Jedro

Tožnik bi lahko zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja samo v primeru, če bi dosegel sporazum vseh upravičencev (avtorjev različnih varovanih del, izvajalcev različnih varovanih del, proizvajalcev fonogramov in filmskih režiserjev) glede delitve nadomestila (delitveni ključ oziroma delitveno razmerje). Takšen sporazum je nujen, saj prvi odstavek 154. člena ZASP določa delitveno razmerje zbranih nadomestil le na osnovni ravni. Za nadaljnjo delitev nadomestila na posamezne skupine upravičencev pa je potrebno skleniti dogovor o delitvi. Glede na naravo pravice do nadomestila je dogovor o delitvi nadomestila pogoj, brez katerega ni mogoče izdati tako stalnega, kot tudi začasnega dovoljenja. Za dosego dogovora o delitvi pa si morajo poleg upravičencev do nadomestila prizadevati tudi kolektivne organizacije, ki zastopajo posamezne upravičence do nadomestila. Glede na določbo 146. člena ZASP kolektivne organizacije niso same sebi v namen in ni pomembno, katera kolektivna organizacija bo upravljala s pravico do nadomestila, pomembno je le, da se bo nadomestilo od zavezancev uspešno pobralo ter pravično razdelilo med upravičence.

Ker brez dogovorov o delitvi nadomestila začasnega dovoljenja ni mogoče izdati, sodišče niti ni ugotavljalo, ali je za izdajo začasnega dovoljenja potrebno, da ima kolektivna organizacija za zbiranje nadomestila pooblastilo vseh ali samo večine upravičencev do nadomestila.

Tretji odstavek 189. člena ZASP izdajo začasnega dovoljenja zgolj omogoča, ne pa tudi zapoveduje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano delno odločbo zavrnila zahtevek tožnika za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). V obrazložitvi citira določbo tretjega odstavka 189. člena ZASP in poudarja, da mora zainteresirana pravna oseba za izdajo začasnega dovoljenja za upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje izkazati določeno zaupanje in gotovost upravičencev (ki vanjo niso vključeni) v le-to, da bo tudi za njih učinkovito upravljala s pravico. Slednje lahko izkaže tako, da predloži soglasja oziroma pooblastila vseh imetnikov pravice do pravičnega nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, ki so organizirani v ustrezni kolektivni organizaciji. Toženka ugotavlja, da sta tožnika za začasno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila pooblastili le dve od štirih kolektivnih organizacij, in sicer A. in B. medtem ko ga kolektivni organizaciji C. in D., glede na njegovo izjavo ne pooblaščata. Iz tega ocenjuje, da tožnik nima zadostne podpore za začasno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za vse upravičence do tega nadomestila, kar je razlog za ne izdajo zahtevanega začasnega dovoljenja. Za izdajo začasnega dovoljenja pa je prav tako potrebno predložiti sporazum, iz katerega je razvidno, da so urejena vsa medsebojna razmerja med vsemi različnimi skupinami imetnikov pravice do predmetnega pravičnega nadomestila, vključno z določitvijo deleža nadomestila tistih upravičencev, ki še niso ustanovili svoje kolektivne organizacije. Ugotavlja, da je tožnik sicer predložil pravilnik o zbiranju in delitvi zbranih nadomestil iz naslova tonskega in vizualnega snemanja varovanih del z dne 8. 8. 2011, vendar pa le-ta ne vsebuje delitvenega ključa. Poleg tega je to enostranski splošni pravni akt in ne dvo oziroma večstranski posamični pravni akt (pogodba), ki bi ga s tožnikom sklenile preostale pristojne kolektivne organizacije. Je pa tožnik predložil dogovor o zbiranju nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje, ki ga je podpisal sam ter kolektivni organizaciji A. in B., ne pa tudi D. in C. Toženka ugotavlja, da tudi predmetni dogovor ne vsebuje delitvenega ključa, ki pa mora biti bistvena sestavina dogovora o delitvi zbranih nadomestil. Tako zaključuje, da pogoji za izdajo predmetnega začasnega dovoljenja niso izpolnjeni.

