Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo toženčev mesečni prihodek (invalidsko pokojnino v celotni višini), ne pa tudi njegove dolgove, ki jih mora od mesečnih prejemkov plačevati, saj toženčevi siceršnji dolgovi na odmero višine sodne takse ne morejo vplivati v smislu, da bi se mu zaradi njegovega lastnega zadolževanja sodna taksa posledično zmanjšala.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlogu prvega toženca J.P. za oprostitev plačila sodne takse delno ugodi in se sodna taksa določena s plačilnim nalogom P 1/2016-87 z dne 8. 1. 2018 po tar. št. 1134 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) zniža iz 981,60 EUR na 500,00 EUR (točka I. izreka), nadalje pa ugodilo njegovemu predlogu za obročno plačilo sodne takse, tako da mora sodno takso v višini 500,00 EUR plačati v petih mesečnih obrokih po 100,00 EUR v rokih določenih v plačilnem nalogu, izdanem po pravnomočnosti tega sklepa, če zamudi s plačilom posameznega obroka, z dnem zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki (točka II. izreka) ter plačilni nalog P 1/2016-87 z dne 8. 1. 2018 razveljavilo (točka III. izreka).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno laično pritožbo prvi toženec J.P. (v nadaljevanju toženec). V njej navaja, da sodišče ni upoštevalo njegovih navedb, da mu zaradi izvršb po stečaju in neodpustu dolgov od prejete invalidske pokojnine v višini 883,25 EUR ostane mesečno le znesek približno 611,77 EUR, kar je le 20,00 EUR nad dvakratnikom osnovnega zneska minimalnega dohodka in kar ni dovolj niti za dostojno preživetje, zato ne ve, kako naj pet mesecev plača še po 100,00 EUR sodne takse. Sodišče vztrajno krši pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) zaradi višine sodne takse, ki je ne more plačati, sploh pa ne glede obnove postopka v tej zadevi, ker bi na obnovo moralo paziti sodišče po uradni dolžnosti.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožba, ki se sklicuje na dejstvo, da mora pritožnik plačati dolgove in mu zato od invalidske pokojnine 883,25 EUR ostane mesečno le 611,77 EUR, kar je 20,00 EUR nad dvakratnikom osnovnega zneska minimalnega dohodka in ni dovolj za osnovno preživetje, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v točkah 4. in 5. obrazložitve izpodbijanega sklepa podalo obrazložene razloge o tem, zakaj je prvega toženca delno oprostilo plačila sodne takse (in sodno takso znižalo iz zneska 981,60 EUR na 500,00 EUR) in mu omogočilo še obročno plačilo le-te, izhajajoč pri tem iz pravilne materialnopravne podlage (ZST-1 in Zakon o socialno varstvenih prejemkih). Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje.

5. Ni utemeljena pritožbena graja o napačni določitvi višine odškodnine. Toženec se sklicuje na dejstvo, da ima še neodplačane dolgove po končanem postopku osebnega stečaja in mu ostane mesečno 20,00 EUR več kot znaša dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo toženčev mesečni prihodek (invalidsko pokojnino v celotni višini), ne pa tudi njegove dolgove, ki jih mora od mesečnih prejemkov plačevati, saj toženčevi siceršnji dolgovi na odmero višine sodne takse ne morejo vplivati v smislu, da bi se mu zaradi njegovega lastnega zadolževanja sodna taksa posledično zmanjšala. Ob dejstvu, da toženec mesečno prejema 883,25 EUR, sodno takso v višini 500,00 EUR pa bo moral plačati v roku petih mesecev (po 100,00 EUR mesečno), bi tožencu torej ostalo še mesečno 783,25 EUR, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča zadošča za toženčevo preživljanje, pri tem pa je pravilno upoštevana določba drugega odstavka 11. člena ZST-1. 6. V posledici vsega navedenega pritožba toženca ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku.