Jedro

V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen.

Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 „in ostane vključen v obvezno zavarovanje“. Glede na pomen besede „ostati“ (ne prenehati biti) po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 6. 2019 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 13. 5. 2020, in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje, se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi stroške postopka.“

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 3. 2019 in št. ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 5. 2020, in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati in odmeriti pravico do 20 % starostne pokojnine v znesku 352,28 EUR za obdobje od 1. 1. 2016 do 28. 2. 2019 ter izplačati zneske v skladu s tako določeno in odmerjeno pravico (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da se odločbi tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 6. 2019 in št. ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 5. 2020 odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno določanje, ter da je tožena stranka dolžna izdati novo upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodne odločbe (III. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka, in da bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Zoper I. in II. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, tožbenemu zahtevku pa ugodi, oziroma podredno, da se izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se z datumom priznanja pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine. V maju 2015 je pri toženi stranki poizvedoval o pravicah iz obveznega zavarovanja. S strani referentov tožene stranke je bil obveščen, da je zanj najugodneje, da pravico do 20 % starostne pokojnine uveljavlja le v letu 2015, se nato za en dan upokoji in nato ponovno zaposli. Razlog za neizplačevanje 20 % starostne pokojnine v vtoževanem obdobju predstavlja enodnevna upokojitev v letu 2015, izvršena v skladu z navodili tožene stranke. Dne 1. 1. 2016 se je ponovno zaposlil. Sodišče bi moralo drugi odstavek 39. a člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), razlagati tako, da zavarovancem reaktivirancem, ki so pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine predhodno uveljavljali že na podlagi 38. člena ZPIZ-2, vloge ni potrebno ponovno vlagati. Pravico do 20 % starostne pokojnine ima tudi od 1. 1. 2016 dalje na podlagi vloge iz leta 2015. Vloge po svoji reaktivaciji ni vložil, ker ga tožena stranka o možnosti pridobitve pravice do 20 % starostne pokojnine ni obvestila. Tožena stranka ga je bila dolžna obveščati na podlagi 140. člena ZPIZ-2 in 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Odločba z dne 16. 12. 2015 o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine je bila izdana po sprejemu ZPIZ-2B, ko je tožena stranka že morala vedeti, da bo tožnik zaradi ustavitve izplačevanja starostne pokojnine 1. 1. 2016 (ob uveljavitvi ZPIZ-2B), pridobil pravico do izplačevanja 20 % starostne pokojnine, a ga o tem ni obvestila. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma podredno, da se pritožbi ugodi, razveljavi sodbo in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožniku je bila pravica do starostne pokojnine priznana od 31. 12. 2015 dalje. Do dneva uveljavitve pravice do pokojnine je dopolnil 59 let in 4 mesece starosti ter 40 let, 4 mesece in 4 dni pokojninske dobe, ki je v celoti pokojninska doba brez dokupa.

Tožnik je od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2019 ponovno sklenil delovno razmerje za 40 ur tedensko, v trajanju 3 let in 5 mesecev. Od 1. 6. 2019 dalje se mu izplačuje starostna pokojnina. V zavarovanju, po izpolnitvi pogojev iz 27. člena ZPIZ-2, je ostal vključen 4 mesece in 4 dni. Po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 je zato upravičen do ugodnejšega vrednotenja za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa v višini 1 %. Ker je z dnem 31. 12. 2015 uveljavil pravico do starostne pokojnine in se 1. 1. 2016 ponovno zaposlil, pokojninske dobe od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2019, ni mogoče ugodneje vrednotiti po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2. Ta določa, da je pogoj za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe brez dokupa, da je zavarovanec ostal vključen v obvezno zavarovanje. Neustrezno je sklicevanje sodišča na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 332/2017 z dne 2. 10. 2018. Ker odločitev sodišča ni pravilna, tožena stranka tožniku po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) ni dolžna povrniti stroškov postopka.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali navedbe iz pritožb, ter v zvezi s tem predlagali zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vsebovane v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani s pritožbo tožnika (v zvezi s pravico do izplačevanja 20 % starostne pokojnine) uveljavljeni razlogi. Po pritožbi tožene stranke pa je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odmero starostne pokojnine, ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, materialnopravno napačna. Pri tem ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih očita tožnik.