2. Tožnik se s prejeto odločitvijo v izpodbijani delni odločbi ne strinja, zato vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka zavzela zmotno materialno pravno stališče, da se mu začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje ne podeli iz razloga, ker sta tožnika pooblastili le dve od štirih kolektivnih organizacij. Takšno stališče po mnenju tožnika nima opore v ZASP. Tožnik je prepričan, da izpolnjuje vse pogoje iz prehodne določbe tretjega odstavka 189. člena ZASP. Zato meni, da je stališče toženke samovoljno, brez razumne pravne podlage in kot takšno po kriterijih ustavno sodne presoje arbitrarno, s čimer posega v pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev 14. ter 60. člena Ustave. Izpostavlja, da bi lahko toženka vse garancije, ki jih zahteva s sklenitvijo sporazuma, zagotovila tudi s postavitvijo ustreznih pogojev in omejitev v začasnem dovoljenju. Poudarja tudi, da toženka določbe tretjega odstavka 189. člena ZASP ne razlaga na način, ki bi bil skladen z namenom Direktive 2001/29 ES in z namenom zagotavljanja varstva avtorske pravice, ki bi bil dejanski in realen. Pri tem se sklicuje na sodbi Sodišča EU C-462/09 in C-277/10. Zaradi ne pobiranja nadomestil tretje leto zapored je že nastala škoda v višini dobrih 2 milijona EUR. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije in izpodbijano delno odločbo spremeni tako, da ugodi zahtevi tožnika za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano delno odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Hkrati predlaga, da sodišče toženki naloži plačilo njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo po vsebini odgovarja na tožbene navedbe in se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča RS I U 1150/2010 in I U 1080/2010 ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 221/2011. V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbi Sodišča EU C-462/09 in C-277/10 navaja, da Evropsko sodišče v sodbi C-462/09 ugotavlja, da je državam članicam, ki so uvedle izjemo privatnega razmnoževanja, kamor se uvršča tudi Slovenija, naložena obveznost rezultata, tako da mora država v okviru svojih pristojnosti zagotoviti učinkovito pobiranje pravičnega nadomestila, katerega namen je avtorjem nadomestiti škodo. Poudarja, da je tej zahtevi Slovenija zadostila. Določena je namreč izjema privatnega razmnoževanja (predvsem določbi 37. in 39. člena v povezavi s 50. členom ZASP). Za pobiranje predmetnega pravičnega nadomestila je z določbo 147. člena ZASP predvideno obvezno kolektivno upravljanje. Izpostavlja, da pravna ureditev v Sloveniji omogoča dejansko pobiranje nadomestil. Da tega v Sloveniji ne bi bilo mogoče, tožnik niti ne zatrjuje. Zato je njegovo sklicevanje na navedeni sodbi Sodišča EU v tem upravnem sporu nerelevantno. Zavrača pa tudi očitane kršitve ustavnih pravic iz 22., 14. in 60. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in odloči, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

4. Stranki z interesom, A. in B., na tožbo nista odgovorili.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka tožniku utemeljeno zavrnila izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP. Ni pa spora o tem, da tožnik v predmetnem postopku toženki, kljub njenemu pozivu, ni predložil pooblastila vseh raznovrstnih imetnikov pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, in sicer ni predložil pooblastila kolektivnih organizacij C. in D., o čemer je toženko obvestil tožnik sam z dopisom z dne 24. 9. 2012. Prav tako ni sporno, da tožnik v tem postopku, čeprav ga je toženka v temu pozvala, ni predložil sporazuma, v katerem bi bila urejena vsa medsebojna razmerja med različnimi imetniki pravice do pravičnega nadomestila (zlasti delitveni ključ) in ki bi bil sklenjen z vsemi kolektivnimi organizacijami.

7. Po določbah ZASP pripada avtorjem in imetnikom sorodnih pravic posebna poplačilna pravica za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi zakonsko dovoljenega posega v njihove izključne pravice. Po prvem odstavku 50. člena ZASP je namreč reproduciranje objavljenega dela prosto, če je izvršeno v največ treh primerkih in če so izpolnjeni pogoji iz drugega ali tretjega odstavka tega člena. Upravičenci do sredstev pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, so: avtor (prvi odstavek 37. člena ZASP), izvajalec (123. člen ZASP), proizvajalec fonogramov (131. člen ZASP) ter filmski producent (135. člen ZASP).

