Jedro

Po 4. odstavku 128. člena ZJU izvršitev disciplinskega ukrepa za disciplinske kršitve zastara v dveh mesecih od dneva dokončnosti sklepa. Sklep o ugotovljeni disciplinski kršitvi tožnika z dne 24. 3. 2010 je postal dokončen 18. 5. 2010, ta rok pa se je iztekel 18. 7. 2010. Ker je bil tožniku znesek, ki predstavlja denarno kazen, odtegnjen šele 5. 8. 2010, kar je po izteku dvomesečnega roka, je tožbeni zahtevek za vrnitev odtegnjenega zneska utemeljen.

Delodajalec denarne kazni delavcu ne sme odtegniti od plače brez njegovega soglasja. Dokončen sklep o disciplinski odgovornosti in izrečeni denarni kazni je izvršilni naslov, do plačila zneska denarne kazni pa lahko delodajalec pride le v izvršilnem postopku, skladno z določbami ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne znesek 126,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2013 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo. Višji zahtevek (za zakonske zamudne obresti od 6. 10. 2013 do 22. 10. 2013) je zavrnilo (točka I izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se odločbi tožene stranke o izvršitvi disciplinskega ukrepa tožniku št. ... z dne 30. 6. 2010 in št. ... z dne 11. 8. 2009 (pravilno 2010) kot nezakoniti odpravita in da tožena stranka tožniku povrne pravdne stroške v 8 dneh od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje do plačila, pod izvršbo (točka II izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 360,81 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po stališču pritožbe je izvršitev sklepa, s katerim je bila tožniku izrečena denarna kazen, zastarala v roku 30 dni od vročitve sklepa, torej je zastarala 29. 4. 2010, saj so pravilna pravna podlaga določila ZDR. Toženka je želela določbe o teku zastaranja za izvršitev disciplinskega ukrepa zaobiti s tem, da je izdala nove sklepe o izvršitvi disciplinskih ukrepov, kar je nezakonito. Da je temu tako, izhaja iz sklepa drugostopenjskega organa tožene stranke, kjer je zapisano, da izpodbijani sklep o izvršitvi disciplinskega ukrepa z dne 30. 6. 2010 ni nezakonit, je pa nepotreben, ker je bil disciplinski ukrep izvršen že 18. 5. 2010. Izpodbijani sklep je zaradi pomanjkanja pravnega interesa potrebno odpraviti. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni podalo nobene argumentacije in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditvene podlage tožnika, da mu je bila izrečena kazen za mesec februar 2010, z izpodbijanima sklepoma pa se je izvrševala druga kazen, saj se mu je odtegnila kazen od plače za mesec julij 2010. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za odpravo obeh sklepov. Tožena stranka ni prerekala tožnikovih trditev s prvega naroka za glavno obravnavo, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je tožena stranka priznala, da je stališče tožnika o nepotrebnosti sklepov pravilno. Zmotna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik uspel najmanj s 50% svojega zahtevka. Očitno neprimerno je sklicevanje sodišča na tožnikovo označbo vrednosti spora, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in (pravilno: izpodbijani del sodbe spremeni tako, da) ugodi zahtevku v celoti, toženi stranki pa naloži, da tožeči povrne vse stroške postopka tako na prvi stopnji kot tudi pritožbene stroške, ki jih priglaša. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar delno tudi iz drugih razlogov.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik s sklepom z dne 24. 3. 2010 v disciplinskem postopku spoznan za odgovornega lažje kršitve delovne obveznosti po 1. točki 1. odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) in mu je bil izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 15% plače izplačane za mesec februar 2010. Odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika je dokončna. Ker tožnik ni dal soglasja za obremenitev plače, je direktor Policije dne 30. 6. 2010 izdal izpodbijani sklep o odtegnitvi denarne kazni na podlagi dokončnih sklepov o disciplinski odgovornosti, da se tožniku izrečena kazen odtegne pri plači za mesec julij in da pritožba ne zadrži izvršitve. Tožnik je zoper ta sklep vložil pritožbo, ki je bila s sklepom z dne 11. 8. 2009 (pravilno: 2010) zavrnjena.

7. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določila Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, 35/2005), ki se skladno z 2. odstavkom 85. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B, Ur. l. RS, št. 113/2005) uporablja v postopkih ugotavljanja disciplinske odgovornosti do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, razen določb o odvzemu položaja oziroma razrešitve s položaja, razrešitve naziva in imenovanja v eno stopnjo nižji naziv in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Skladno s 4. odstavkom 128. člena ZJU izvršitev disciplinskega ukrepa za disciplinske kršitve zastara v dveh mesecih od dneva dokončnosti sklepa in ker je sklep o ugotovljeni disciplinski kršitvi tožnika z dne 24. 3. 2010 postal dokončen 18. 5. 2010, je ta rok iztekel 18. 7. 2010. Ker je bil tožniku znesek 126,32 EUR, ki predstavlja denarno kazen po sklepu z dne 24. 3. 2010, torej 15% plače za mesec februar, odtegnjen šele 5. 8. 2010 (plačilna lista za julij 2010 - B4), kar je po izteku dvomesečnega roka, je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vtoževani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po razširitvi tožbe (23. 10. 2013), s katero je tožnik postavil zahtevek za vrnitev odtegnjenega zneska, do plačila. Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) in da tožniku ni bila odtegnjena denarna kazen za mesec februar.

8. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da so pravna podlaga za odločitev v tem sporu določila ZJU, vendar pa ni pravilno razlagalo določbe 129. člena ZJU, o tem, da vse disciplinske ukrepe, torej tudi denarno kazen izvršuje predstojnik. Delodajalec denarne kazni delavcu ne sme odtegniti od plače brez njegovega soglasja. Dokončen sklep o disciplinski odgovornosti in izrečeni denarni kazni je izvršilni naslov, do plačila zneska denarne kazni pa lahko delodajalec pride le v izvršilnem postopku skladno z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadaljnji), na kar pravilno opozarja pritožba.

9. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da izpodbijana sklepa (z dne 30. 6. 2010 in 11. 8. 2010) sama po sebi še nista nezakonita. Tožena stranka ju je izdala na podlagi določb 6. odstavka 129. člena ZJU in 24. člena ZJU. Nezakonita je bila le izvršitev teh sklepov, saj je pravna podlaga za odtegnitev denarne kazni pravnomočni sklep o izvršbi, kar je bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve. Zaradi tega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za odpravo teh sklepov pravilno zavrnilo.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka uspela najmanj s 50% svojega zahtevka in da je neprimerno sklicevanje sodišča prve stopnje na vrednost spornega predmeta, ki ga je tožnik označil s 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je o stroških odločilo pravilno, glede na uspeh v pravdi. Z vrednostjo spornega predmeta sta se strinjali obe stranki, saj ji tekom postopka nista nasprotovali, pa tudi stroške postopka sta priglasili od te vrednosti.

11. Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena. Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP tudi sama krije svoje pritožbene stroške.