**K pritožbi tožnika:**

8. Predmet sodne presoje je dokončna odločba št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 5. 2020, v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 3. 2019, s katero je tožena stranka tožniku priznala pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 28. 2. 2019 dalje.

9. Takšno odločitev tožene stranke je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito ter tožbeni zahtevek na odpravo odločbo in priznanje 20 % starostne pokojnine od 1. 1. 2016 do 27. 2. 2019, zavrnilo. Kot odločilno je upoštevalo, da tožnik pred 27. 2. 2019 ni vložil zahteve za izplačilo 20 % starostne pokojnine, zato do izplačila pred tem datumom ni upravičen. Po prepričanju pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru zaključek sodišča prve stopnje pravilen.

10. Po določbi 39. a člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ‑2), veljavni od 1. 1. 2016, se zavarovancu, _ki je obvezno vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine_ po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. decembra 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. členom tega zakona, _če se za to odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve_ mesečno _izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine,_ do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom (prvi odstavek). Izplačilo dela pokojnine _lahko uveljavi tudi uživalec starostne ali predčasne pokojnine,_ uveljavljene po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, _ki se je ali se bo obvezno vključil v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas._ Del pokojnine se izplačuje v višini 20 % že uveljavljene pokojnine, _od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve,_ vendar največ od vključitve v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom, do prenehanja zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom (drugi odstavek).3

11. Iz listin v spisu je razvidno, da je bila tožniku z odločbo z dne 29. 9. 2015 priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine v znesku 352,28 EUR na mesec od 3. 9. 2015 dalje. Z odločbo z dne 2. 12. 2015 se je tožniku z dnem 30. 12. 2015 ustavilo izplačevanje 20 % starostne pokojnine, priznane z odločbo z dne 29. 9. 2015. Tožnik se je z dnem 31. 12. 2015 upokojil in s 1. 1. 2016 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Dne 27. 2. 2019 je vložil zahtevo za izplačilo 20 % starostne pokojnine.

12. Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ni z ZPIZ-2 določeno drugače. Določba 178. člena ZPIZ-2 določa, da se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca; da je postopek uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice in da se zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje ali varstvo pravic poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda.4 V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen.

13. Tožnik se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje, da je ravnal po navodilih zaposlenih pri toženi stranki, saj mu, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nepravilnega ravnanja tožene stranke niti ni uspelo dokazati.

14. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi bil tožnik upravičen do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 1. 2016 dalje na podlagi vloge vložene v letu 2015. Izplačevanje 20 % starostne pokojnine, priznane z odločbo z dne 29. 9. 2015, je tožena stranka z odločbo z dne 2. 12. 2015, ki je pravnomočna, ustavila. S tem je tudi odpadla pravna podlaga za izplačevanje 20 % starostne pokojnine. Tako upravni organi kot sodišča pa so na pravnomočne upravne odločbe (kot je to odločba z dne 2. 12. 2015) vezani (147. člen Zakona o splošnem upravnem postopku5 - ZUP in 13. člen ZPP).

15. Po določbi šestega odstavka 140. člena ZPIZ-2 in petega odstavka 39. a člena ZPIZ 2, na kateri se v pritožbi sklicuje tožnik, je tožena stranka zavezana, da zavarovancem, ki so v koledarskem letu dopolnili 58 let starosti, po uradni dolžnosti posreduje informacijo o pričakovani višini predčasne oziroma starostne pokojnine, ter o možnosti uveljavitve izplačevanja 20 % predčasne ali starostne pokojnine. Gre zgolj za informacijo o pokojnini, ki jo prejme zavarovanec v letu, ko je star 58 let. Tožnik je starost 58 let dopolnil v letu 2014. Tožena stranka tožnika, po 1. 1. 2016, ko je prišlo do spremembe pokojninske zakonodaje (ZPIZ-2B)6 in v letu, ko je bil tožnik že star 60 let, ni bila dolžna informirati o možnosti (ponovnega) uveljavljanja 20 % starostne pokojnine po petem odstavku 39. a člena ZPIZ-2. Določbi 140. in 39. a člena ZPIZ-2 pa tožene stranke niti ne zavezujeta, da o spremembi predpisov, obvešča vsakega zavarovanca posebej. Niti je k temu ne zavezuje določba 7. člena ZUP, kot zmotno meni pritožnik.