8. Po prvem odstavku 5. člena ZASP, ki opredeljuje varovano delo, so avtorska dela individualne intelektualne storitve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni z ZASP drugače določeno. Po drugem odstavku 5. člena ZASP za avtorska dela veljajo zlasti: govorjena dela, kot na primer govori, pridige predavanja; 2. pisana dela, kot na primer leposlovna dela, članki, priročniki, študije ter računalniški programi; 3. glasbena dela z besedilom ali brez besedila; 4. gledališka, gledališko glasbena in lutkovna dela; 5. koreografska in pantomimska dela; 6. fotografska dela in dela, narejena po postopku, podobnem fotografiranju; 7. avdiovizualna dela; 8. likovna dela, kot na primer slike, grafike in kipi; 9. arhitekturna dela, kot na primer skice, načrti ter izvedeni objekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture; 10. dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja; 11. kartografska dela; 12. predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja, plastične predstavitve in druga dela enake narave).

9. Iz citiranih določb izhaja, da iz enega varovanega dela izvira pravica do enotnega nadomestila (za tonsko in vizualno snemanje) varovanih del, sredstva iz tega nadomestila pa pripadajo različnim kategorijam upravičencev, za katere je v prvem odstavku 154. člena ZASP določen poseben primer delitve zbranega nadomestila na osnovni ravni, in sicer se nadomestilo deli avtorjem v obsegu 40 %, izvajalcem v obsegu 30 % ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30 %. Nadaljnja delitev nadomestila med upravičence pa se opravi v skladu z dogovorjenimi reparticijskimi pravili (tako tudi: Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 221/2011 z dne 11. 7. 2012).

10. V prvem odstavku 149. člena ZASP je določeno, da pristojni organ ne izda dovoljenja, če: 1. statut kolektivne organizacije ni v skladu z določbami tega zakona; 2. materialna podlaga kolektivne organizacije ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja avtorskih pravic ali 3. je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic drugi kolektivni organizaciji, razen če pravna oseba izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del kakor obstoječa kolektivna organizacija. Z izdajo dovoljenja novi kolektivni organizaciji dotedanji dovoljenje preneha veljati. V tretjem odstavku 189. člena ZASP pa je določeno, da če se v enem letu od uveljavitve tega zakona ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, lahko urad izda začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje določenih pravic pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena tega zakona, v katerem določi rok in pogoje za začasno kolektivno uveljavljanje pravic.

11. Kolektivno upravljanje s tem enotnim nadomestilom za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki je namenjeno vsem upravičencem do sredstev iz tega nadomestila skupno (prvi odstavek 39. člena ZASP), je po 3. točki 147. člena ZASP obvezno, zato lahko s pravico do nadomestila učinkovito upravlja samo tista kolektivna organizacija, v katero so vključene vse raznovrstne kategorije upravičencev do sredstev iz tega nadomestila (bodisi s članstvom v kolektivni organizaciji ali pa s pooblastili, danimi že obstoječi kolektivni organizaciji), torej tako avtorji, kot tudi izvajalci in proizvajalci fonogramov oziroma filmski producenti (tako tudi: Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 221/2011 z dne 11. 7. 2012 ter Upravno sodišče v sodbah I U 1080/2010 in I U 1150/2010).

12. Sodišče ugotavlja, da je pri obravnavi zahtevka tožnika za izdajo začasnega dovoljenja toženka pravilno izhajala iz narave pravice do nadomestila (prvi odstavek 39. člena ZASP in prvi odstavek 154. člena ZASP), ki gre, kot že navedeno, skupno raznovrstnim upravičencem. Iz citiranih določb, čeprav se nanašata na določitev in razdelitev nadomestila, izhaja narava pravice do nadomestila, posledično pa tudi, kakšna mora bit materialna podlaga za učinkovito upravljanje pravice. Da bi bilo mogoče začasno dovoljenje izdati, bi moral tožnik izkazati, da bo zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja za tiste upravičence, ki jih ne zastopa oziroma mu niso dali pooblastila za upravljanje s pravico do nadomestila. Tožnik bi lahko zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja samo v primeru, če bi dosegel sporazum vseh upravičencev (avtorjev različnih varovanih del, izvajalcev različnih varovanih del, proizvajalcev fonogramov in filmskih režiserjev) glede delitve nadomestila (delitveni ključ oziroma delitveno razmerje). Takšen sporazum je nujen, saj prvi odstavek 154. člena ZASP določa delitveno razmerje zbranih nadomestil le na osnovni ravni. Za nadaljnjo delitev nadomestila na posamezne skupine upravičencev pa je potrebno skleniti dogovor o delitvi (tako tudi sodbi Upravnega sodišča I U 1150/2010 in I U 1080/2010). Glede na naravo pravice do nadomestila je dogovor o delitvi nadomestila pogoj, brez katerega ni mogoče izdati tako stalnega, kot tudi začasnega dovoljenja. Za dosego dogovora o delitvi pa si morajo poleg upravičencev do nadomestila prizadevati tudi kolektivne organizacije, ki zastopajo posamezne upravičence do nadomestila. Iz prvega odstavka 146. člena ZASP med drugim izhaja, da so kolektivne organizacije nepridobitne, kar predvsem označuje, da je njihov smisel delovanja zadovoljevanje potreb njenih članov (upravičencev do nadomestila). Glede na določbo 146. člena ZASP kolektivne organizacije niso same sebi v namen in ni pomembno, katera kolektivna organizacija bo upravljala s pravico do nadomestila, pomembno je le, da se bo nadomestilo od zavezancev uspešno pobralo ter pravično razdelilo med upravičence. Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da sama ključa delitve (kot pogoja o začasnem dovoljenju) ne more določiti, saj bi to preseglo njene pristojnosti, poleg tega pa bi bila določitev arbitrarna, ker ne bi temeljila na podatkih o dejanski uporabi del (tako tudi: sodbi Upravnega sodišča I U 1150/2010 in I U 1080/2010).

