonito izvrševanje ZDZdr (prim. prvi in drugi odstavek 12. člena zakona).

23. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je zato jasen: namestitev dodatnih oseb v že tako prezasedene socialnovarstvene zavode ni sprejemljiva z vidika posega v ustavne pravice drugih uporabnikov varovanega oddelka istega zavoda.

**Odločitev Vrhovnega sodišča o revizijskem predlogu**

24. Ker nižji sodišči ustavnopravnega vidika drugih uporabnikov varovanega oddelka istega zavoda nista upoštevali ter odločitev ustavnopravno nista vrednotili tudi v tej luči, ju je zaradi varstva ustavnih pravic treba razveljaviti (drugi odstavek 380. člena ZPP). Neupoštevanje ustavnih pravic drugih uporabnikov, ki so v revidentovi oskrbi, ustreza revizijskemu razlogu zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katerega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

**Izhodišča za nadaljnji postopek**

25. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločitev o izbiri ukrepa po ZDZdr in določitvi konkretne ustanove pretehtati v luči vseh kolidirajočih ustavnih vrednot, torej tudi sklopa ustavnih pravic drugih uporabnikov varovanega oddelka. Katera možnost bo pri končni izbiri najboljša (ali pa najmanj slaba), Vrhovno sodišče zaenkrat ne more soditi, saj je to lahko le predmet celovite prvostopenjske presoje, ki _a priori_ ne izključuje nobene izmed institucionalnih možnosti.

26. Jasno je le nekaj: osebi, ki potrebuje stalni nadzor in varstvo, je to treba zagotoviti. Vprašanje pa je, kako je to (ob pomanjkanju mest v vseh socialnovarstvenih zavodih) mogoče doseči na ustavno sprejemljiv način - torej s čim manjšimi posegi v človekove pravice vseh (potencialno) prizadetih oseb.

27. Upoštevati je treba tudi to, da so, če se osebe, ki izpolnjuje pogoje za nastanitev, ne namesti v noben zavod, kršene ustavne pravice tistih, ki z njo prihajajo v stik v zunanjem svetu (njenih staršev, otrok, partnerjev in drugih s katerimi se srečuje). Osebe se v varovani oddelek nameščajo ravno zato, ker v zunanjem okolju ne morejo uspešno funkcionirati - ne prihajajo na terapije in ne jemljejo zdravil, kar pripelje do tega, da se njihovo stanje še poslabša, nevarnost pa povečuje. Obenem tudi pooblaščenec samega nasprotnega udeleženca v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja na načelo enakosti pri zagotavljanju socialnovarstvenih in zdravstvenih storitev.

28. Skladno z 2. členom ZDZdr je socialno varstveni zavod splošni ali posebni javni socialno varstveni zavod ali koncesionar, ki opravlja storitve v okviru mreže javne službe in je namenjen varstvu, bivanju in življenju oseb, katerih akutno bolnišnično zdravljenje, povezano z duševno motnjo, je zaključeno oziroma zanje bolnišnično zdravljenje ni potrebno. Varovani oddelek je oddelek v socialno varstvenem zavodu,14 kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji. Smiselno enaka je definicija varovanega oddelka v Pravilniku o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije (krajše Pravilnik o verifikaciji). Da bi torej varstvo odraslih oseb z motnjami v duševnem zdravju lahko izvajali le posebni socialno varstveni zavodi (v katerih so varovani oddelki namenjeni prav takšnim osebam), zakon izrecno ne določa. 29. Po podatkih MDDSZ imajo tako, poleg prej naštetih „specializiranih“ zavodov, danes verificirane in neverificirane varovane oddelke tudi številni drugi zavodi, predvsem domovi za starejše (12 je verificiranih, 16 v postopku verifikacije, 4 pa ne izpolnjujejo pogojev za verifikacijo po Pravilnik o verifikaciji - glej preglednico zasedenosti za marec 201915).

30. Namestitev oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju v varovane oddelke drugih zavodov - predvsem domov za starejše, je16 na prvi pogled vprašljiva rešitev.17 Po drugi strani pa noben od pravilnikov ne določa, da bi varovani oddelki za osebe z motnjami v duševnem stanju, v primerjavi z ostalimi varovanimi oddelki, morali imeti kakšne drugačne prostore ali posebej usposobljene kadre. Možnosti takšne namestitve tako ne gre a priori izključiti.

31. Druga možnost je, da sodišče nasprotnega udeleženca, namesto v socialnovarstveni zavod, namesti (nazaj) v psihiatrično bolnišnico. Pogoji za namestitev oseb v eno ali drugo ustanovo so praktično enaki (primerjaj 39. in 74. člen ZDZdr - dodaten pogoj za namestitev v SVZ je, da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno). In čeprav ukrep prisilnega zdravljenja v psihiatrični bolnišnici načeloma pomeni hujši poseg v človekove pravice kot ukrep prisilnega sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, v okoliščinah konkretnega primera18 ni tako. Vrhovno sodišče se zaveda, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb, po tem, ko se njihovo zdravljenje zaključi (temu so namenjeni socialnovarstveni zavodi). Nameščanje oseb, ki zdravljenja ne potrebujejo, v bolnišnice, bi tako lahko pripeljalo do njihovega prekomernega obremenjevanja.

