Jedro

Sklep Okrajnega sodišča v Mariboru o ustavitvi kazenskega postopka zoper tožnika ne predstavlja novega dokaza in samo dejstvo, da je bil zoper tožnika kazenski postopek ustavljen, ni novo dejstvo po 10. točki 394. člena ZPP. Ta sklep je bil namreč izdan po pravnomočnosti sodbe v individualnem delovnem sporu, zato se v tem postopku sploh ni mogel uporabiti. Obnova postopka v individualnem delovnem sporu zato ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za obnovo postopka (točka I izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP. Navaja, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka po 10. alineji 394. člena ZPP, saj je dne 24. 3. 2015 sprejela sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. II K 53130/2013 z dne 18. 3. 2015, iz katerega izhaja, da je ustavil kazenski postopek zoper tožnika, zaradi kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 204. člena KZ-1. Navedenega dejstva oziroma dokaza tožnik v individualnem delovnem sporu, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 227/2014, brez svoje krivde ni mogel uporabiti, saj s tem dejstvom oziroma dokazom ni bil seznanjen. Predlog za obnovo postopka je bil tako vložen v skladu z določbo 2. odstavka 395. člena ZPP in pravočasno skladno z določbo 6. točke 396 člena ZPP. Pritožba se ne strinja z naziranjem sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da se lahko predlog za obnovo postopka vloži zgolj na podlagi dejstev in dokazov, ki so obstajali v času prvotnega postopka, pa stranka za njih ni vedela, ne strinja, saj kaj takšnega iz določbe 10. točke 1. odstavka 394 člena ZPP ne izhaja. Po stališču pritožbe, bi bila za tožnika lahko izdana ugodnejša sodba v individualnem delovnem sporu, če bi bila ta dejstva oziroma ta dokaz v tem sporu uporabljen, saj je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi prav iz razloga, ker naj bi z dejanjem, ki mu je bilo očitano tudi v zdaj umaknjenem obtožnem predlogu, izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper tožnika, zaradi umika obtožnega predloga ustavljen, v obravnavani zadevi ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, saj ni izkazano, da naj bi tožnik sploh storil očitano mu dejanje, kaj šele izkazano, da naj bi imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da obnovo postopka dovoli, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbo tožeče stranke prerekala kot neutemeljeno in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pravilna je ugotovitev, da sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. II K 53130/2013 z dne 18. 3. 2015 ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP in da dejstvo, da je bil zoper tožnika kazenski postopek ustavljen, ni novo dejstvo, saj je bil ta sklep izdan po pravnomočnosti sodbe v individualnem delovnem sporu. Iz določbe 10. točke 394. člena ZPP jasno izhaja, da se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. V obravnavanem primeru za takšno situacijo ne gre, saj sklep, s katerim je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen, ni dokaz, ki je nastal v postopku trajanja individualnega spora in se v tem postopku sploh ni mogel uporabiti. Takšno je tudi stališče sodne prakse (npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 517/2007 z dne 12. 1. 2009 in opr. št. VIII Ips 285/2009 z dne 21. 9. 2009).

7. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obnova postopka na podlagi dokaza, na katerem temelji obravnavani predlog, ni dovoljena, zato ga je utemeljeno zavrglo.

8. Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišča zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točke 365. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.