13. Ker brez dogovorov o delitvi nadomestila začasnega dovoljenja ni mogoče izdati, sodišče niti ni ugotavljalo, ali je za izdajo začasnega dovoljenja potrebno, da ima kolektivna organizacija za zbiranje nadomestila pooblastilo vseh ali samo večine upravičencev do nadomestila.

14. Sodišče se prav tako strinja s toženko, da tretji odstavek 189. člena ZASP izdajo začasnega dovoljenja zgolj omogoča, ne pa tudi zapoveduje. Tako tožnik glede na vse zgoraj povedano nima prav, ko navaja, da je navedena razlaga toženke v nasprotju s 14., 22. in 60. členom Ustave in z namenom Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi. Iz jezikovne in logične razlage tretjega odstavka 189. člena ZASP izhaja, da začasno dovoljenje upravni organ izda po prostem preudarku, saj organ pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena ZASP, začasno dovoljenje lahko izda, lahko pa tudi ne. Odločitev toženke o zavrnitvi tožnikovega zahtevka ni samovoljna, saj je obrazložena v smislu petega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker brez sporazuma o delitvi nadomestila ne bi bilo zagotovljeno uspešno izvajanje začasnega dovoljenja, je toženka upravičeno (po prostem preudarku) zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo začasnega dovoljenja.

15. Ne nazadnje pa sodišče odgovarja tudi na tožbeno sklicevanje na sodbi Sodišča EU C-462/09 in C-277/10, ki pa po mnenju sodišča obravnavata drugačno dejansko stanje, kot predmetna zadeva. V zadevi C-462/09 je namreč šlo za vprašanje dejanske nemožnosti pobiranja nadomestila za privatno razmnoževanje, če bi kupca (torej posameznega potrošnika) šteli za uvoznika, saj je posameznega kupca v praksi težko identificirati. Da nadomestila od končnih uporabnikov v Sloveniji ne bi bilo mogoče pobirati, pa tožnik niti ne zatrjuje. Zadeva C-277/10 pa se nanaša na vprašanje položaja glavnega režiserja kinematografskega dela glede pravic izkoriščanja le-tega. V točki 100 te sodbe Sodišča EU je navedeno, da je iz člena 5 (2) (b) Direktive 2001/29 razvidno, da mora biti v državah članicah, ki so se odločile uvesti izjemo privatnega razmnoževanja, imetnikom zadevnih pravic izplačano pravično nadomestilo. Iz takega besedila je razvidno, da zakonodajalec ni želel dopustiti, da bi se zainteresirane osebe lahko odpovedale prejetju takega nadomestila. Predmetna zadeva pa se, kot že rečeno, nanaša na vprašanje izpolnjevanja pogojev za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, ne pa na vprašanje možnosti odpovedi imetnika teh pravic pravičnemu nadomestilu.

16. Ugovor, da je zaradi ne pobiranja nadomestil že tretje leto zapored nastala škoda v višini dobrih 2 milijona EUR, je za odločitev v tej zadevi, ki se nanaša (zgolj) na vprašanje izdaje začasnega dovoljenja tožniku, brezpredmeten. Na strani kolektivnih organizacij je, da se dogovorijo glede sporazuma o delitvi nadomestila.

17. Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane delne odločbe pravilen ter da je odločba pravilna, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

18. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.