Jedro

Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni v času od trenutka, ko je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti vse do izpolnitve le-te. Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev. Tedaj pa je zastaranje tudi pričelo teči.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih točkah I., III. in IV. spremeni tako, da pravilno glasi: “Zavrne se tudi tožbeni zahtevek za znesek 61.577,64 EUR s pripadki in se tudi v tem obsegu razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 6. 2009, VL 88318/2009 v prvem in četrtem odstavku izreka.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 6.393,15 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.”

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.583,80 EUR v 15. dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: “I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 61.577,64 EUR in se v tem obsegu Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 06. 2009, opr. št. VL 88318/2009 delno vzdrži v veljavi ter se toženi stranki naloži v plačilo dolgovani znesek, pri čemer je tožena stranka, skladno s pogoji potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko z dne 02. 09. 2011, opr. št. St 24/2011 dolžna tožeči stranki plačati: - znesek 1.231,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 03. 2013 dalje do plačila,- znesek izvršilnih stroškov 15,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2013 dalje do plačila, - znesek 1.231,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 03. 2014 dalje do plačila, - znesek izvršilnih stroškov 15,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2014 dalje do plačila, - znesek 1.231,54 EUR, ki zapade v plačilo 22.03.2015, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, - znesek izvršilnih stroškov 15,94 EUR, ki zapade v plačilo 22. 03. 2015, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, II. V presežnem delu se v tč. I citirani sklep sodišča razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. III. Ugotovi se, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke v višini 24.828, 91 EUR. IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.”

2. Tožena stranka po pooblaščenki to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo v točkah I., III. in IV. izreka iz pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, stroški te pritožbe pa so nadaljnji pravdni stroški.

Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je terjatev iz naslova pogodbene kazni in dnevne odškodnine, ki jo uveljavlja tožeča stranka s tožbo, zastarala 19. 5. 2009, torej pred vložitvijo tožbe. Ponavlja svoje navedbe, podane že v postopku na prvi stopnji in pojasnjuje, da kasnejša izstavitev računa s strani tožeče stranke na začetek teka zastaralnega roka ne more vplivati, pri čemer se sklicuje tudi na že zavzeto stališče sodne prakse. Sodišču prve stopnje, ki je zavrnilo njen ugovor zastaranja kot neutemeljen, očita zmotno uporabo materialnega prava. Nadalje tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede dosojene višine tožbenega zahtevka in opozarja na že podane navedbe v postopku na prvi stopnji ter izpovedbe v postopku zaslišane priče C. T., ki je potrdila, da je tožeča stranka toženi stranki priznavala podaljšanje roka za izdelavo projektne dokumentacije. Vztraja, da razlog za zamudo ni bil na strani tožene stranke in da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 250. člena OZ in tožbeni zahtevek zavrniti. Nadalje meni, da kumulacija pogodbene kazni in dnevne odškodnine, kot je določena v pogodbi, ni dovoljena in da tožeča stranka do plačila dveh pogodbenih kazni tako ni upravičena. Sodišče prve stopnje pa da se tudi ni opredelilo do njenih navedb o nesorazmerno visoki pogodbeni kazni in zahtevanem znižanju v skladu z določbo 252. člena OZ, ter da je tudi zmotno razlagalo uporabo posebnih gradbenih uzanc. S tem naj bi sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter hkrati zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z zavrnitvijo njenega pobotnega ugovora sodišču prve stopnje očita zgrešeno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da tožeča stranka pobotnega ugovora ni pravočasno prerekala. Sodišče prve stopnje pa je tudi neutemeljeno zavrnilo njeno upravičeno prošnjo za podaljšanje roka za plačilo predujma izvedencu in dokaza z izvedencem ni izvedlo ter je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno pa tožena stranka kot nepravilno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Meni, da je naziranje sodišča prve stopnje, ko je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške in obrazložilo, da je minimalni uspeh tožeče stranke neodvisen od nje same, saj da je bila nad njo tekom postopka potrjena prisilna poravnava, v kateri je bilo določeno zgolj 6 % poplačilo, napačno in bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati uspeh pravdnih strank v tej pravdi po katerem pa bi bila tožeča stranka upravičena do plačila stroškov le v deležu 11,83 %. Tožena stranka uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov po specificiranem stroškovniku.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo (prej izvršilnim predlogom) zahtevala plačilo z vtoževanim računom zaračunane pogodbene kazni in dnevne odškodnine za 412 dni zamude na podlagi določbe 14. člena med pravdnima strankama sklenjene pogodbe št. 11/2004. V tožbi je trdila, da so bili roki, ko bi morala tožena stranka tožeči stranki izročiti projektno dokumentacijo, določeni v pogodbi, tožena stranka pa je z izročitvijo zamujala in je prav zaradi tega tožeča stranka z dopisom z dne 18. 5. 2006 od pogodbe odstopila. Navajala je, da tožena stranka izstavljenega računa ni pravočasno zavrnila in je tožeča stranka do plačila tega računa z datumom 31. 7. 2008 in zapadlostjo 8. 8. 2008 v celoti upravičena.

6. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala. Primarno je ugovarjala zastaranje tožbenega zahtevka, podredno pa je ugovarjala tudi sami višini zaračunane pogodbene kazni in dnevne odškodnine in vložila pobotni ugovor, s katerim je uveljavljala plačilo svoje nasprotne terjatve v višini 24.828,91 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

8. Sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru zastaranja terjatve, ki ga je uveljavljala tožena stranka. Ugovor je zavrnilo kot neutemeljen z obrazložitvijo, da je tožeča stranka izdala vtoževani račun 31. 7. 2008, tožena stranka pa ga v 8-dnevnem roku ni argumentirano zavrnila in ker je predlog za izvršbo vložila tožeča stranka 8. 6. 2009, terjatev ni zastarala.