32. Nobena od zgornjih rešitev torej ni idealna, obe pa predstavljata alternativo rešitvi, ki sta jo v konkretnem primeru predhodno sprejeli nižji sodišči. Ker je ta nesprejemljiva, bo moralo o tem, kateri ukrep je najprimernejši, v luči ustavnopravnega vrednotenja vseh kolidirajočih vrednot, odločiti sodišči prve stopnje. Pri tem si bo lahko pomagalo s pozivom izvršilni veji oblasti (ministrstvu), naj navede dejanske možnosti za rešitev. Obravnavana zadeva je namreč nepravdni postopek, kjer je položaj udeležencev manj formaliziran kot npr. v pravdnem postopku. V postopek je zato mogoče pritegniti vse osebe (subjekte), ki sodišču lahko dajo za odločitev potrebne (koristne) podatke.19 **Odločitev o začasnem sprejemu nasprotnega udeleženca pri predlagatelju postopka**

33. Z izpodbijanim sklepom je bilo pravnomočno presojeno, da nasprotni udeleženec izpolnjuje pogoje za neprostovoljno varstvo (t.j. pridržanje) pod posebnim nadzorom (prvi odstavek 39. člena ZDZdr). Te presoje v tem revizijskem postopku ne izpodbija nihče. Izpolnjeni so torej zakonski pogoji za poseg v prostost nasprotnega udeleženca, o katerih je v predvidenem postopku pravnomočno presodilo sodišče. 34. V takšnem položaju bi bilo zato materialnopravno napačno ter z vidika varstva ustavno zavarovanih dobrin iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr (svojega življenja in življenja drugih) ogrožujoče, če bi bil ob razveljavitvi sklepov nižjih sodišč nasprotni udeleženec izpuščen na prostost. Razlogi za razveljavitev se namreč prav v ničemer ne dotikajo pravnomočno presojenih pogojev za neprostovoljen sprejem nasprotnega udeleženca v zavod pod posebnim nadzorom in jih tudi v ničemer ne omajajo. Nanašajo se izključno na v izhodišču tehnično, v dejanskosti pa resno ustavnopravno vprašanje določitve konkretnega socialnovarstvenega zavoda po drugem odstavku 48. člena ZDZdr.

35. Vrhovno sodišče se je zato znašlo v položaju, ko mora udejanjiti dvoje na videz izključujočih se rešitev: ukiniti ustavnopravno nevzdržen položaj, ki ga prinaša rešitev v izpodbijanih sklepih (nastanitev v jedilnici revidenta), a hkrati ohraniti varstvo ustavnih dobrin iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr na način, da je nasprotni udeleženec pod posebnim nadzorom, ne pa na prostosti.

36. Takšna procesna rešitev v ZDZdr izrecno ni predvidena. To pa ne pomeni, da do nje ni mogoče priti z ustavno vzdržno in hkrati ustavno nujno razlago. Če ima Vrhovno sodišče procesno pooblastilo, da z zavrnitvijo revizije ohrani prisilno pridržanje nasprotnega udeleženca v neustreznih razmerah, potem mora imeti pooblastilo tudi za to, da ohrani v veljavi zgolj tisto prvino odločitve, ki se nanaša na utemeljen odvzem prostosti, hkrati pa odredi njegovo začasno namestitev drugje, v razmerah, ki v večji meri varujejo človekovo dostojanstvo in varnost drugih.20

37. Zato je Vrhovno sodišče določilo začasen način izvršitve21 tako, da se nasprotnega udeleženca vrne v najbolj podoben položaj, kot je bil pred izdajo izpodbijanih sklepov. To pa je, da se ga (tokrat brez privolitve, a s podlago, ki jo nudi obravnavan postopek) namesti tja, kjer je bil pred tem - to je k predlagatelju tega postopka: na Oddelek za psihiatrijo UKC Maribor. Res je, da je akutno bolnišnično zdravljenje končano, a vendar bodo s tem začasno zavarovane dobrine, ki naj jih ščiti 39. člen ZDZdr.