16. Ker sta odločbi z dne 13. 5. 2020 in 6. 3. 2019, pravilni in zakoniti, je sodišče v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)7, tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb, ter priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine od 1. 1. 2016 do 28. 2. 2019, pravilno zavrnilo.

17. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**K pritožbi tožene stranke:**

18. Predmet sodne presoje je tudi dokončna odločba št. ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 5. 2020 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 6. 2019. Tožena stranka je odločila, da se tožniku od 1. 6. 2019 ponovno izplačuje starostna pokojnina v znesku 2.150,61 EUR na mesec. Iz obrazložitve citiranih odločb izhaja, da je starostna pokojnina odmerjena od izračunane pokojninske osnove oz. najvišje pokojninske osnove v višini 62,63 % z upoštevanjem še zavarovalne dobe dopolnjene v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2019 v skupnem trajanju 43 let, 9 mesecev in 4 dni. Pri tem zavarovalna doba dopolnjena v ponovnem zavarovanju, v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2019, ni bila ugodneje vrednotena, kar je v konkretnem primeru sporno.

19. Po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 (veljavni 1. 1. 2016) se zavarovancu, _ki izpolni pogoje_ iz četrtega ali petega odstavka 27. člena tega zakona _in ostane vključen v obvezno zavarovanje,_ vsako nadaljnje leto dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa, dopolnjene v obveznem zavarovanju po uveljavitvi tega zakona, vendar največ do treh zaporednih let zavarovanj, vrednoti na način, da se trije meseci pokojninske dobe brez dokupa vrednotijo v višini 1 %.

20. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila tožniku z odločbo tožene stranke z dne 2. 12. 2015, od 31. 12. 2015 dalje priznana pravica do starostne pokojnine. Do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine dne 31. 12. 2015, je tožnik dopolnil 59 let in 4 mesece starosti in 40 let, 4 mesece in 4 dni pokojninske dobe, v celoti brez dokupa. Tako je tožnik do 30. 12. 2015, ko je prekinil zavarovanje zaradi upokojitve po izpolnitvi pogojev iz 27. člena ZPIZ-2, ostal v zavarovanju le 4 mesece in 4 dni.

21. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku z izpodbijanima odločbama pravilno odmerila starostno pokojnino tako, da je skladno z določbo šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 ugodneje vrednotila obdobje do 30. 12. 2015, ker je do tedaj po izpolnitvi pogojev, še ostal v delovnem razmerju, ni pa ugodneje vrednotila obdobja od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2019, ko se je tožnik ponovno zaposlil. 22. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. 23. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 _„in ostane vključen v obvezno zavarovanje“_. Glede na pomen besede „ostati“ _(ne prenehati biti)_ po Slovarju slovenskega knjižnega jezika8 ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena. Prav razlog, da tožnik (čeprav za en dan) ni bil vključen v obvezno zavarovanje, pomeni, da v obveznem zavarovanju po izpolnitvi pogojev za upokojitev ni ostal, saj je zavarovanje prekinil. Posledično se tudi čas ponovne vključitve v zavarovanje od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2019, po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2, ne more ugodneje vrednotiti. Določbe iz obveznega pokojninskega zavarovanja so namreč kogentne (prisilne) narave, zato jih ni mogoče uporabljati drugače kot se glasijo, ne glede na to, če gre za odločitev, ki ni ugodna za zavarovanca.

24. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 332/2017 z dne 2. 10. 2018. V citiranem sklepu je sprejeto stališče, da je tožnik upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2 od dneva, ko je izpolnil pogoje za starostno pokojnino, pa čeprav je bila določena doba, dopolnjena pred tem, ugotovljena kasneje. Ker revizijsko sodišče ni presojalo vprašanja ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe v primeru, ko se zavarovanec upokoji in nato ponovno vstopi v obvezno zavarovanje, navedeno stališče v tej zadevi ne more biti upoštevno.

25. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v III. in IV. točki izreka, v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP, spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 13. 5. 2020 in 13. 6. 2019, in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Posledično tožnik sam trpi svoje stroške postopka, saj z zahtevkom ni uspel (154. člen ZPP).

**K odločitvi o stroških pritožbe:**

26. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Prav tako pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 102/2015 s spremembami. 3 Drugi odstavek 39. a člena ZPIZ-2B je omogočil priznanje izplačila 20 % starostne pokojnine tudi t. i. reaktivirancem. 4 Glej Psp 201/2021. 5 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 102/2015. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 8 http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html