9. To odločitev sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno pritožbeno izpodbija kot materialnopravno napačno. Tožena stranka ima prav in to potrjuje tudi v sodni praksi že zavzeto stališče, da se začetek zastaralnega roka ne navezuje na to, kdaj je tožena stranka bila pozvana, da plača terjatev, pač pa na rok, v katerem bi jo tožeča stranka morala pozvati na plačilo oziroma ji izstaviti račun.(1)

10. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka z vtoževanim računom zaračunala pogodbeno kazen in dnevno odškodnino določeno v med pravdnima strankama sklenjeni pogodbi in sicer zaradi zamude pri izročitvi PGD projektne dokumentacije. Zamudo je tožeča stranka obračunala za 412 dni in sicer od 20. 12. 2004 do 6. 2. 2006, kakor to izhaja iz vsebine računa in kot je zatrjevala sama tožeča stranka.

11. Po določbi 249. člena OZ ima sporazum o pogodbeni kazni pravno usodo obveznosti na katere zavarovanje se nanaša. Zato dospe pogodbena kazen v plačilo, če je pogodbena stranka v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti (prvi odstavek 247. člena in prvi odstavek 299. člena OZ) oziroma če te ne izpolni v času, v katerem bi jo morala izpolniti, kot tudi, če je sploh ne izpolni. Skladno z določbo četrtega odstavka 273. člena OZ lahko upnik v primeru, ko je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude, zahteva tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Po določbi petega odstavka 251. člena OZ pa upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

12. Iz citiranih določb sledi, da upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni v času od trenutka, ko je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti vse do izpolnitve le-te. Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev. Tedaj pa je skladno z določbo prvega odstavka 336. člena OZ zastaranje tudi pričelo teči.(2)

13. Glede na trditve same tožeče stranke in po njej zaračunane pogodbene kazni z vtoževanim računom za čas do 6. 2. 2006, bi zastaranje pričelo teči od 7. 2. 2006. Ni dvoma, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena pogodbena kazen in dnevna odškodnina s pogodbo, ki je gospodarska pogodba (člen 13 OZ). Za terjatve iz gospodarskih pogodb pa skladno z določbo 349. člena OZ velja triletni zastaralni rok, kot je navajala tožena stranka in tega tožeča stranka ni prerekala. Tako se že upoštevaje samo trditve tožeče stranke in po njej v vtoževanem računu zaračunane pogodbene kazni za čas do 6. 2. 2006 pokaže, da je zastaranje pričelo teči najkasneje 7. 2. 2006 in je triletni zastaralni rok potekel 7. 2. 2009, kar je pred datumom sodno uveljavljane terjatve 8. 6. 2009. Tako je že iz trditev same tožeče stranke nedvomno zaključiti, da je ugovor zastaranja vložen po toženi stranki utemeljen in da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zaradi vloženega ugovora zastaranja po toženi stranki, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje bi zato lahko tožbeni zahtevek zavrnilo ne da bi presojalo po pravdnih strankah zatrjevana dejstva glede nastopa in trajanja zamude.

14. Sicer pa je tudi upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je skladno z določbo 12. člena pogodbe bil dogovorjen rok za izdelavo PGD dokumentacije 20. 12. 2004 in da je tožena stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila 26. 1. 2015, terjatev zastarala, v tem primeru že prej, torej 27. 1. 2008, kar pa je vseskozi v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbenem postopku zatrjevala tožena stranka. Dejstvo, da je tožeča stranka pogodbeno kazen in dnevno odškodnino, dogovorjeno v pogodbi, toženi stranki zaračunala z računom šele z datumom 31. 7. 2008, po zgoraj navedenem, na začetek teka zastaranja ne more vplivati. Posledično pa je brez pomena tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega računa ni pravočasno zavrnila.

15. Ker je z nastopom zastaranja prenehala pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev terjatve oziroma obveznosti (člen 355 OZ) in je tožena stranka zastaranje pravočasno uveljavljala, je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu v točki I. izreka spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem, še preostalem delu, zavrnilo kot neutemeljen in izdani sklep o izvršbi razveljavilo (ZPP člen 358, 5. alineja).

16. Posledično je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi sodbo sodišča prve stopnje v izreku o zavrnitvi pobotnega ugovora (v točki III), saj o pobotnem ugovoru v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka, sodišče ne odloča, ker je bil ta vložen le za primer (pod pogojem), če bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela.

17. Ker je bilo pritožbi ugoditi že iz razloga zastaranja vtoževane terjatve, se pritožbenemu sodišču z ostalimi pritožbenimi navedbami ni bilo potrebno ukvarjati in nanje odgovarjati.

18. Zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje je moralo pritožbeno sodišče znova odločiti o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato mora skladno z določbo drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti stroške nastale v postopku na prvi stopnji in sicer ugovorne in pravdne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku pooblaščenke tožene stranke na listni št. 143 spisa v znesku 6.393,15 EUR v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in sicer po tar. št. 3100 v znesku 2.697,50 EUR, tar. št. 3102 v znesku 2.490,00 EUR in tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV in sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v znesku 40,00 EUR.

19. Tožeča stranka pa mora povrniti toženi stranki tudi pritožbene stroške (člen 154/I in 165/I ZPP), saj je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela. Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z ZOdvT po stroškovniku tožene stranke v skupnem znesku 1.583,80 EUR in sicer po tar. št. 3210 v višini 1.177,60 EUR, po tar. št. 6002 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV in sodno takso za pritožbo v višini 122,70 EUR.

20. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti odmerjene pravdne in pritožbene stroške v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Opr. št. (1): Tako v odločbah VS RS II Ips 784/2005, II Ips 404/2008. Opr. št. (2): Tako v odločbi VS RS II Ips 484/1995.