**O stroških postopka**

38. Odločitev o revizijskih stroških je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

39. Vrhovno sodišče je odločalo senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Gre za dopis št. 1225-102/2014, z dne 3. 4. 2019, zadeva: **Problematika namestitev na varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov**, naslovljen na predsednika Vrhovnega sodišča, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za zdravje in Varuha človekovih pravic. 2 Ne glede na to, ali je takšen oddelek sicer namenjen osebam s težavami v duševnem zdravju, osebam z več motnjami (težave v duševnem razvoju in dolgotrajne težave v duševnem zdravju) ali osebam, ki zaradi posledic upada kognitivnih funkcij potrebujejo delno ali popolno pomoč in nadzor (delitev varovanih oddelkov po 3. členu Pravilnika o verifikaciji). 3 Prim. Barak, A judge on judging: The Role of a Supreme Court in Democracy, Harvard Law Review, 16 (2002), s. 19-162. 4 „Take human rights out of democracy and democracy loses its soul.“ (Barak, str. 42). 5 Barak, nav. delo, str. 21. 6 Ibidem. 7 Barak, nav. delo, str. 36. 8 Gre za odločbe II Ips 351/2013, II Ips 149/2016, II Ips 43/2015, II Ips 114/2016, II Ips 287/2017, II Ips 155/2016, II Ips 205/2016 in II Ips 31/2018.Rdeča nit navedenih odločb je presojanje, kako je z namestitvijo dodatnih oseb v že tako prenapolnjene varovane oddelke SVZ, poseženo v človekove pravice teh oseb in ali je takšen poseg ustavno sprejemljiv - ali je torej za takšno osebo bolje, da se namesti v prezaseden oddelek, ali da se ji stalno varstvo in nadzor v varovanem oddelku zavoda sploh ne zagotovi (kar je videlo kot edini dve možnosti, ki jih sodišče ima). V položaju, ko taki osebi ustreznega varstva (očitno) ni mogoče zagotoviti, je Vrhovno sodišče presodilo, da je neustrezno varstvo vseeno boljše kot nič. Z vidika te osebe je bila v dosedanjih primerih torej namestitev v prezaseden oddelek po presoji Vrhovnega sodišča (ustavno) sprejemljiva oziroma je Vrhovno sodišče izmed danih možnosti, to rešitev prepoznalo kot najmanj slabo. Je pa Vrhovno sodišče tako v povzetih odločbah kot izven njih (z različnimi dopisi in pobudami), vse od leta 2013, opozarjalo na neustreznost opisanega dejanskega položaja in pozivalo pristojne organe (izvršilne veje oblasti) k njeni ureditvi. 9 Kljub večkratnim pozivom in kljub „Posebnemu poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije o kršitvah človekovih pravic oseb z duševno motnjo pri njihovem neprostovoljnem nastanjevanju in obravnavi v varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov“ (ur. I. Šelih, L. Kalčina), Varuh človekovih pravic, Ljubljana 2017. 10 Povzeto po Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev A (ur. L. Šturm), Fakulteta za evropske in državne študije 2011, str. 63. 11 M. Avbelj v: Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019 (ur. M. Avbelj), 1. del, str. 63. 12 Navedena določba na ustavni ravni zapoveduje varstvo človekove osebnosti in dostojanstva ter prepoveduje vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena. 13 Ta določba pa zagotavlja pravico vsakogar do osebnega dostojanstva in varnosti. 14 Kateremkoli - splošnem ali posebnem. 15 Dostopna na spletni strani: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/dusevno_zdravje/varovani_oddelki/ 16 Tudi, če ob stran postavimo dejstvo, da so bili (po podatkih ministrstva v omenjeni tabeli) v mesecu marcu prezasedeni ali polno zasedeni varovani oddelki v vseh teh zavodih. 17 Skladno s Pravilnikom o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev so ti zavodi namenjeni opravljanju storitev za osebe, starejše od 65 let in za osebe s težjo ali težko obliko gibalne ali senzorne oviranosti, ki niso sposobne samostojnega življenja, ne pa zagotavljanju varstva oseb z motnjami v duševnem zdravju - 8. člen Pravilnika. Glej tudi sklep II Ips 287/2017 z dne 19. 10. 2017. 18 Ko bi nasprotni udeleženec v socialnovarstvenem zavodu moral bivati v jedilnici. 19 Glej prvi odstavek 28. člena ZNP-1 (enako prvi odstavek 26. člena ZNP). Podobno tudi prvi odstavek 46. člena ZDZdr. 20 To pravno sklepanje je analogno sklepanju, ki utemeljuje (opravičuje) obstoj interpretativnih odločb Ustavnega sodišča. Gre za sklepanje iz večjega na manjše. Prim. S. Nerad, Interpretativne odločbe Ustavnega sodišča, Uradni list RS, Ljubljana 2007, str. 110, 111. 21 Iz enakih razlogov kot Ustavno sodišče izda sklep o načinu izvršitve po tretjem odstavku 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču. Glej tudi: J. Sovdat, Zavezujoča narava odločb Ustavnega sodišča, Podjetje in delo 6-7/2015, str. 1384, 1385, kjer se zoperstavlja očitkom o sodniškem aktivizmu, kadar je treba določiti način izvršitve.